AGM-65 Maverick je ameriška raketa zrak-zemlja (AGM), zasnovana za neposredno zračno podporo. Je najbolj razširjena vodena raketa v zahodnem svetu in je učinkovita proti širokemu naboru taktičnih ciljev, vključno z oklepom, zračno obrambo, ladjami, kopenskimi prevoznimi sredstvi in skladišči goriva. Jugoslavija je leta 1984 kupila 450 raket AGM-65B Maverick za 23 miljonov USD.
Razvoj se je začel leta 1966 v podjetju Hughes Aircraft Company, kjer je postala prva raketa, ki je uporabljala elektronski kontrastni iskalnik. V uporabo ameriških zračnih sil je vstopila avgusta 1972. Od takrat je bila izvožena v več kot 30 držav in je certificirana na 25 letalih. Maverick je služila med vietnamsko, jomkipursko, iransko-iraško in zalivsko vojno, pa tudi med drugimi manjšimi spopadi, pri čemer je z različno stopnjo uspeha uničevala sovražne sile in objekte.
Od uvedbe v uporabo so bile zasnovane in izdelane številne različice Maverick z uporabo elektrooptičnih, laserskih in slikovnih infrardečih sistemov vodenja. AGM-65 ima dve vrsti bojnih glav: ena ima kontaktni detonator v nosu, druga pa ima težko bojno glavo z detonatorjem z zakasnjenim delovanjem, ki s svojo kinetično energijo prodre v cilj, preden detonira. Raketo trenutno proizvaja podjetje Raytheon Missiles & Defense.
Maverick ima enako konfiguracijo kot Hughesovi raketi AIM-4 Falcon in AIM-54 Phoenix ter meri več kot 2,4 m v dolžino in 30 cm v premeru.
Razvoj Zgodovina razvoja Maverick se je začela leta 1965, ko so ameriške zračne sile (USAF) začele program za razvoj zamenjave za AGM-12 Bullpup. Z dosegom 16,3 km je bila radijsko vodena Bullpup predstavljena leta 1959 in so jo operaterji imeli za "revolucionarno rešitev". Vseeno pa je imela pomankljivosti, med drugim je moralo izstrelitveno letalo med letom rakete leteti naravnost proti cilju, namesto da bi izvajalo izmikalne manevre in se s tem ogrozilo. Tudi ko je raketa zadela cilj, je bila majhna 110 kg bojna glava uporabna le proti majhnim tarčam, kot so bunkerji; ko je bila uporabljena proti večjim tarčam, kot je most Thanh Hóa, je le oprasnila strukturo. Ameriško letalstvo je začelo vrsto projektov za zamenjavo rakete Bullpup, tako večjih različic, modela C in D, kot tudi vrsto prilagoditev, ki ponujajo vodenje po principu »izstreli in pozabi«. Med slednjimi so bile AGM-83 Bulldog, AGM-79 Blue Eye in AGM-80 Viper.
Med letoma 1966 in 1968 sta se podjetji Hughes Missile Systems Division in Rockwell potegovali za pogodbo o izdelavi povsem nove rakete tipa »izstreli in pozabi« z veliko večjim dosegom kot katera koli različica Bullpup. Vsakemu so dodelili 3 milijone dolarjev za predhodno načrtovanje in inženirska dela na Maverick leta 1966. Leta 1968 se je Hughes pojavil s 95 milijonsko pogodbo za nadaljnji razvoj in testiranje rakete; hkrati so pogodbene možnosti predvidevale nabavo 17.000 raket. Hughes je nemoteno razvijal raketo AGM-65 Maverick, s prvo nevodeno testno izstrelitvijo iz lovca F-4 18. septembra 1969, pri prvem vodenem testu 18. decembra pa je bil uspešno izveden neposreden zadetek tanka M41 v Centru za razvoj raket zračnih sil v letalski bazi Holloman v Novi Mehiki.
Julija 1971 sta ameriško vojno letalstvo in Hughes podpisala pogodbo v vrednosti 69,9 milijonov dolarjev za naročilo 2000 raket, "Maverick: smarter than average". od katerih je bila prva dobavljena leta 1972. Čeprav so bili zgodnji operativni rezultati ugodni, so vojaški načrtovalci napovedovali, da se bo Maverick manj uspešno obnesla v meglenih razmerah Srednje Evrope, kjer bi jo uporabili proti silam Varšavskega pakta. Zato se je razvoj različice AGM-65B "Scene Magnified" začel leta 1975, preden je bila dobavljena konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Ko je bila proizvodnja AGM-65A/B leta 1978 končana, je bilo izdelanih več kot 35.000 raket.
Pojavilo se je več različic Maverick, med katerimi je bila tudi lasersko vodena AGM-65C/E. Razvoj rakete AGM-65C se je začel leta 1978 pri Rockwellu, ki je za ameriško letalstvo zgradil številne razvojne rakete. Zaradi visokih stroškov različice niso nabavile ameriške zračne sile, temveč je bila namesto tega sprejeta v uporabo v ameriškem marinskem korpusu (USMC) kot AGM-65E.
Drug pomemben razvoj je bila AGM-65D, ki je uporabljala slikovni infrardeči (IIR) iskalnik. Z zajemanjem izsevane toplote je IIR uporaben v vseh vremenskih razmerah in kaže izboljšano zmogljivost pri zaznavanju in sledenju vročih motorjev, na primer v tankih in tovornjakih, kar naj bi bila ena izmed glavnih nalog iskalnika. Iskalna glava je mehansko skenirala prizor preko z dušikom hlajenega 4x4-pikselnega niza z uporabo vrste zrcalnih faset, strojno obdelanih v notranjo površino glavnega žiroskopa v obliki obroča. [potreben citat] Petletno obdobje razvoja AGM-65D se je začelo leta 1977 in končalo s prvo dobavo ameriškim letalskim silam oktobra 1983. Različica je bila prvič operativno zmožna februarja 1986.
AGM-65F je hibridna Maverick, ki združuje iskalnik IIR iz AGM-65D z bojno glavo in pogonskimi komponentami AGM-65E. AGM-65F, ki jo uporablja ameriška mornarica (USN), je optimizirana za pomorske napadalne naloge. Prva izstrelitev rakete AGM-65F iz P-3C se je zgodila leta 1989, leta 1994 pa je ameriška mornarica podelila pogodbo podjetju Unisys za integracijo te različice s P-3C."AGM-65 Maverick" (PDF). Medtem je Hughes izdelal raketo AGM-65G, ki ima v bistvu enak sistem vodenja kot D, z nekaj programskimi spremembami, ki omogočajo sledenje večjim ciljem.
Sredi devetdesetih let in v začetku 21. stoletja je bilo več idej za povečanje potenciala Maverick. Med njimi je bil tudi mrtvorojeni načrt za vključitev aktivnega radarskega vodenja v Maverick, ki bi lahko določil natančno obliko cilja. Drugo študijo z naslovom "Projekt Longhorn" sta izvedla Hughes in kasneje Raytheon po združitvi Hughesa z Raytheonom, študija pa je preučevala različico Maverick, opremljeno s turboreaktivnimi motorji namesto raketnih motorjev. "Maverick ER", kot so jo poimenovali, bi imela "znatno večji doseg" v primerjavi s trenutnim dosegom Maverick, ki znaša 25 km. Predlog je bil opuščen, če pa bi Maverick ER začela s proizvodnjo, bi nadomestila AGM-119B Penguin, katero je nosil MH-60R.
Najsodobnejše različice Maverick so AGM-65H/K, ki so v proizvodnji od leta 2007. AGM-65H je bila razvita s povezovanjem AGM-65B z iskalnikom s sklopljeno nabojno napravo (CCD), optimiziranim za puščavske operacije, ki ima trikrat večji doseg kot originalni TV-senzor;Lewis, Paul (30 April – 6 May 2002). vzporedni program ameriških letalskih sil, namenjen obnovi AGM-65F z novejšimi iskalniki CCD, je privedel do AGM-65J. Medtem je bila AGM-65K razvita z zamenjavo infrardečega sistema vodenja AGM-65G z elektrooptičnim televizijskim sistemom vodenja.
Oblikovanje alt=|sličica| Optični iskalnik AGM-65B Maverick ima modularno zasnovo, ki omogoča pritrditev različnih kombinacij sistema za vodenje in bojne glave na raketni motor za izdelavo različnega orožja. Ima dolga delta krila in valjasto telo, ki spominja na AIM-4 Falcon ali AIM-54 Phoenix .
Različni modeli AGM-65 so uporabljali elektrooptične, laserske in slikovne infrardeče sisteme vodenja. AGM-65 ima dve vrsti bojnih glav: ena ima kontaktni detonator v nosu, druga pa ima težko bojno glavo z detonatorjem z zakasnjenim delovanjem, ki s svojo kinetično energijo prodre v cilj, preden detonira. Slednji je najučinkovitejši proti velikim, trdim tarčam. Pogonski sistem obeh tipov je raketni motor na trdo gorivo, nameščen za bojno glavo.
Raketa Maverick se ne more sama zakleniti na cilje; pilot ali častnik orožnega sistema ji mora dati navodila, nakar avtonomno sledi poti do cilja. V večini sodobnih letal z večfunkcijskimi zasloni, na primer v letalu A-10 Thunderbolt II, se video signal iz iskalne glave prenaša na zaslon v pilotski kabini, kjer lahko pilot pred izstrelitvijo preveri zaklenjeni cilj rakete. Pilot premakne križec na projekcijskem zaslonu, da nastavi približni cilj, ki ga raketa nato samodejno prepozna in se osredotoči nanj. Ko je raketa izstreljena, ne potrebuje nadaljnje pomoči izstrelitvenega vozila in samodejno sledi svojemu cilju. Te lastnosti »izstreli in pozabi« različica E nima.
Medtem ko se iskalnik rakete Maverick lahko uporablja za lociranje in zaklepanje ciljev, se pogosteje uporabljajo zunanja iskalna podvozja. Iskalna glava sledi gibanju ciljne naprave in poskuša usmeriti cilj na isto točko na tleh. Vendar pa G-sile med letom pogosto povzročijo napačno poravnavo glave iskalnika, zaradi česar morajo piloti usmeriti iskalnik rakete na podvozju, preden zaklenejo cilj. Za natančno določanje smeri ciljanja sledilna naprava zaklene določeno referenčno točko na tleh, znano kot senzorska točka zanimanja (SPI). Nato se iskalna glava rakete Maverick prilagodi, da se popravijo majhni odmiki, tako da kaže na isti SPI kot ciljni podvozje. To omogoča enostavnejše pridobivanje in uporabo ciljev.
Različice +Razlike med različicami rakete Maverick"AGM-65 Maverick" (PDF). AGM-65A/BAGM-65DAGM-65E/E2/LAGM-65F/GAGM-65HAGM-65JAGM-65K Dolžina2,49 m Razpon kril72 cm Premer30 cm Teža210 kg220 kg293 kg306 kg210 ali 211 kg297 kg306 kg Hitrost1.150 km/h DosegVeč kot 22 km Način vodenjaElectro-opticalImaging infraredLaserImaging infraredCharge-coupled device PogonThiokol SR109-TC-1 raketni motor na trdno gorivoThiokol SR114-TC-1 (ali Aerojet SR115-AJ-1) raketni motor na trdno gorivo Bojna glava57 kg WDU-20/B oblikovan naboj136 kg WDU-24/B prebojni fragmentacijski naboj57 kg WDU-20/B oblikovan naboj136 kg WDU-24/B prebojni fragmentacijski naboj desno|sličica| AGM-65D desno|sličica| Laserska AGM-65E Maverick na ameriškem lovcu F/A-18C, 2004.
Maverick A je osnovni model in uporablja elektrooptični televizijski sistem vodenja. Ni več v ameriški službi. Maverick B je podobna modelu A, čeprav je model B dodal optični zoom za zaklepanje majhnih ali oddaljenih ciljev. Maverick C naj bi bila lasersko vodena različica za ameriško mornariško pehoto (USMC). Pred proizvodnjo je bila ukinjena, vendar je njeno zahtevo kasneje izpolnila Maverick E. Maverick D je elektrooptično vodenje zamenjala z infrardečim slikovnim sistemom, ki je podvojil praktično razdaljo streljanja in omogočil uporabo ponoči in v slabem vremenu. V tem modelu je bil uveden tudi raketni motor z zmanjšanim kajenjem. Svojo začetno obratovalno zmogljivost je dosegla leta 1986. Maverick E uporablja laserski sistem vodenja z označevalcem, optimiziranim za utrjene objekte, z uporabo zakasnjenega detonatorja v kombinaciji s težjo prodorno eksplozivno-fragmentacijsko bojno glavo (140 kg v primerjavi 57 kg pri starejših modelih), ki s svojo kinetično energijo pred detonacijo prebode tarčo. Začetno operativno zmogljivost je dosegla leta 1985, uporabljalo pa jo je predvsem letalstvo ameriških mornariških pehot (USMC). Maverick F, zasnovana posebej za ameriško mornarico, uporablja modificiran infrardeči navigacijski sistem Maverick D, optimiziran za sledenje ladjam, nameščenim na ohišju in bojni glavi Maverick-E. Maverick G ima v bistvu enak sistem vodenja kot model D z nekaj programskimi spremembami, ki pilotu omogočajo sledenje večjim ciljem. Glavna razlika modela G je njegova težja prebojna bojna glava, vzeta iz Maverick E, v primerjavi z bojno glavo s kumulativnim nabojem modela D. Teste je zaključila leta 1988. Maverick H je raketa AGM-65B/D, nadgrajena z novim iskalnikom s sklopljeno nabojno napravo (CCD), ki je bolj primerna za puščavsko okolje. Maverick J je raketa AGM-65F mornarice, nadgrajena z novim iskalnikom CCD. (pretvorba ni potrjena) Maverick K je AGM-65G, nadgrajena z iskalnikom CCD; za pretvorbo v standard AGM-65K je načrtovanih vsaj 1200, morda do 2500 nabojev AGM-65G. Maverick E2/L ima lasersko voden iskalnik, ki omogoča označevanje z izstrelitvenim letalom, drugim letalom ali zemeljskim virom in lahko napada majhne, hitro premikajoče se in manevrirne cilje na kopnem in na morju.
Uporaba sličica| A-10 izstreli raketo Maverick