Šiveji (poenostavljeno kitajsko: 室韦, tradicionalno kitajsko: 室韋, pinjin: Shìwéi, Wade–Giles: Shih4-wei2) so bili mongolsko ljudstvo, ki je naseljevalo daljnovzhodno Mongolijo, severno Notranjo Mongolijo, severno Mandžurijo in območje blizu obale Ohotskega morja. Šiveje omenjajo napisi od obdobja Severnega Veja (386–534) do vzpona Mongolov pod Džingiskanom leta 1206, ko sta se za vsa šivejska plemena začeli uporabljati imeni Mongol in Tatar.
Šiveji-Mongoli so bili tesno povezani s Kitani na jugu. Zaradi pritiska z zahoda, juga in jugovzhoda niso nikoli ustanovili enotnih, delno stalnih imperijev kot njihovi sosedje, temveč so ostali nomadske plemenske zveze, ki so jih vodili plemenski poglavarji. Izmenično so se podrejali Turkom, Kitajcem in Kitanom, odvisno od političnega ozračja. Mengvujski Šiveji, eno od dvajsetih plemen Šivejev v času dinastije Tang (618–907), so se v času dinastije Ljao (907–1125) imenovali tudi Mengguji in na splošno veljajo za prednike Džingiskanovih Mongolov. Sodobna korejska izgovorjava imena Mengvu (蒙兀, Měngwù) je Mong-ol. Mongolija se v kitajščini še danes imenuje Menggu (蒙古, Měnggǔ).
Imena Šivej, Sibe, Šibe in morda Šjanbej imajo skupni izvor.
Izvor Šiveji so bili potomci Juvenskih Šjanbejev. Vključevali so tudi nekaj plemen tunguškega ljudstva Mohe.
Kitajske dinastične zgodovine opisujejo Šiveje kot nekoliko sorodne Kitanom, ki so bili po poreklu Šjanbeji. Slednji so bili skupina lokalnih plemen, ki so se osamosvojila po razpadu države Šjanbejev po smrti poglavarja Budugena leta 234. V Knjigi Veja je zapis, da je bil jezik Šivejev enak jeziku Kitanov, ki so govorili kitanski jezik. V Knjigi Sujev je zapis, da so Šiveji pripadali istemu ljudstvu kot Kitani, tako v Novi kot v Stari knjigi Tanga pa se trdi, da so bili Šiveji stranska veja Kitanov. Vsaj nekatera plemena Šivejev so imela verjetno nekaj etničnih podobnosti s Kitani.Xu Elina-Qian. Historical Development of the Pre-Dynastic Khitan, str. 177. Van Guovej, zgodovinar dinastije Tang, opisuje Šiveje kot kitansko pleme.G. Sukhbaatar. Mongolian history sourcebooks, Volume I, 1991, str. 72.
V Knjigi Sujev je navedeno, da se je poglavar severnih Šivejev nazival 'mohefu', tako kot kitanski poglavarji. Izraz 'mohefu' (tradicionalno kitajsko: 莫賀弗) ali 'mofuhe' (tradicionalno kitajsko: 莫弗賀), je kitajska transliteracija iranskega/sogdijskega naziva bagapuhr/βɣpwr, ki pomeni 'Božji sin'.Sanping Chen. "Son of Heaven and Son of God: Interactions among Ancient Asiatic Cultures regarding Sacral Kingship and Theophoric Names". Journal of the Royal Asiatic Society, Third Series, Vol. 12, No. 3 (nov., 2002), str. 295 Tako sta se imenovala na primer kitanski Mofuhe Hečen, ki je v letih 466–470 v Datongu plačal davek severnemu Veju, in kitanski Mofuhe Vuju, ki je leta 479 pobegnil iz Gogurjea in Rouranskega kaganata. Etnični odnos med Šiveji in Kitani kaže, da je bila delitev med vejami, ki vodijo do protomongolske in paramongolske, dokončana., str. 187
Plemena Šiveji in Vuluohouji so se v obdobju dinastije Severni Vej (386–534) šteli za Šiveje, vendar so se v Knjigi Veja omenjali ločeno. V obdobju od Severnega Čija (550–577) do dinastije Sui (581–618) je obstajalo pet skupin Šivejev: Nanski (Južni) Šiveji, Bei (Severni) Šiveji, Da (Veliki) Šiveji, Bo Šiveji in Šenmoda Šiveji. V obdobju dinastije Tang (618–907) je bilo po zapisih v dinastičnih zgodovinah dvajset plemen Šivejev: Vusugu, Jisaimo, Sajedži, Hedži, Vuluohu, Nali, Lingši, Šanbej, Huangtou (Rumenoglavi), Da (Veliki) Rudže, Šjao (Manjši) Rudže, Povo, Nebeidži, Luotuo, Dong (Vzhodni) Šivej, Ši (Zahodni) Šivej, Da (Veliki) Šivej, Mengvu Šivej, Luodzu Šivej in Dagui.
Vuluohun naj bi bilo drugo ime za Urjanhajske Mongole. Pleme Da Šivej naj bi izviralo od nekega Rourana, ki je po porazu v vojni s Turki leta 555 pobegnil na vzhod. Vodil jih je njihov poglavar Tantan (Tatar) in so bili vključeni v Šiveje. Pravzaprav velja, da je Tatar alternativno ime za nekatera večja plemena Šivejev. Da Šiveji naj bi bili mongolsko pleme Tajčiud. Po zapisu na Kul Tiginovi steli sta bili zvezi Trideset Tatarov in Devet Tatarov skupaj s Kitani mogočni vzhodni tekmici Gokturkov. Število tatarskih plemen je bilo približno enako številu plemen Šivejev. Čeprav so bili jezikovno mongolski, so bili Da Šiveji delno morda potomci Dinglingov. Hejčezi (Črni voz) so bili klan Šivejev, znan po izdelavi vozov. Po Ljaošiju so se Kitani umetnosti izdelave vozov naučili od Hejčezov. Pleme Huangtou (Rumena glava) Šivej je morda dobilo ime po visokem deležu svetlolascev med pripadniki njihovega plemena, kar pa morda ni res. Svetli lasje so v regiji še danes pogosti.
Dogodki V 96. zvezku knjige Tang Huiyao je pri opisovanju plemen Šivejev zapisano:
"Proti vzhodu je živelo pleme Vuluohu. Imenovali so se tudi Vuluohun, v dinastiji Juan Vej pa Vuluohou. Naseljeni so bili severno od gore Mogaidu in ob reki Čuo. To pleme je po celotnem Severnem Čiju, Džovu in Suju nenehno izkazovalo spoštovanje in plačevalo davek [Tangu] od četrtega leta dinastije Taivu Džendžun (444) do let po vladavini dinastije Vude (618–626)."
Po Knjigi Veja, dinastije, ki jo je ustanovil Šjanbej Tuoba, je leta 443 kontingent konjenikov, znanih kot Vuluohou (Šiveji), zaprosil za avdienco pri Tuoba Daoju, cesarju Severnega Veja. Cesarja so seznanili, da je njihovo ljudstvo slišalo za jamo v današnji severovzhodni Notranji Mongoliji. Lokalni prebivalci so to jamo častili kot svetišče prednikov Šjanbejev, kar je prepričalo Tuoba Daoja, da so legendarno jamo, iz katere se je rodilo njegovo ljudstvo, šli iskat in jo našli. Tang Huiyao nadaljuje, da je cesar poslal odposlanca Li Čanga, da bi raziskal poročilo. Li Čang je potrdil zgodbo in izvedel različne slovesnosti v čast prednikom Šjanbejev ter pustil napis z opisom te slovesnosti. Jamo, danes znano kot najdišče jame Gašjan, in napis so leta 1980 odkrili arheologi. Ta najdba in drugi zgodovinski in arheološki dokazi so pomagali potrditi, da so se Tuoba Šjanbeji verjetno izselili iz tega območja na jug nekje v začetku 1. stoletja našega štetja. Leta 544 je poglavar Šivejev Čanjandoufa prinesel darila iz svoje domovine na dvor Tuoba Vejev.
Politično usodo Šivejev, ki so bili v večjem delu svojega preddinastičnega obdobja Kitani, so v veliki meri določali njihovi veliko močnejši sosedje in nenehno spreminjajoče se razmerje moči med zaporednimi režimi, ki so vladali severni Kitajski, na eni strani in bojevitimi plemenskimi sosedi na drugi. Ko se je na Kitajskem ob koncu dinastije Sui začeka anarhija in so se hkrati v severni Aziji okrepila nomadska ljudstva, zlasti turška, so se Šiveji podredili Gokturkom. Enako so storili tudi Kitani. Na začetku 7. stoletja je bila ustanovljena velika kitajska dinastija Tang. Šiveji in mnoga druga plemena so se postopoma vpletla v njeno politično orbito. V obdobju od leta 618 do 629 so Šiveji obdarovali in plačevali davke dvoru Tanga. Kot odgovor je dvor dinastije Tang leta 629 za vladarja Šivejev in Kitanov imenoval Šidžova, podrejenega generalnemu guvernerju Jingdžova. Do leta 632 so se dinastiji Tang podredila tudi nekatera druga plemena Šivejev.
Po zgodovinskih zapisih so Šiji v četrtem letu dinastije Dženjuan (788) skupaj s Šiveji napadli vojsko Dženvuja, pobili tako kitajske kot ujgurske poveljnike, zajeli obmejno prebivalstvo in odgnali živino. Šiveji so kot relativno šibki skoraj vedno omahovali med močnejšimi silami. V kampanjo prek kitajske meje so bili vključeni verjetno pod prisilo Šijev, njihovih močnejših sosedov na jugozahodu. Leta 789 so Šiveji poslali odposlance na dvor dinastije Tang, da bi se opravičili za svojo kršitev. V obdobju od leta 792 do 842 so Šiveji, čeprav so bili ujgurski vazali, še vedno pogosto plačali davek dvoru dinastije Tang. Leta 835 je poglavar Šivejev Dašeng Duačeng vodil trideset predstavnikov Šivejev na obisk dvora Tanga. Poglavar Šivejev Dale je dvor dinastije Tang obiskal med vladavino cesarja Jidzonga (vladal 859–873). Potem ko so Kirgizi leta 840 uničili Ujgursko cesarstvo, so se Šiveji podredili Tangu in po ukazu Tanga ubili ujgurske komisarje. Od leta 789 naprej ni v kitajskih zgodovinskih virih nobenega zapisa o agresivnih dejanjih Šivejev, dokler se nekatera njihova plemena niso vključila v Kitane. Nekatera plemena so se okoli preloma 10. stoletja preselila na severozahod.
Leta 1087 so predstavniki podložnih Mengu Šivejev prišli izkazat spoštovanje na kitanski dvor v Jandžing (Peking). Mengu Šiveji so dinastiji Ljao do konca njenega obstoja pomagal proti Džurčenom. Po Čidan Guodžiju so Šiveji leta 1124 pomagali Kitanom proti Džurčenom, ki so vdrli na njihovo ozemlje. Dadžin Guodži, ki je zabeležil isti dogodek, pravi, da so leta 1124 Tatari pomagali Kitanom med vdorom Džurčenov. To je med drugim privedlo do mnenja, da so bili Tatari istovetni s Šiveji. V obdobju pred Džingiskanom sta bila poglavarja Šivejev Bodončar Munhag in Hajdu.
Sklici
Kategorija:Mongoli