Pečatna ali sigilarna pisava (tradicionalno kitajsko: 篆書, poenostavljeno kitajsko: 篆书, pinjin: zhuànshū; dobesedno 'dekorativna gravura') je slog pisanja kitajskih pismenk, pogost v drugi polovici 1. tisočletja pred našim štetjem.
Pisava se je razvila iz kitajske pisave na bronu v času dinastije Džov (1046–256 pr. n. št.). Različica pečatne pisave, ki se je uporabljala v dinastiji Čin, je sčasoma postala relativno standardizirana in bila sprejeta kot uradna pisava po vsej Kitajski v času dinastije Čin (221–206 pr. n. št.). Pisava se je pogosto uporabljala za dekorativne gravirana napise in pečate tudi v dinastiji Han (202 pr. n. št. – 220 n. št.).
Vrste Izraz 'pečatna pisava' se lahko nanaša na več razčičic pisave, vključno z 'veliko' in 'malo pečatno pisavo'. Brez dodatnih kvalifikacij se izraz pečatna pisava običajno nanaša na malo pečatno pisavo, ki se je razvila v državi Čin pod dinastijo Zahodni Džov (771–221 pr. n. št.) in je bila pod cesarjem Čin Ši Huangom (vladal 221-210 pr. n. št.) standardizirana. Izraz 'velika pečatna pisava' lahko pomeni zelo širok spekter oblik, vključno z oblikami, starejšimi od male pečatne pisave iz Čina in tistimi iz zgodnje dinastije Zahodni Džov in celo orakeljske napise. Zaradi te nenatančnosti se sodobni znanstveniki, če se le da, izogibajo rabi izraza velika pečatna pisava.
Razvoj V času Vzhodnega Džova se je v kitajskih kraljestvih neodvisno razvilo več različnih različic pečatne pisave. Ena od teh, pečatna pisava s 'ptiči in črvi', je dobila ime po zapletenih okraskih na značilnih potezah in se je uporabljala v državah Vu, Ču in Jue. Odkrili so jo na več artefaktih, vključno s Fučajevo sulico in Govdžjanovim mečem. Ču je bil pod vplivom Vujueja. V Čuju so se kovali bronasti meči, podobni tistim iz Vujueja, vendar ne tako zapleteni. Pisavo s ptiči in črvi si je izposodil od Vuja in Jueja.
Poenotenje male pečatne pisave Pisava Čina, kakršna je v napisih na bronu, se je razvila iz pisave Džova. Približno v obdobju vojskujočih se držav je postala navpično podolgovata in pravilnega videza. To je bilo obdobje zorenja male pečatne pisave. Med vladavino cesarja Čin Ši Huanga je premier Li Si pisavo sistematiziral z odpravo več različic pismenk z enakim pomenom in jo uveljavil kot cesarski standard. Iz kitajskih komentarjev je razvidno, da je Li Si sestavil Cangše pian, delno ohranjen slovar približno 3300 kitajskih pismenk v mali pečatni pisavi. Oblika pismenk je manj pravokotna in bolj kvadratna.
V zgodovini kitajskih pismenk se mala pečatna pisava tradicionalno šteje za prednico uradniške pisave, ta pa za predhodnico vseh kasnješih kitajskih pisav, tudi sodobne. Nedavna arheološka odkritja in raziskave so nekatere znanstvenike pripeljale do sklepa, da je bil neposredni prednik uradniške pisave protouradniška pisava, ki se je razvila iz manj znane vulgarne ali ljudske pisave od poznega obdobja vojskujočih se držav do obdobja Čin.
Prvi znani slovar pismenk je Erja iz 3. stoletja pr. n. št. Slovar sta sestavila Lju Šjang in njegov sin Lju Šin in ni ohranjen. Kmalu zatem je okoli leta 100 n. št. Šu Šen sestavil Šuoven džjedzi, ki vsebuje 9353 vnosov v standardizirani mali pečatni pisavi.
Sklici
Vira
Kategorija:Pisave Kategorija:Kitajska