thumb|300px|Šestnajst prefektur (rumeno), vkleščenih med dinastijo Ljao (sivo) na severu in dinastijo Severni Song (svetlo sivo) na jugu; na zahodu je bila dinastija Zahodna Šja (temno sivo)
Šestnajst prefektur, natančneje šestnajst prefektur Jan Juna (tradicionalno kitajsko: 燕雲十六州, poenostavljeno kitajsko: 燕云十六州, pinjin: Yān Yún Shíliù Zhōu) ali šestnajst prefektur Jov Džija (kitajsko: 幽薊十六州, pinjin: Yōu Jì Shíliù Zhōu), je bilo zgodovinsko ozemlje v severni Kitajski, ki je obsegajo današnje očine Pekinga, Tjandžin in severne dele provinc Hebej in Šanši severno od reke Haj in njenih severnih pritokov Sanggan in Džuma. Ime 'šestnajst prefektur' izhaja iz šestnajstih vojaških okrožij (džov) na severovzhodnih obmejnih območjih dinastije Tang.
Ozemlje šestnajstih prefektur, umeščenih ob Velikem zidu znotraj gorovja Jan in gore Heng, je bilo strateško pomembno območje, ki je ščitilo Severnokitajsko nižino pred vdori Hujev s severovzhoda, severa in severozahoda. Območje je bilo z jugom povezano z Velikim prekopom.
V obdobju petih dinastij in desetih kraljestev je Ši Džingtang in z Kasnejšega Džina leta 938 regijo prepustil kitanski dinastiji Ljao, ker je krvavo potreboval pomoč Ljaa proti svojemu svaku Li Congkeju, kasnejšemu cesarju dinastije Tang. Zaradi prepustitve teh šestnajstih prefektur so različne dinastije z Osrednje nižine in južno od nje, vključno z dinastijo Kasnejži Džin pod vodstvom Šatuojev, postale ranljive za napade s severa, saj severno od Rumene reke ni bilo več nobenih strateško pomembnih naravnih ovir, ki bi lahko ustavile obsežne vdore konjenice. Regijo so naslednja tri stoletja zaznamovali nenehni vojaški spopadi, tako med režimi z Osrednje nižine, kot sta bili dinastiji Kasnejši Džov in Severni Song, ki so poskušali ponovno zavzeti izgubljeno regijo, kot z novimi severnimi osvajalci, kot sta bili džurčenska dinastija Džin in mongolska dinastija Juan, in starima okupatorjema, dinastijama Ljao in Džin. Spori so se končali leta 1234, ko je severno Kitajsko okupiralo Mongolsko cesarstvo. Po dinastiji Juan je regija prišla pod oblast dinastij Ming in Čing.
Pregled Po propadu dinastije Tang je šestnajst prefektur postalo prizorišče sporov med različnimi etničnimi skupinami severne Kitajske, vključno s Hani, Kitani, Džurčeni in Mongoli.
Leta 938 je Ši Džingtang iz Kasnejšega Džina prefekture odstopil Kitanom, sam pa se je podredil kitanskemu cesarju Jelu Deguangu kot njegov 'cesarski sin', čeprav je bil cesar skoraj 11 let mlajši. V zameno je dobil cesarjevo vojaško podporo proti svojemu odtujenemu svaku, cesarju Li Conghoju iz Kasnejšega Tanga. Šiju je s kitansko podporo uspelo strmoglaviti cesarja Li Conghoja, njegova brezsramna izdaja pa ni le popolnoma izpostavila severne Kitajske kitanskim vpadom in plenjenju, temveč je tudi obsodila na propad njegov lastni režim, ki so ga devet let pozneje napadli in uničili Kitani. Kitanska zmaga je bila kratkotrajna, saj se je Jelu Deguang naveličal nenehnih kitajskih uporov in se odločil za umik. Na poti domov je zbolel in umrl. Ozemlja, ki so jih osvojili Kitani, je hitro povrnil Kasnejši Han. Potem ko je Kasnejši Džov strmoglavil Kasnejši Han, je drugi cesar Džova Čaj Rong leta 959 poskušal ponovno zavzeti šestnajst prefektur, kar mu je skoraj uspelo. Kampanjo je moral opustiti, ker je nenadoma zbolel in mesec kasneje umrl.
Potem ko je general Džao Kuangjin iz Kasnejšega Džova med uporom v Čenčjanu uzurpiral prestol Čaj Rongovega sedemletnega sina Čai Dzongšuna, je leta 960 ustanovil dinastijo Song. Namesto da bi ponovno osvojil šestnajst prefektur, se je odločil najprej spopasti z rivalskimi državami na jugu in zahodu, čeprav je bila dinastija Ljao že oslabljena zaradi desetletja notranjih konfliktov in političnega kaosa. Ko se je njegov brat in naslednik Džao Guangji leta 979 končno odločil zavzeti šestnajst prefektur, si je dinastija Ljao že opomogla in dvakrat odločno premagala dinastijo Song. Prvič leta 979 in drugič leta 986. Po neuspešni invaziji na dinastijo Ljao leta 1003 je bil leta 1005 sklenjen Čanjuanski sporazum, ki je praktično odpravil vse možnosti dinastije Song, da bi od Kitanov ponovno pridobila šestnajst prefektur.
V 1120. letih je regijo osvojila džurčenska dinastija Džin in dinastija Ljao je izgubila dve veliki mesti: Jovdžov, sedanji Peking, in Jundžov (sedanji Datong, Šanši). Leta 1123 je Džin večino ozemelj, razen Jungdžova, prepustil dinastiji Song. Leta 1125 je med invazijo na dinastijo Song ta ozemlja ponovno zasedel. Dinastija Song je dve leti po incidentu pri Džinkangu leta 1127 propadla. Preživeli cesarski dvor je pobegnil na jug preko reke Huaj in tam ustanovil državo Južni Song.
Izguba šestnajstih prefektur je ravnine osrednje Kitajske ponovno izpostavila grožnjam s severa, ko se je v 13. stoletju dvignilo Mongolsko cesarstvo. Mongoli pod vodstvom kana Ogedeja so leta 1232 osvojili dinastijo Džin in s tem zaključili osvajenje severne Kitajske. Dinastijo Južni Song je leta 1279 uničila Kublajkanova dinastija Juan.
Leta 1368 je cesar Hongvu iz dinastije Ming ukazal generaloma Šu Daju in Čang Jučunu, naj odideta na sever in pozivata k obnovi vladavine Hanov. Generala sta uničila oblast Juana na Kitajskem in ustanovila dinastijo Ming. Šestnajst prefektur je ponovno prišlo pod oblast Hanov.
Politična geografija v dinastiji Tang V dinastiji Tang je bili šestnajst prefektur preoblikovanih v upravne enote, večje od okrožja in manjše od province. Šestnajst prefektur se je raztezalo od okrožja Ji v današnji občini Tjandžin do Datonga v provinci Šanši. Vzdolž gora, ki ločujejo kmetijske ravnice osrednje Kitajske od pastirskih step na severu, so Veliki zid že pred dinastijo Tang gradile dinastija Čin in severne dinastije. Sedem od šestnajstih prefektur je bilo znotraj (južno) notranjega Velikega zidu. Drugih devet je bilo med notranjim in zunanjim Velikim zidom. Tang ni gradila Velikega zidu, temveč je uporabljala obstoječa vojaška poveljstva za obrambo pred severnimi plemeni. Poveljstvo Fanjang (ali Jovdžov-Džidžov) s sedežem v današnjem Pekingu je poveljevalo enajstim od šestnajstih prefektur. Ostalim petim je poveljevalo poveljstvo Hedong s sedežem v Jundžovu, današnjem Datongu.
Prefektura Kitajsko ime Sedanja lokacija Sedanja provinca/občina Uprava v dinastiji Tang Lega glede na Veliki zid 1Jovdžov(Jandžov)幽州(燕州) Okrožje Šičeng Peking Jovdžov-Džidžovznotraj 2Shunzhou順州Okrožje Šunji Peking Jovdžov-Džidžovznotraj 3Tandžov檀州 Okrožje Mijun Peking Jovdžov-Džidžovznotraj 4Ruzhou儒州Okrožje JančingPeking Jovdžov-Džidžovvmes 5Džidžov薊州Okrožje DžidžovTjandžin Jovdžov-Džidžovznotraj 6Jingdžov瀛州Hedžjan HebejJovdžov-Džidžovznotraj 7Modžov 莫州Renčju HebejJovdžov-Džidžovznotraj 8Džovdžov涿州Džovdžov HebejJovdžov-Džidžovznotraj 9Xinzhou新州Džuoko HebejJovdžov-Džidžovvmes 10Gujdžov嬀州Huajlaj HebejJovdžov-Džidžovvmes 11Vudžov武州Šuanhua HebejJovdžov-Džidžovvmes 12Judžov蔚州Okrožje Ju HebejHedongvmes 13Jundžov雲州Datong ŠanšiHedongvmes 14Jingdžov應州Okrožje Jing ŠanšiHedongvmes 15Huandžov寰州vzhodno od Šovdžova Šanši Hedongvmes 16Šudžov朔州Šudžov Šanši Hedongvmes
Zgodovinar Frederick W. Mote piše, da je bilo dejansko devetnajst prefektur, vendar jih ne navaja natančno. Kitajski zgodovinarji Jingdžova in Pingdžova ne štejejo za del šestnajstih prefektur, ker jih je v času poznega Tanga pred Ši Džintangovim odstopom Kitanom že posedovala dinastija Ljao.(Chinese) 李榮村, "燕雲十六州" 中華百科全書‧典藏版1983 ed. Jindžov, ki je po odstopitvi padel pod Ljao, je prav tako izključen iz štetja šestnajstih prefektur.(Chinese) "'幽雲'、'燕雲' 兩不同" Ljao je ustvaril dve novi prefekturi, Džingdžov in Luandžov, ki nista bili vključeni v prvotnih šestnajst prefektur.
Obdobje petih dinastij in desetih kraljestev
Leto 907 in propad dinastije Tang sta bila prelomnica v vzhodnoazijski zgodovini. Tistega leta so Kitani za svojega novega velikega kana proglasili Abaodzija (cesar Tajdzu) iz klana Jelu, ki je prevzel oblast po dvesto letih vladavine klana Jaoni. Abaodzijeva želja so bile ravnice severne Kitajske, bogat vir plena, ki ga je varoval niz prelazov in utrdb od goratega severnega Šanšija do Bohajskega morja. Leta 905 je Abaodzi prvič povedel ogromno vojsko v Datong v Šanšiju, da bi sklenil zavezništvo z Li Kejongom, ki je uradno služil močno oslabljeni dinastiji Tang kot džjeduši Šanšija na najzahodnejši točki kitajske obrambne črte.
Vzpon Kitanov pod Abaodzijem se je zgodil ravno v času, ko so Osrednje nižine zajeli nemiri. Padec dinastije Tang leta 907 je privedel do bojev za oblast med rivalskimi vojskovodji in do ustanovitve številnih kratkotrajnih političnih tvorb, znanih kot pet dinastij. Prvo od teh dinastij je ustanovil džjeduši Džu Ven, ki se je leta 907 po odstavitvi zadnjega cesarja Tanga razglasil za cesarja Kasnejšega Ljanga. Leta 923 je njegovo dinastijo strmoglavil Li Kejongov sin Li Cunšu in razglasil Kasnejši Tang.
Šestnajst prefektur je leta 938 prišlo pod oblast dinastije Ljao, potem ko je podprla Ši Džingtanga, še enega vojaškega guvernerja Šanšija, v njegovem uporu proti Kasnejšemu Tangu. Abaodzijev drugi sin Jelu Deguang (cesar Tajdzong), prepričan v svojo vojaško moč, je prepričal Ši Džingtanga, naj ustanovi novo dinastijo (Kasnejši Džin) in hkrati prepusti Ljau velik pas ozemlja, ki je predstavljal celotno obrambno črto severne Kitajske.. Dinastija Ljao je zdaj posedovala vse prelaze in utrdbe, ki so nadzirali dostop do severnokitajskih ravnic.
Vladavina dinastije Ljao
Kitanska dinastija Ljao je po prevzemu prefektur ohranila kitajsko upravo. Datong na zahodnem koncu šestnajstih prefektur je izbrala za svojo zahodno prestolnico in leta 938 blizu današnjega Pekinga zgradila novo utrjeno mesto Jovdžov in ga spremenila v svojo južno prestolnico. Pod vladavino Ljaa je šestnajst prefektur tvorilo dve od petih divizij dinastije Ljao. Obe diviziji sta bila del Južnega kanclerskega urada, enega od štirih v dinastiji Ljao. Šestnajst prefektur je postalo odskočna deska za pritisk Ljaa na na severno Kitajsko..
Ši Džingtang, cesar Kasnejšega Džina, ki je leta 937 šestnajst prefektur prepustil dinastiji Ljao, je umrl leta 942. Bil je zvest zaveznik Kitanov, v nekaterih virih opisan kot njihova marioneta. Njegov naslednik Ši Čonggui ni hotel priznati cesarja Tajdzonga iz Ljaa za svojega nadrejenega vladarja. Po letu napetih diplomatskih izmenjav se je dinastija Ljao leta 943 odločila, da bo Šija kaznovala zaradi njegove neposlušnosti. Sledili sta dve leti neoodločenih spopadov in nato leta 945 bitka v južnem Hebeju, v kateri je bil Tajdzong poražen in skoraj ubit. Z bojišča je pobegnil na kameli. Naslednje leto se je Tajdzong iz svoje južne prestolnice odpravil na nov pohod proti Kasnejšemu Džinu. V začetku leta 947 je zasedel njegovo prestolnico Kajfeng in še isto leto svojo dinastijo preimenoval v Veliki Ljao in se razglasil za cesarja. Tajdzong je bil kmalu razočaran nad vladanjem tolikšnemu številu stalno naseljenih prebivalcev, nezadovoljnih z vladavino Ljaa, da se je odločil umakniti v svojo južno prestolnico. Njegov umik je naletel na močan odpor in po njegovi smrti leta 947 izzval krizo nasledstva v dinastiji Ljao. Kriza je postala priložnost za ustanovitev nove dinastije na severu Kitajske.
Ozemlje šestnajstih prefektur je še vedno ostalo v rokah dinastije Ljao. Nova dinastija Song je do leta 960 končala nemire, ki jih je severna Kitajska preživljala od leta 907, in do leta 979 v bistvu združila južno Kitajsko, vendar brez šestnajstih prefektur.
Spori dinastij Ljao in Song Dinastiji Ljao in Song sta v šestdesetih in srednjih sedemdesetih letih 10. stoletja med vladavino cesarja Tajdzuja iz dinastije Song razvili dokaj prijateljske odnose. Dinastija Song se je še vedno osredotočala na ponovno združitev južne Kitajske. V njunih odnosih sta bili kljub izmenjavi veleposlanikov in rasti donosne trgovine še vedno dve usodni pomanjkljivosti. Prva se je nanašala na podporo Ljaa Severnemu Hanu, druga pa na šestnajst prefektur, ki so bile še vedno v domeni dinastije Ljao.