Gosposko zemljiško gospostvo ali krajše zemljiško gospostvo ( ali Herrschaft) je bila osnovna fevdalna gospodarsko-organizacijska in pravna enota ter oblika zemljiške ureditve, ki je od srednjega veka dalje predstavljala prevladujočo pravno, gospodarsko in družbeno strukturo na podeželju. V Habsburški monarhiji in nekaterih drugih deželah se je zanjo uporabljal tudi izraz dedna podložnost () oziroma patrimonialno gospostvo (). Temeljila je na razmerju med zemljiškim gospodom in podložnim prebivalstvom ter je določala razdelitev zemljiških, upravnih in gospodarskih pravic. V 18. in 19. stoletju je bila ta ureditev postopoma odpravljena v okviru odprave podložništva in uvedbe sodobne državne uprave. sličica|Gologlavi kmetje izročajo svoje dajatve gospodu. Lesorez iz 15. stoletja. Zemljiško gospostvo je označevalo oblast zemljiških gospodov nad kmečkim prebivalstvom, ki je temeljila na njihovem gospostvu nad zemljo. Gre za značilen pojem srednjeveške in novoveške družbene ter pravne zgodovine, čeprav se sam izraz v virih pojavlja šele v novejšem obdobju.Manorializem. V: Zgodovinski slovar Švice. 2013.
Zemljiška gospostva so se začela oblikovati od 8. stoletja dalje predvsem na osrednjem območju Frankovskega kraljestva in v Padski nižini, pri čemer so se razvila iz poznoantičnih oblik upravljanja velikih zemljiških posesti, na katerih so delali sužnji in koloni. Temeljila so na dvodelni gospodarski ureditvi: podložniki so morali na eni strani opravljati delo za zemljiškega gospoda, na drugi strani pa so v uporabo prejeli manjši kos zemlje, s katerega so zagotavljali lastno preživetje.
Gospodar gospostva je bil običajno pripadnik prvih dveh stanov: plemstva ali duhovščine. Ni bil le lastnik zemljišča (glej tudi alod) ali imetnik zakupne pogodbe z razpolaganjem z zemljo, temveč je običajno s pomočjo upraviteljev, ministerialov, opravljal tudi upravne in sodne funkcije. Gospodar graščine je bil odgovoren za pravno upravljanje in podeljevanje pravic uporabe kmetijskih ali gozdnih zemljišč ter za izvrševanje javnih pooblastil, kot sta policijska oblast in pristojnost v različnih oblikah kaznovanja uporov podložnikov, dolžnih opravljati službe. Imel je pravico odločati o svojih podložnikih v verskih ali premoženjskih zadevah. Gospodar gospostva je imel pravico patronata.
Vendar pa gospodar graščine ni bil odgovoren le za poslušnost svojih večinoma revnih tlačanov (podložnikov), temveč tudi za njihovo zaščito in varnost.In einer Urkunde des Kaisers Arnulf (893) wird verlangt: „Dass die übereigeneten mancipia [Bauern] vom heutigen Tage an und zukünftig dorthin [Grundherr] mit aller Sorgfalt dienen und das sie von dort Herrschaft und Schutz haben sollen, so wie es sich für einen Herrn gegenüber servus und ancilla geziemt.“ (Jussen, Franken, S. 124) Manorializem torej ni zajemal le agrarnega gospodarskega sistema, povezanega s fevdalizmom, temveč tudi strukturo gospostva in lastništva, ki je prevladovala na vseh področjih življenja do 19. stoletja. Imela je oblike, kot so dedno podložništvo (), osebna podložnost (), zaščitno gospostvo (), sodno gospostvo (), desetinsko gospostvo () in vogtovska oblast (). Vojaška služba ni bila nujno povezana s podložniškim razmerjem.
Znaki podrejenosti Podložniki so bili v različnih odvisnih razmerjih od gospodarja. Od svojih pridelkov so morali plačevati različne dajatve (najemnine) in so bili dolžni opravljati tlako. Te dajatve so običajno obsegale plačila v naravi (npr. sadna, žitna ali koruzna renta ), ki so jih morali dostaviti gospodarju. Podložniške obveznosti so obsegale ročno in vprežno tlako, različne dajatve ter druge obveznosti in običaje. Lahko so bile določene kot letne, tedenske ali dnevne delovne obveznosti, nastopile pa so tudi ob posebnih dogodkih, na primer ob dedovanju v družini dedno podložnega kmeta ali ob sklenitvi zakonske zveze.
V nekaterih graščinskih posestvih je obstajala obveznost uporabe mlina v lasti graščinskega gospoda za plačilo ali nakupa piva, varjenega v graščinski pivovarni. Že od začetkov fevdalizma so graščaki izvajali različne oblike prisile nad podložnimi vaškimi skupnostmi, zlasti kadar so te delovale kot skupna gospodarska skupnost (skupno zemljo) ali so zaradi vojne padle v odvisnost. Oblika odvisnosti je segala od preprostega zakupa do tlačanstva in celo davkoplačevalskega dela . Bogati graščaki so običajno imeli v lasti številne vasi z dohodki in delom, ki so jih ustvarili, pa tudi zemljišča, ki so včasih znašala velika posestva. V nekdanjem Fraisu, posebnem pravnem ozemlju med samostanom in mestom, si je več graščakov delilo pravice in prihodke vasi, zaradi česar je bil dejanski pravni položaj izjemno zapleten.
V večini primerov se je lastništvo hiš in zemljišč v regiji skozi stoletja vse bolj razdrobilo med različne posvetne in cerkvene posestnike, tako da je celo v nekaterih vaseh skoraj vsaka druga posest plačevala davek drugemu lastniku. Večji posestniki z veliko podložniki v regiji so pogosto imenovali lokalnega oskrbnika oz. upravitelja () za upravljanje posestva.
Sklici
Viri
Günther Franz (Hrsg.): Deutsches Bauerntum im Mittelalter. Wissenschaftliche Buchgesellschaft, Darmstadt 1976, ISBN 3-534-06405-4 (Wege der Forschung 416). Hartmut Harnisch: Die Grundherrschaft. Forschungsgeschichte, Entwicklungszusammenhänge und Strukturelemente. In: Jahrbuch für Geschichte des Feudalismus 9 (1985) 89–240. Friedrich Lütge: Die mitteldeutsche Grundherrschaft und ihre Auflösung. Stuttgart 1957 (Quellen und Forschungen zur Agrargeschichte 4, ). August Ludwig Reyscher: Die grundherrlichen Rechte des Württembergischen Adels, Friedrich Fues, Tübingen 1836 (books.google.de)
Kategorija:Vladavine Kategorija:Fevdalizem