Gospodje Walseejski (tudi von Wallsee, Walchsee, Walse, Walsse, Wallssee, Waldze, prvotno von Waldsee, italijansko Valsa) so izvirali iz Švabske. Z Eberhardom Walseejskim († 1288), ki je bil privrženec grofa Rudolfa Habsburškega, kasnejšega nemškega kralja, se je rodbina ustalila tudi na jugovzhodu. Čeprav Eberhard še ni igral politične vloge, so štirje njegovi sinovi in njihovi potomci kmalu stali v ospredju habsburškega dvornega plemstva. Skupno so štiri rodbinske linije hitro dosegle veliko bogastvo in ugled: Linška linija (izumrla okoli leta 1400), Ennška linija, ki je zadnja izumrla leta 1483 in je imela največjo količino posesti, Graška linija (izumrla leta 1363) in Drosendorfska linija (izumrla okoli leta 1400). Kmalu so zavzeli vplivne položaje v Avstriji. Ena linija je pridobila dedno funkcijo maršala, druga pa dedno funkcijo komornika v Avstriji. Po izumrtju družine Emmerberg so bili dedni mizniki na Štajerskem. S porokami, dedovanjem in darili vladarja si je rodbina pridobila velika posestva v Spodnji in Zgornji Avstriji, na Štajerskem, Koroškem, Kranjskem in v Istri. Leta 1331 je družina Walsee prodala Habsburžanom svoj rodovni sedež Waldsee na Švabskem. Gospodarji Walseeja so bili sorodniki Devinskih gospodov in njihovi glavni dediči.

Zgodovina

Linija Walseejsko-Linških Eberhard IV./II. († 1325), ustanovitelj linške linije, je bil eden najvplivnejših svetovalcev vojvode Albrehta. Leta 1291 se je pojavil kot deželni sodnik ob reki Enns in to ostane do konca svojega življenja. Velja za zavetnika frančiškanske cerkve v Linzu.

Njegov sin Eberhard V./III. († 1371) je bil prav tako deželni sodnik od 1322 do 1361 in 1369 do 1371, leta 1353 pa je bil imenovan tudi za deželnega glavarja (Hauptmann ob Ennu). Moral se je spopadati z družinama Neuhauserjev in Rosenberžanov, ki sta prodrli vse do Donave. Leta 1334/36 je ustanovil cistercijanski samostan Säusenstein, svoj grad Schlierbach preuredil v cistercijanski samostan (1355) in zgradil trdnjavo Oberwallsee. Linška rodbina je izumrla z njegovimi sinovi Eberhardom, Henrikom in Jurijem († 1400/1401).

Linija Walseejsko-Ennška Ustanovitelj Ennške linije je bil Henrik I. († 1326), (gradiščan) mestni glavar Ennsa na gradu Ennsburg, ki se je pogumno boril za Habsburžane v bitki pri Mühldorfu (1322). Njegov najstarejši sin Henrik II. je ostal brez otrok. Njegova mlajša sinova Reinpreht I. († 1361) in Friderik II. († okoli 1355) sta bila zavetnika minoritskega samostana v Ennsu in sta po listini iz leta 1331 postala zastavna imetnika gradu Waxenberg in gradu Ottensheim ter istoimenskega trškega naselja; to jima je zagotovila sorazmerna prodajna cena za njuno švabsko rodovno posest v višini 11.000 mark srebra. Reinpreht in Friderik sta bila skupno gradiščana Ennsa.

Mlajši sin Friderika, Henrik VI. († 1398) je bil deželni glavar Zgornje Avstrije od leta 1374 do 1379 in morda tudi svetovalec vojvode Viljema leta 1395. Henrikov starejši brat Friderik VI. († 1372) je bil v letih 1367–68 deželni maršal Spodnje Avstrije in leta 1369 deželni glavar Štajerske.

Glavno vejo rodbine Ennške linije sestavljajo Reinprehtovi sinovi: Rudolf I. († 1405), ki se prvič pojavi na zahodnih habsburških ozemljih, a je bil že leta 1373 deželni glavar Štajerske in leta 1397 deželni maršal Spodnje Avstrije. Njegov mlajši brat Friderik V. († 1408, umrl v nesreči) je bil od leta 1403 deželni maršal (Spodnje) Avstrije in je posredoval v sporu glede skrbništva nad vojvodo Albrectom V.. Februarja 1408 je doživel nasilni konec, ko je bil kot žrtev malomarnosti lastnih mož razstreljen v smodnišnici na svojem gradu Neu-Wallsee in tri dni pozneje umrl. sličica| Posest rodbine Walseejskih ob smrti Reinprehta II. Reinpreht II. († 1422), srednji brat, od 1380 (deželni-)glavar dežele ob Ennu, je oblegal v imenu vojvode Albrehta. II. rodovni grad Schaunberških (»Schaunberški spopad«). Predvsem pa je leta 1410/11 dosegel odpravo skrbništva nad mladoletnim vojvodo Albrehtom V. Med letoma 1411 in 1417 je obstajal sovražen odnos med Reinprehtom II. in vojvodo Ernstom, ki se je kazal v napadih in plenjenju na Štajerskem (»Walseejski spopad«). Po izumrtju ostalih Walseejskih linij je utrdil vso oblast v svojih rokah.

Seznam gospostev, ki jih je imel Reinprecht II. leta 1416 v zastavi in posesti vključujejo: Pazinsko grofijo (Pazin) in grajsko gospostvo "Frajn" v Istri, Gornji grad Kamnik in Goričane na Kranjskem, Slovenj Gradec in Radlje ob Dravi na Štajerskem, Waxenberg, Frankenburg, Puchheim, Säusenstein (kjer je bil tudi cistercijanski samostan, katerega ustanovitelji in meceni so bili člani rodbine Walseejskih), grofijo Peilstein, Seisenegg, Freienstein/Freyenstein ob Donavi, Wuldersdorf in Pernstein.

Po poravnavi med vojvodo Albrehtom V. in vojvodo Ernestom (konec Walseejskega spopada) je Reinpreht dobil nazaj gradove Riegersburg, Slovenjske Konjice, Štatenberg, Ivnik in Slovenj Gradec na Štajerskem, Goričane in Novi grad na Kokri na Kranjskem, ki mu jih je vojvoda Ernst vzel med sporom. Poleg tega je Reinpreht leta 1418 dobil trdnjavo Rothenfels, mesto Oberwölz in grad Waxenegg, ki jih je Reinpreht odvzel Ivanu Stubenberškemu.

Leta 1418 je bil podeljen tudi dedni položaj miznika Štajerske.

V generaciji Reinprehtova II. je rodbini pripadla tudi ogromna dediščina sorodnikov Devinskih gospodov (1399), s katero so se posesti rodbine Walseejskih razširile do Jadranskega morja (gospostva Devin, Gotnik, Reka, Kastav, Veprinac in Mošćenice). Lastništvo Devina je vključevalo tudi sedež in glasovalno pravico v državnem zboru, zaradi česar je bil Reinpreht praktično cesarski podložnik.

Vse to premoženje je prešlo od Reinprehta na njegovega edinega sina Reinprehta. IV. († 1450), kateremu je cesar Sigismund Luksemburški leta 1434 podelil pravico krvnega sodstva nad vsemi svojimi gospostvi, po njem pa še zadnja potomca rodbine Walseejskih: Wolfgang V. († 1466) in Reinpreht V. († 1483).

Reinpreht V. je leta 1451 sklenil dedno pogodbo s Celjskimi grofi, vendar ta ni stopila v veljavo, ker je zadnji celjski grof umrl leta 1456.

V svoji oporoki iz leta 1465 je Wolfgang kot "gospod Devina in na Krasu, vrhovni maršal Avstrije, štajerski točaj in glavar dežele nad Ennsom" cesarju Frideriku zapustil vse svoje gradove, mesta, trge in vasi na Krasu in v Istri, in sicer sv. Vid nad Reko, Veprinac, Mošćenice, »Sabinach«, Gotnik z vsemi pripadajočimi pripadnostmi, ki so mu pripadle po delitvi dediščine z njegovim bratom Reinprehtom V.

Reinpreht V., imetnik istih uradov, je leta 1472 cesarju Frideriku prodal obe gospostvi Zgornji in Spodnji Devin, Sveti Janez pri Devinu, Senožeče in Prem, skupaj z vsemi pripadajočimi pritiklinami. Na ta način so Habsburžani lahko pridobili nadzor nad gospostvi Walseejskih v obalni regiji.

Reinpreht V. je umrl leta 1483 in je bil pokopan na svojem posestvu Seissenberg/Seisenburg. Njegova hči Barbara je lahko pridobila zgornjeavstrijsko posest rodbine Walseejskih: Scharnstein, Pernstein, Oberwallsee, Wildenstein, Windeck, Ruttenstein in Ort am Traunsee, pa tudi Waxenberg (Wechsenberg) in zastavno pravico Frankenburg. Waxenberg je padel v roke deželnega kneza, Barbara pa je ostale posesti prinesla svojemu možu Sigmundu Schaunberškemu.

Linija Walseejsko-Graških Ulrik I. Walseejski (umrl okoli leta 1329), ustanovitelj štajerske ali graške linije, je običajno deloval skupaj s svojim najstarejšim bratom Eberhardom IV. Stara visokonemška pesem hvali "Uolreich den volkomen Degen" v bitki pri Göllheimu. V letih 1308–1313 je v Gradcu na Grillbühelu (takrat zunaj mestnega obzidja, danes se tam nahaja Alte Technik) ustanovil prvi graški ženski samostan, dominikanski samostan, ki je služil tudi kot njegov grob. Območje, ki je prej pripadalo deželnemu knezu, mu je leta 1307 podaril vojvoda Friderik. Od leta 1299 je bil Ulrik I. Walseejski deželni glavar Štajerske. Leta 1309 je organiziral zatiranje plemiškega upora proti vojvodi Frideriku in Leopoldu. Od leta 1320 do 1321 je bil Ulrik guverner Padove. Leta 1322 je Ulrik jezdil s Štajerci, njegov brat Henrik iz linije Ennskih pa se je skupaj s starejšima sinovoma pridružil Avstrijcem v bitki proti kralju Ludviku Bavarskemu (bitka pri Mühldorfu); Ulrikov sin, ki se je prav tako imenoval Ulrik, je bil tam ranjen in ujet. Leta 1328 so pripadniki vseh linij Walseejske rodbine sodelovali v mirovni pogodbi med kraljem Friderikom Lepim in Madžari v Brucku an der Leitha, potem ko je Ulrik osvojil velika ozemlja med rekama Muro in Dravo.

Ulrik II. Walseejski (umrl 1359) je bil vojni junak, ki ga je slavil Peter Suchenwirt. Leta 1318 se je boril pred Colmarjem, leta 1320 z očetom in svakom Ulrikom V. Pfannberškim za Padovo in leta 1322 v Mühldorfu. Od leta 1329 je nasledil očeta kot deželni glavar Štajerske. Leta 1339 je ustanovil frančiškanski samostan na Ptuju (v mestu Ptuj).

Vsi trije sinovi Ulrika I. (Ulrik, Ivan † 1342 in Friderik † 1362) so bili leta 1331 imenovani „vodilni ljudje na Štajerskem“ in pomagali svojemu svaku Frideriku I. Celjskemu v boju za Vovbrško dediščino, ko jim je ta leta 1330 zastavil svoje gradove Rogatec, Kostrevnico, Lemberg, Žovnek, Ojstrico, Smlednik, Šoštanj in Mozirje za 8000 mark graškega srebra proti odkupu.

Ulrikov edini sin, Eberhard VIII. Walseejski, je bil od leta 1359 do 1361 deželni glavar Štajerske in je umrl leta 1363. Dediščina je večinoma začasno pripadla Linški liniji.

Linija Walseejsko-Drosendorfska Linijo rodbine imenovano po Drosendorfu je ustanovil Friderik I. († 1318) in je izumrla z Ulrikom IV. Walseejskim († 1400). Drosendorfska linija rodbine je bila prek poroke v sorodu z gospodi Lichtenškimi, Lippejskimi, Maisburžani in Dachsberškimi, še posebej pa z rodbino Kuenring. Papež Bonifacij IX. je v zadnjem desetletju 14. stoletja Ulriku IV. Walseejskemu podelil dovoljenje za izgradnjo cerkve na Ptujski gori (na Novi Štifti pri Ptuju) (danes romarska cerkev Bazilike Madone s plaščem).

Grb Rodbinski grb prikazuje srebrno palico na črnem ozadju. Na čeladi s črno-srebrnim plaščem je orlovo krilo, kot je opisano na ščitu. (Mesto Bad Waldsee še vedno uporablja tak grb kot svoj mestni grb .)

Kasnejši grb rodbine Walseejskih je razčetverjen: v poljih 1 in 4 sta dva (ali včasih trije) srebrni rombi v diagonalni črti; v poljih 2 in 3 je srebrna palica na črnem polju. Obstaja več – zelo podobnih – različic grba.

Družinsko drevo Walseejskih:

Švabski predniki sličica| Švabski izvor gospodov iz Walseeja

Eberhard I. Eberhard II. († 1248) # Wolfgang I. Zellski († 1281), ustanovitelj rodbinske linije Walsee-Dachsperg #* Wolfgang II. Zellski († 1291) #** Adelheid († 1299), ⚭ Eberhard Jungingenski # Eberhard III./I. v Avstriji († 1288), ⚭ Adelheid Waldburška († 1275) ## Eberhard IV./II. , '''ustanovitelj rodbinske linije Walseejsko-Linške''' (†† 1400/1401, Georg) ## Henrik I., '''ustanovitelj linije Walseejsko-Ennške '''(†† 1483, Reinpreht V.) ## Ulrik I., '''ustanovitelj linije Walseejsko-Graške''' (†† 1363, Eberhard VIII.) ## Friderik I., '''ustanovitelj linije → Walseejsko-Drosendorfske''' (†† 1400, Ulrik IV.) ## Konrad III. († 11. april 1311), župnik v Piberju, umorjen zaradi okrutnosti ## Gebhard II. († 3. avgust 1315), 1295 kanonik in podkatedralec škofije, 1313–1315 izvoljeni škof v Passauu ## Preyde/Brigida († 1315), ⚭ Ortolf Kranichberški ## Gertrud (1316), ⚭ Heidenrajh, gradiščan na Gars am Kamp

Walseejsko-Linški sličica| Linija Walseejsko-Linških (po Doblingerju 1906); Pozor, napaka v številki: namesto Eberhard VIII. bi moralo biti pravilno Eberhard VII. († 1351).

Eberhard IV./II. († 1325), svetovalec vojvode Albrehta, (1288) mu je kralj Rudolf skupaj z bratom Henrikom podelil fevd skupaj s Sindelburgom in Sommerauom, od leta 1288 deželni sodnik alias deželni glavar dežele ob Ennsu, ⚭ Marija Kuenrinška († 1320) Kunigunde († 1342), ⚭ Jans Kapellenski († 1354) Neža, poročena z Amelrihom Ptujskim (umrla 1336) Doroteja, poročena z Reinprehtom II. Ebersdorfskim (umrla 1343) Margareta († 1334), ⚭ Alber Volkersdorfski (†† 1334)