Scleractinia, imenovane tudi kamniti koralnjaki ali trde korale, so morske živali iz debla Cnidaria, ki si zgradijo trdo okostje. Posamezne živali so znane kot polipi in imajo valjasto telo, okronano z ustno ploščico, v kateri so usta obrobljena z vencem lovk (tentaklov). Čeprav so nekatere vrste samotarske, večina živi v kolonijah. Ustanovni polip se usede in začne izločati kalcijev karbonat, da zaščiti svoje mehko telo. Posamezne korale so lahko dolge do 25 cm, pri kolonialnih vrstah pa imajo polipi običajno premer le nekaj milimetrov. Ti polipi se nespolno razmnožujejo z brstenjem, vendar ostanejo pritrjeni drug na drugega in tvorijo večpolipno kolonijo klonov s skupnim okostjem, ki lahko glede na vrsto doseže premer ali višino do nekaj metrov.

Oblika in videz vsake koralne kolonije nista odvisna le od vrste, temveč tudi od njene lokacije, globine, količine gibanja vode in drugih dejavnikov. Številne plitvovodne korale vsebujejo v svojih tkivih simbiontske enocelične organizme, znane kot Zooksantela. Te dajejo korali barvo, ki se lahko razlikuje glede na vrsto simbionta, ki ga vsebuje. Kamniti koralnjaki so tesno sorodni morskim anemonam in so tako kot one oborožene z žarilnimi celicami, znanimi kot knidocit (Cnidocyte). Korale se razmnožujejo spolno in nespolno. Odrasli polipi so lahko dvospolni ali pa le ženski ali moški. Večina vrst sprosti gamete - spolne celice v morje, kjer poteka oploditev, ličinke planul pa se odpeljejo kot del planktona, nekaj vrst pa izleže jajčeca. Nespolno razmnoževanje poteka večinoma z fragmentacijo, ko se del kolonije loči in ponovno pritrdi drugje.

Kamniti koralnjaki se pojavljajo v vseh svetovnih oceanih. Velik del ogrodja sodobnih koralnih grebenov tvorijo skleraktiniji. Korale, ki gradijo grebene, ali hermatipske korale so večinoma kolonialne; večina teh je zooksantelatnih in so v plitvih vodah, v katere prodira sončna svetloba. Druge korale, ki ne tvorijo grebenov, so lahko samotne ali kolonialne; nekatere od teh se pojavljajo v globinah, kamor svetloba ne sega.

Kamniti koralnjaki so se prvič pojavili v srednjem triasu, vendar njihova povezava s tabulati in rugosnimi koralami iz paleozoika trenutno ni pojasnjena. V sodobnem času se pričakuje, da se bo število kamnitih koralnjakov zmanjšalo zaradi učinkov globalnega segrevanja in zakisljevanja oceanov.Reef-Building Corals Lose Out to Softer Cousins Due To Global Warming March 24, 2013 Scientific American

Anatomija

Kamniti koralnjaki so lahko samotni ali kolonialni. Kolonije lahko dosežejo precejšnjo velikost in so sestavljene iz velikega števila posameznih polipov.

Mehki deli Kamniti koralnjaki so člani razreda Anthozoa in tako kot drugi člani skupine nimajo meduznega stadija v svojem življenjskem ciklu. Posamezne živali so znane kot polipi in imajo valjasto telo, okronano z ustnim diskom, obdanim z obročem lovk. Osnova polipa izloča kamnito snov, iz katere je oblikovan koralni skelet. Telesna stena polipa je sestavljena iz mezogleje, stisnjene med dvema plastema povrhnjice. Usta so v središču ustnega diska in vodijo v cevasto žrelo, ki se nekaj časa spušča v telo, preden se odpre v gastrovaskularno votlino, ki zapolnjuje notranjost telesa in lovk. Za razliko od drugih ožigalkarjev pa je votlina razdeljena s številnimi sevalnimi pregradami, tankimi plastmi živega tkiva, znanimi kot mezenterij. Znotraj sten votline so tudi gonade. Polip se lahko uvleče v koralit, kamnito skodelico, v kateri sedi, in ga nazaj potegnejo ploščato podobne mišice za umikanje.

Polipi so povezani z vodoravnimi plastmi tkiva, znanimi kot cenosark, ki se raztezajo čez zunanjo površino okostja in ga popolnoma prekrivajo. Te plasti so neprekinjene s telesno steno polipov in vključujejo podaljške gastrovaskularne votline, tako da lahko hrana in voda krožita med vsemi različnimi člani kolonije. Pri kolonialnih vrstah ponavljajoča se nespolna delitev polipov povzroči, da so koraliti med seboj povezani in tako tvorijo kolonije. Obstajajo tudi primeri, ko sosednje kolonije iste vrste z zlitjem tvorijo eno samo kolonijo. Večina kolonialnih vrst ima zelo majhne polipe, s premerom od 1 do 3 mm, čeprav so lahko nekatere posamezne vrste velike tudi do 25 cm.

Okostje

Okostje posameznega skleraktinijskega polipa je znano kot koralit. Izloča ga povrhnjica spodnjega dela telesa in sprva tvori skodelico, ki obdaja ta del polipa. Notranjost skodelice vsebuje radialno poravnane plošče ali septume, ki štrlijo navzgor od dna. Vsako od teh plošč obdaja par mezenterijev.

Septe izločajo mezenteriji in se zato dodajajo v istem vrstnem redu kot mezenteriji. Posledično so septume različnih starosti druga ob drugi, simetrija skleraktinijskega okostja pa je radialna ali biradialna. Ta vzorec vstavljanja septumov paleontologi imenujejo 'cikličen'. Nasprotno pa so pri nekaterih fosilnih koralah sosednje septume v vrstnem redu naraščajoče starosti, vzorec, imenovan serijski, in ustvarja bilateralno simetrijo. Skleraktiniji izločajo kamnit eksoskelet, v katerem so septume vstavljene med mezenteriji v večkratnikih šestih.

Vsi sodobni skleraktini so sestavljeni iz kalcijevega karbonata v obliki kristalov aragonita, vendar je imel prazgodovinski skleraktinij (Coelosimilia) nearagonitno skeletno strukturo, ki je bila sestavljena iz kalcita. Struktura tako enostavnih kot sestavljenih skleraktinij je lahka in porozna, namesto trdne, kot je to v primeru prazgodovinskega reda Rugosa. Skleraktinijci se od rugosov razlikujejo tudi po vzorcu septalne vstavitve.

Rast

Pri kolonialnih koralah je rast posledica brstenja novih polipov. Obstajata dve vrsti brstenja, intratentakularno in ekstratentakularno. Pri intratentakularnem brstenju se na ustnem disku, znotraj obroča lovk, razvije nov polip. To lahko tvori posamezne, ločene polipe ali vrsto delno ločenih polipov, ki si delijo podolgovat ustni disk z vrsto ust. Lovke rastejo okoli roba tega podolgovatega ustnega diska in ne okoli posameznih ust. To je obdano z eno samo koralitno steno, kot je to v primeru meandroidnih koralitnih koral možganskih koral.

Zunajlentakularno brstenje vedno povzroči ločene polipe, vsak s svojo koralitno steno. Pri košatih koralah, kot je Acropora, stransko brstenje iz aksialnih polipov tvori osnovo debla in vej. Hitrost, s katero kolonija kamnitih koral odlaga kalcijev karbonat, je odvisna od vrste, vendar se nekatere vrste, ki se razvejajo, lahko povečajo v višino ali dolžino za približno 10 cm na leto (približno enako hitrostjo, kot rastejo človeški lasje). Druge korale, kot so kupolaste in ploščate vrste, so bolj obsežne in lahko zrastejo le za 0,3 do 2 cm na leto.Ross Piper (2007), Extraordinary Animals: An Encyclopedia of Curious and Unusual Animals, Greenwood Press. Hitrost odlaganja aragonita se spreminja dnevno in sezonsko. Pregled prečnih prerezov koral lahko pokaže pasove odlaganja, ki kažejo na letno rast. Tako kot drevesne obročke se tudi te lahko uporabijo za oceno starosti koral.

Osamljene korale ne brstijo. Postopoma se povečujejo, ko odlagajo več kalcijevega karbonata in proizvajajo nove vrtince sept. Velika korala Ctenactis echinata ima na primer običajno ena usta, lahko je dolga približno 25 cm in ima več kot tisoč sept.

Razširjenost Kamniti koralnjaki se pojavljajo v vseh svetovnih oceanih. Obstajata dve glavni ekološki skupini. Hermatipske korale so večinoma kolonialne korale, ki živijo v čistih, oligotrofnih, plitvih tropskih vodah; so glavni graditelji grebenov na svetu. Ahermatipske korale so bodisi kolonialne bodisi samotne in so v vseh oceanskih regijah ter ne gradijo grebenov. Nekatere živijo v tropskih vodah, druge pa v zmernih morjih, polarnih vodah ali na velikih globinah, od fotičnega območja do približno 6000 m.

Ekologija

Kamniti koralnjaki spadajo v eno od dveh glavnih kategorij: Korale, ki tvorijo grebene ali hermatipske korale, ki večinoma vsebujejo zooksantele; Korale, ki ne tvorijo grebenov ali ahermatipske korale, ki večinoma ne vsebujejo zooksantel

Pri koralah, ki tvorijo grebene, so endodermalne celice običajno polne simbiotskih enoceličnih dinoflagelatov, znanih kot zooksantele. Včasih je na kvadratni centimeter koralnega tkiva kar pet milijonov teh celic. Do 50 % organskih spojin, ki jih proizvajajo simbionti, polipi uporabljajo kot hrano. Kisikov stranski produkt fotosinteze in dodatna energija, pridobljena iz sladkorjev, ki jih proizvajajo zooksantele, omogočata tem koralam, da rastejo do trikrat hitreje kot podobne vrste brez simbiontov. Te korale običajno rastejo v plitvi, dobro osvetljeni, topli vodi z zmerno do hitro turbulenco in obilico kisika ter imajo raje trdne, ne blatne površine, na katerih se lahko usedejo.

Večina kamnitih koralnjakov iztegne svoje lovke, da se hranijo z zooplanktonom, tiste z večjimi polipi pa lovijo ustrezno večji plen, vključno z različnimi nevretenčarji in celo majhnimi ribami. Poleg lovljenja plena na ta način številne kamnite korale proizvajajo tudi sluzaste filme, ki jih lahko premikajo po telesu s pomočjo cilij; te lovijo majhne organske delce, ki jih nato vlečejo proti ustom in v usta. Pri nekaterih kamnitih koralnjakih je to glavni način hranjenja, lovke pa so zmanjšane ali odsotne, na primer Acropora acuminata. Karibski kamniti koralnjaki so običajno nočni, saj se polipi čez dan umaknejo v okostje, s čimer se poveča izpostavljenost zooksantel svetlobi, vendar se v indo-pacifiški regiji številne vrste hranijo podnevi in ​​ponoči.

Nezooksantelatne korale običajno ne tvorijo grebenov; najpogosteje jih najdemo pod približno 500 m vode. Uspevajo pri precej hladnejših temperaturah in lahko živijo v popolni temi, energijo pa črpajo iz lovljenja planktona in suspendiranih organskih delcev. Stopnje rasti večine vrst ne-zooksantelatnih koral so bistveno počasnejše od stopenj rasti njihovih vrstnikov, tipična struktura teh koral pa je manj kalcificirana in bolj dovzetna za mehanske poškodbe kot pri zooksantelatnih koralah.

Skleratinijci so prej veljali za obvezne gostitelje druge skupine vitičarjev, pirgomatidov, vendar je nedavna študija zabeležila dokaze o živih pirgomatidih v stilasteridih, kar je to idejo postavilo pod vprašaj.

Življenjski cikel

Kamniti koralnjaki imajo širok nabor reproduktivnih strategij in se lahko razmnožujejo tako spolno kot nespolno. Številne vrste imajo ločen spol, celotna kolonija je bodisi samec bodisi samica, druge pa so hermafroditske, pri čemer imajo posamezni polipi moške in ženske spolne žleze. Nekatere vrste izležejo jajčeca, vendar pri večini vrst spolno razmnoževanje povzroči nastanek prosto plavajoče ličinke planula, ki se sčasoma naseli na morskem dnu in se metamorfozira v polip. Pri kolonialnih vrstah se ta začetni polip nato večkrat nespolno deli, da nastane celotna kolonija.

Nespolno razmnoževanje

Najpogostejši način nespolnega razmnoževanja kolonialnih kamnitih koralnjakov je fragmentacija. Kosi razvejanih koral se lahko med nevihtami, zaradi močnega gibanja vode ali mehanskih sredstev odlepijo, delci pa padejo na morsko dno. V ustreznih pogojih se lahko oprimejo substrata in ustanovijo nove kolonije. Dokazano je, da so celo tako ogromne korale, kot je Montastraea annularis, sposobne tvoriti nove kolonije po fragmentaciji. Ta postopek se uporablja v hobiju grebenskih akvarijev za povečanje populacije, ne da bi bilo treba korale loviti v naravi.

V neugodnih pogojih se nekatere vrste koral zatečejo k drugi vrsti nespolnega razmnoževanja v obliki izločanja polipov, kar lahko omogoči polipom preživetje, tudi če matična kolonija umre. Vključuje rast cenosarka, ki zapre polipe, odcepitev polipov in njihovo naselitev na morskem dnu, da se ustvarijo nove kolonije. Pri drugih vrstah se majhne kroglice tkiva odlepijo od cenosarka, diferencirajo v polipe in začnejo izločati kalcijev karbonat, da tvorijo nove kolonije, pri Pocillopora damicornis pa se lahko neoplojena jajčeca razvijejo v sposobne ličinke.

Spolno razmnoževanje