Kīlauea ( ) je aktivni ščitasti vulkan na Havajskem otočju. Je ob jugovzhodni obali otoka Havaji. Vulkan je star med 210.000 in 280.000 let in je zrasel nad morsko gladino pred približno 100.000 leti. Odkar so bili otoki naseljeni, je najaktivnejši od petih vulkanov, ki skupaj tvorijo otok in med najaktivnejšimi vulkani na Zemlji. Najnovejši izbruh se je začel decembra 2024, občasni izbruhi in tokovi lave pa so se nadaljevali do leta 2026.
Kīlauea je drugi najmlajši produkt havajske vroče točke in trenutno eruptivno središče havajsko-cesarske podvodne verige. Ker Kīlauea nima topografske pomembnosti in je njena aktivnost zgodovinsko sovpadala z aktivnostmi Mauna Loe, je bila nekoč mišljena kot satelit njene veliko večje sosede. Kīlauea ima na vrhu veliko, dokaj nedavno nastalo kaldero in dve aktivni riftni coni, ena se razteza 125 km vzhodno in druga 35 km zahodno. Aktivni prelom neznane globine se premika navpično v povprečju za 2 do 20 mm na leto.
Med letoma 2008 in 2018 je Halemaʻumaʻu, krater v kalderi na vrhu Kīlauee, gostil aktivno jezero lave. Kīlauea je med januarjem 1983 in aprilom 2018 skoraj neprekinjeno bruhala iz odprtin na svoji vzhodni riftni coni in povzročila veliko materialno škodo, vključno z uničenjem mest Kalapana in Kaimū leta 1990 ter znane črne peščene plaže skupnosti.
Od maja 2018 se je aktivnost premaknila še bolj navzdol od vrha v spodnje okrožje Puna, med katerim je lava bruhala iz dveh ducatov odprtin z eruptivnimi fontanami, ki so na treh mestih poslale reke lave v ocean. Izbruh je uničil največje naravno sladkovodno jezero na Havajih, pokril precejšnje dele posestev Leilani in vrtov Lanipuna ter uničil skupnosti Kapoho, Vacationland Hawaii in večino parcel na plaži Kapoho. Okrožje Havaji je poročalo, da je bilo uničenih 716 stanovanj. Sočasno z aktivnostjo navzdol v spodnjem delu Pune se je jezero lave v Halemaʻumaʻu izsušilo in na vrhu vulkana se je zgodila vrsta eksplozivnih porušitev, pri čemer je vsaj ena eksplozija v zrak izpustila pepel 9100 m visoko. Ta aktivnost je povzročila večmesečno zaprtje dela Kīlauea v narodnem parku Havajski ognjenikii. Izbruh se je končal septembra 2018. Od leta 2020 se je v razširjenem kraterju Halemaʻumaʻu zaradi dogodkov zrušitve leta 2018, pa tudi vzdolž jugozahodne in vzhodne riftne cone vulkana, zgodilo več izbruhov.
Ozadje Kīlauea je havajska beseda, ki pomeni »bruhati« ali »veliko širjenje« in se nanaša na pogoste izlive lave. Njene najzgodnejše lave segajo v obdobje podvodne predščitaste stopnje. Vzorce so odvzeli z daljinsko upravljanimi podvodnimi plovili; vzorce drugih tokov so odvzeli kot vzorce jedra. Lave, mlajše od 1000 let, pokrivajo 90 odstotkov površine vulkana. Najstarejše izpostavljene lave segajo 2800 let nazaj.
Radiokarbonsko in paleomagnetno datiranje je identificiralo velik izbruh Kīlauee okoli leta 1410, prvega, ki je bil omenjen v ustni zgodovini havajskih staroselcev. Zahodni stik in pisna zgodovina sta se začela leta 1778. Prvi dokumentiran izbruh Kīlauee se je zgodil leta 1823, nato pa so se izbruhi ponavljali. Večina se je zgodila na vrhu vulkana ali v njegovem vzhodnem riftnem območju ter so bili dolgotrajni. Geološki zapis kaže, da je bila eksplozivna aktivnost pred stikom pogosta; leta 1790 je eden takšnih izbruhov ubil več kot 400 ljudi, s čimer je postal najsmrtonosnejši vulkanski izbruh na ozemlju Združenih držav Amerike.
Izbruh vulkana Kīlauea od 3. januarja 1983 do 2018 je bil daleč najdaljše obdobje delovanja vulkana v sodobnem času, pa tudi eden najdlje trajajočih izbruhov, dokumentiranih na Zemlji; do januarja 2011 je izbruh ustvaril 3,5 km3 lave in ponovno dvignil na površje 123,2 km2 kopnega. Stoletja pred tem dogodkom je še večji izbruh vulkana ʻAilāʻau leta 1410 trajal približno 60 let in se končal leta 1470 z ocenjeno prostornino 4–6 km3.
Dejavnost vulkana Kīlauea ima velik vpliv na ekologijo gorskih pobočij, kjer rast rastlin pogosto prekine sveža tefra in nanos vulkanskega žveplovega dioksida, kar povzroča kislo deževje, zlasti na nerodovitnem območju južno od jugozahodne riftne cone, znane kot puščava Kaʻū. Kljub temu divje živali nemoteno uspevajo drugje na vulkanu in so zelo endemične zaradi izoliranosti Kīlauee (in otoka Havaji) od najbližje celinske kopne. Zgodovinsko gledano so Havaji pet vulkanov na otoku imeli za svete, v havajski mitologiji pa je Halemaʻumaʻu služil kot telo in dom Pele, boginje ognja, strele, vetra in vulkanov.
Angleški misijonar William Ellis je podal prvi sodobni opis Kīlauee in dva tedna raziskoval vulkan. Havajski vulkanski observatorij, ki ga je leta 1912 ustanovil Thomas Jaggar, dolga leta deluje na robu kaldere vrha Kīlauea (Kaluapele) in je glavni raziskovalni in znanstveni organ za vulkan in otok. Leta 1916 je predsednik Woodrow Wilson podpisal zakon o ustanovitvi narodnega parka Havajski ognjeniki. Park je uvrščen na seznam svetovne dediščine in pomembna turistična destinacija, ki letno privabi približno 2,6 milijona obiskovalcev.
Geologija Lega
Kot vsi havajski vulkani je tudi Kīlauea nastala, ko se je pacifiška tektonska plošča premaknila čez havajsko vročo točko v Zemljinem spodnjem plašču. Vulkani na havajskem otoku so najnovejši dokaz tega procesa, ki je v več kot 70 milijonih let ustvaril 6000 km dolgo havajsko-cesarsko podvodno verigo. Prevladujoče mnenje je, da je bila vroča točka večino kenozojske dobe v veliki meri stacionarna znotraj planetovega plašča. Vendar pa je havajski plaščni oblak dobro razumljen in obsežno preučen, vendar narava samih vročih točk ostaja negotova.
Kīlauea je eden od petih subaerialnih (izvirajočih pod vodo) vulkanov, ki sestavljajo otok Havaji, in izvira iz havajske vroče točke. Najstarejši vulkan na otoku, Kohala, je star več kot milijon let, medtem ko je Kīlauea, najmlajši, star med 300.000 in 600.000 let. Kamaʻehuakanaloa (rdečkast, rdečkast otrok Kanaloe, prej Lōʻihi), na boku otoka, je mlajši in še ni prebil površja. Tako je Kilauea drugi najmlajši vulkan v havajsko-cesarski verigi podvodnih gora, verigi ščitastih vulkanov in podvodnih gora, ki se razteza od Havajev do Kurilsko-kamčatskega jarka v Rusiji.
Kīlauea se je začela kot podmorski vulkan, ki je postopoma rasel in naraščal zaradi podvodnih izbruhov alkalne bazaltne lave, preden je pred približno 50.000 do 100.000 leti iz morja izbruhnil z vrsto eksplozivnih izbruhov. Od takrat je vulkanska aktivnost povzročila nenehen tok efuzivnih in eksplozivnih izbruhov, ki so približno enakega vzorca kot njegova aktivnost, odkar se vodijo evidence.
Najstarejši vulkan na havajskem otoku, Kohala, je pred ugasnitvijo doživel skoraj 900.000 let aktivnosti. Izbruhi in eksplozivna aktivnost bodo Kīlaueo dvignili, okrepili njene riftne cone ter polnili in ponovno napolnili Kaluapele.
Struktura
Kīlauea je bila aktivna skozi vso svojo zgodovino. Prisotni so pepelni stožci, satelitski ščiti, lavne cevi in druge eruptivne strukture, kar dokazuje njeno nedavno aktivnost. Od leta 1918 je najdaljši premor Kīlauee trajal 18 let, med letoma 1934 in 1952. Večino Kīlauee sestavljajo strjeni tokovi lave, pomešani z vulkanskim pepelom in tefro, ki nastaneta pri izbruhih manjše količine. Velik del vulkana je prekrit z zgodovinskimi tokovi, medtem ko je 90 odstotkov njegove površine iz zadnjih 1100 let. Velik del njegovega telesa ostaja pod vodo; njegova subaerialna površina je rahlo nagnjen, podolgovat, decentraliziran ščit s površino približno 1500 km², kar predstavlja 13,7 odstotka celotne površine otoka.
Kīlauea nima topografske pomembnosti, saj se pojavlja le kot izboklina na jugovzhodnem pobočju Mauna Loe. Domačini Havajev in zgodnji geologi so jo imeli za aktivni satelit svojega gostitelja. Vendar pa analiza lave kaže, da imata ločeni magmatični komori. Kljub temu visoka aktivnost enega vulkana približno sovpada z nizko aktivnostjo drugega. Ko je Kīlauea mirovala med letoma 1934 in 1952, je Mauna Loa postala aktivna, ko pa je slednja med letoma 1952 in 1974 mirovala, je veljalo obratno. To ni vedno tako. Izbruh Mauna Loe leta 1984 se je začel med izbruhom v Kīlauei, vendar ni imel opaznega vpliva na izbruh Kīlauee, nenehno naraščanje vrha Mauna Loe, ki kaže na prihodnji izbruh, pa se je začelo isti dan, ko so se v kraterju Puʻu ʻŌʻō v Kīlauei izlili novi tokovi lave. Leta 2002 je Kilauea doživela epizodo izbruha velike količine lave hkrati z napihovanjem Mauna Loe. Ta nepričakovana komunikacija je dokaz interakcij na ravni skorje med njima. Geologi so predlagali, da so "impulzi" magme, ki so vstopali v globlji magmatski sistem Mauna Loe, morda povečali tlak v Kīlauei in sprožili sočasne izbruhe. Mauna Loa je začela izbruhati 27. novembra 2022 med trajajočim izbruhom Kīlauee, kar je bilo prvič po letu 1984, da sta oba vulkana hkrati izbruhnila.
Kaluapele Kīlauea ima veliko vršno kaldero z imenom Kaluapele (brezno Pele),] ki meri 4 x 3,2 km s stenami, visokimi do 120 m, ki jih na jugozahodni strani prebijajo tokovi lave. Starost Kaluapeleja ni znana in možno je, da se je večkrat pojavila in izginila. Kaluapele je verjetno nastala v več stoletjih, začenši pred približno 500 leti, medtem ko je bila njena sedanja oblika dokončno oblikovana okoli leta 1470–1510 po posebej močnem izbruhu med letoma 1410 in 1470. Pomembna značilnost Kaluapele je Halemaʻumaʻu, velik krater z jamo in eno najbolj zgodovinsko aktivnih središč izbruhov v Kīlauei. Krater ima premer približno 920 m in globino 85 m, vendar se je njegova oblika zelo spreminjala; njegovo dno je večinoma prekrito s tokovi izbruha leta 1974.
Riftni coni Kīlauea ima dve riftni coni, ki sevata od njenega vrha, ena se razteza 125 km proti vzhodu, druga pa je dolga 35 km in se razteza proti jugozahodu. Vrsta prelomnih ostankov, ki povezujejo riftni coni, tvori prelomno cono Koaʻe. Tektonsko raztezanje vzdolž njih povzroča, da se glavnina Kīlauee počasi drsi proti morju z njenega južnega pobočja s hitrostjo približno 6 do 10 cm na leto, s središčem na bazalnem prelomu décollement 7 do 9 km pod površino vulkana. Vzhodna riftna cona je prevladujoča značilnost vulkana; skoraj v celoti je prekrita z lavo iz zadnjih 400 let in je na svojem grebenu blizu vrha široka 2 do 4 km. Nelokalizirani izbruhi, značilni za aktivnost riftne cone, so povzročili vrsto nizko ležečih grebenov vzdolž večjega dela vzhodne riftne cone. Njen zgornji del je najbolj aktiven del. Tu so veliki kraterji. Sega po potopljenem boku Kīlauee do globine več kot 5000 m. Nasprotno pa je veliko manjša jugozahodna riftna cona nazadnje doživela epizodo rifta leta 1974 in v trenutnem eruptivnem ciklu ni bila aktivna. Skrajni del jugozahodne riftne cone je pod vodo, čeprav je njena subaerialna dolžina bolj omejena. Jugozahodna riftna cona nima dobro definirane grebenske linije in kraterjev, kar dokazuje, da je manj aktivna kot vzhodna riftna cona.
Prelomni sistem Hilina Izrazita struktura na južnem pobočju Kīlauee je prelomni sistem Hilina, aktivni prelom, ki se navpično premika v povprečju za 2 do 20 mm na leto. Njegova fiziografska provinca je globoka 500 m, vendar ni znano ali gre za plitvo listrično prelomnico ali prodira globoko.
Ekologija
Zaradi svoje lege, ki je od najbližje celinske kopne oddaljena več kot 3000 km, je otok Havaji ena najbolj geografsko izoliranih kopenskih mas; to je močno vplivalo na njegovo ekologijo. Večina vrst, prisotnih na otoku, je endemičnih, kar je posledica izolirane rodovne linije, ki je zaščitena; njegov ekosistem je ranljiv za invazivne vrste in človeški razvoj – po ocenah je tretjina naravne flore in favne otoka izumrla.
Ekološko skupnost Kīlauee dodatno ogroža sam vulkan; tokovi lave pogosto preplavijo in sežigajo gozdne dele, pepel pa duši lokalno rastlinstvo. Plasti oglenjene organske snovi na dnu pepelnih usedlin so dokaz tega uničenja. Deli vulkanskih pobočij kažejo dihotomijo med neokrnjenim gorskim gozdom in vulkanskimi "puščavami", ki jih je treba še ponovno kolonizirati.