Dajzong (kitajsko: 代宗, Daizong, tradicionalno kitajsko: 代宗, Daizong) je bil od leta 762 do 779 cesar kitajske dinastije Tang, * 9. januar 727, † 10. junij 779.
Bil je najstarejši sin in naslednik cesarja Suzonga (vladal 756–762). Med An Lušanovim uporom je poveljeval združeni vojski Tangov in Ujgurov, ki je leta 757 osvobodila cesarski prestolnici Čangan in Luojang, ki so ju leto prej zasedli uporniki. Konec leta 763 je kot cesar še naprej vodil boj proti upornikom. Njegova vojska je premagala vojsko uporniškega cesarja Ši Čaja in prisilila uporniške generale, da so formalno priznali suverenost Tanga. Premagano vojsko in osvojeno ozemlje je priključil svojemu cesarstvu. Priključene regije so ostale praktično neodvisne in jih niso mogli podjarmiti niti kasnejši vladarji Tanga. Resna težava za Tajzongovo vlado je bila vojna s Tibetanci, ki so leta 763 celo izropali Čangan. V šestdesetih in sedemdesetih letih 18. stoletja je cesar poskušal stabilizirati državo, izvedel finančne in davčne reforme in poskušal uveljaviti svojo oblast nad močnimi regionalnimi guvernerji (džjeduši), vendar brez večjega uspeha.
Ime Dajzong je njegovo tempeljsko ime. Njegovo pravo ime je bilo Li Ču (李俶, Lǐ Chù), ki ga je leta 758 spremenil v Li Ju (李豫, Li Ju).
Mladost Li Ču je bil rojen leta 727 kot najstarejši sin Li Juna, tretjega sina cesarja Šuanzonga iz Tanga. Leta 737 je Šuanzongov sin in naslednik Li Hong umrl kot žrtev dvornih spletk in naslednje leto je cesar za svojega novega naslednika imenoval Li Juna.
Konec leta 755 se je uprl general An Lušan, poveljnik čet severovzhodnega dela cesarstva Tang. V začetku leta 756 so uporniki zavzeli Luojang in An Lušan se je razglasil za cesarja države Jen. Julija 756 so uporniki zasedli prestolnico Tanga Čangan. Cesar Šuanzong je pobegnil proti jugozahodu v Sečuan, Li Čeng pa se je ločil od njega in odšel proti severozahodu v Lingvu, kjer se je sredi avgusta 756 s podporo lokalnih čet razglasil za cesarja. Kot cesar je znan po svojem tempeljskem imenu Suzong. Cesar Šuanzong in regionalni vojaški in civilni voditelji dinastije Tang so priznali Suzongovo uzurpacijo oblasti.
Suzong je za svojo prvo prioriteto postavil osvojitev izgubljenih prestolnic. Za poveljnika vojske je nameraval imenovati svojega tretjega sina Li Tanga, vendar je temu ugovarjal njegov minister Li Mu, ker bi njegovo imenovanje pred starejšim sinom Li Čujem ustvarilo negotovost glede tega, kateri sin ima prednost. Cesar je nato na čelo vojske postavil Li Čuja. Leta 757 je nameraval imenovati Li Tanga tudi za prestolonaslednika, vendar sta ga Li Mu in Li Ču od tega odvrnila, češ da je neprimerno imenovati naslednika pred osvojitvijo izgubljenih prestolnic. Li Tang je prišel tudi v konflikt s cesarjevo najljubšo ženo, gospo Džang, in vplivnim evnuhom Li Fukuojem. Li Fukuo in gospa Džang sta obtožila Li Tanga zarote proti Li Čuju. Cesar jima je verjel in leta 757 ukazal Li Tangu, naj stori samomor. Li Ču se je na smrt odzval s pripravami na umor gospe Džang in Li Fukuoja, vendar ga je Li Mu prepričal, naj svoj načrt opusti.
Dinastija Tang je sklenila zavezništvo z Ujguri, ki so jeseni 757 v Lingvu poslali štiri tisoč svojih konjenikov, kar je znatno povečalo udarno moč tangovskih čet. Združena vojska Tanga in Ujgurov pod Li Čujevim poveljstvom je konec leta 757 osvobodila cesarski prestolnici Čangan in Luojang. Li Ču je bil nato leta 758 imenovan za prestolonaslednika in spremenil ime v Li Ju. Gospa Džang je postala cesarica.
Boji z uporniki so se v naslednjih letih nadaljevali z izmeničnimi uspehi in brez odločilnega izida. Uporniki so ponovno zavzeli Luojang, njihova naslednja ofenziva pa je propadla.
Cesar V začetku maja 763 je cesar Šuazong umrl, Suzong pa je zbolel in svojemu nasledniku zaupal vodenje državnih zadev. Cesarica Džang je takrat že pretrgala politične vezi z Li Fukuojem in poskušala skleniti zavezništvo z Li Juejem, da bi ubili Li Fukuoja in še enega vplivnega evnuha, Čeng Juandžena. Li Jue je zavezništvo zavrnil, zato se je cesarica povezala z njegovim mlajšim bratom Li Šijem, princem Jueja. V dvornih spopadih, ki so sledili, so zmagali Li Jue, Li Fukuo in Čeng Juandžen. Cesarico, Li Šija in več drugih so aretirali in usmrtili.
16. maja 762 je cesar Suzong umrl. Nasledil ga je Lu Ju pod svojim tempeljskim imenom Dajzong. V prvih tednih Tajzongove vladavine je bil Li Fukuo najmočnejša oseba v vladi, potem pa je cesar postopoma prenesel poveljstvo nad cesarsko gardo na zanesljivejše evnuhe. Ker Li Fukuoju zaradi njrgovih zaslug ni hotel javno nasprotovati, ga je konec leta 763 ukazal ubiti in z vsemi častmi pokopati. Naslednje leto je odstranil tudi Čeng Juandžena.
Dajzong je po prihodu na prestol razglasil splošno amnestijo za upornike, ki so se predali. Jeseni 762 je vojska dinastije Tang napadla Luojang, ponovno z ujgursko pomočjo. Uporniški cesar Ši Čaoji je bil večkrat poražen in bil prisiljen umakniti se iz Luojanga na sever. Po pobegu je njegova vojska razpadla, njegovi generali pa so prestopili na stran Tanga. Ši Čaoji v začetku leta 763 umrl na obmejnem območju severno od Fanjanga (današnji Peking), s čimer se je An Lušanov upor končal.
Uporniški generali, ki so formalno priznali suverenost dinastije Tang, so obdržali svoje vojske in upravo svojih ozemelj, vključno z Hebejem, torej večino severozahoda cesarstva. Tega ozemlja niso pokorili niti kasnejši cesarji dinastije Tang, v preostalem delu cesarstva pa je Dajzong uspešno nadziral razmere. Na vojaško šibkem jugu so bili upori in neposlušnost na splošno redki. Nekaj uspehov je imel tudi proti džjedušijem v severnih regijah. Leta 764 mu uspelo premestiti uporniškega generala iz strateško pomembnega Pjandžova ob kanalu, ki je povezoval sever s spodnjim tokom reke Jangce, v relativno nepomembno provinco in ga nadomestiti s svojim zanesljivim častnikom. leta 767 je odpravil džjedušije v Huadžovu v jugovzhodnem Šaanšiju, ki so bili nevarno blizu prestolnice. Leta 773 kljub odporu lokalne vojske v Jičengu v Hebeju na oblast postavil svojega kandidata.Petersen, C.A. Court and province in mid- and late T'ang. V: Twitchet, Denis. The Cambridge History of China: Volume 3, Sui and T'ang China. 1. vyd. Cambridge: Cambridge University Press, 1979. [Dále jen Peterson]. ISBN 978-0-521-21446-9. str. 492.
Resno težavo za Dajzongovo vlado je pomenila vojna s Tibetanskim cesarstvom. Tibetanci so leta 763 izropali Čangan in na prestol postavili marionetnega cesarja iz dinastije Tang. Čangan se je po dveh tednih vrnil pod oblast dinastije Tang, marionetni cesar pa je bil usmrčen. Vojna se je kljub temu nadaljevala. Tibetance iz Lingvuja je podpiral tudi general Puku Huajen iz dinastije Tang, ki se je leta 763–764 spopadel z generalom Šin Jundžingom, poveljnikom v Tajjuanu, in vplivnimi evnuhi na cesarjevem dvoru. Naslednje leto je umrl v boju proti silam dinastije Tang.Peterson, str. 490–491.
Leta 764 je cesar za prestolonaslednika imenoval svojega najstarejšega sina Li Kuoja. Pod vodstvom sposobnega finančnega strokovnjaka Liu Jana je bil sredi 60. let obnovljen kanal med Rumeno reko in reko Huaj, kar je omogočilo neposreden prevoz hrane iz Džjangnana v metropolitansko regijo. Po obnovi se je znatno izboljšala oskrba obeh metropol. Po letu 765 je cesar pod vplivom vodilnih ministrov Juan Caija, Vang Džina in Tu Hongdžjana začel odločno spodbujati budizem.
V drugi polovici 70. let 8. stoletja je vlada poskušala aktivneje poseči v Hebej. Leta 775 je Tjan Čengši, ki je nadzoroval regijo Vejpo, poskušal zavzeti regijo Šjangvej, ki jo je oslabila sprememba vladajoče dinastije Džjetuši. Tajzong se je odzval tako, da je devetim dinastijam okoli Džjetušija ukazal, naj s finančno podporo dinastije Tang napadejo Vejpo. Zaradi nepripravljenosti treh najmočnejših dinastij je cesar leta 776 kampanjo prekinil. Leta 776 so sile Tanga s pomočjo dinastij okoli Džjetušija uspešno odstranile uporniškega generala, ki si je prisvojil oblast v Pingdžovu, vendar za ceno okrepitve sodelujočih dinastij.Peterson, str. 493–494. Okrožja Džjetuši v Jovdžovu, Vejpu in Čengde v severnem in osrednjem Hebeju, Pinglu v Šangdongu, Šingjang v severnem Hubeju, Huajši v jugovzhodnem Henanu in Džjennan v Sečuanu so bila praktično neodvisna do konca Dajzongove vladavine.
V 8. stoletju je sistem davkov zu jong djao postal postopoma neučinkovit, po izbruhu An Lušanovega upora pa se je pobiranje davkov še poslabšalo. Leta 758 je bil zato v Jangdžovu ustanovljen Urad za sol in rude, ki naj bi povečal državne prihodke. Urad je prevzel nadzor nad proizvodnjo in distribucijo soli. Regije, kjer so pridobivali sol iz morske vode ali slanih jezer in z rudarjenjem, so bile relativno majhne, zato je bilo enostavno nadzirati tako proizvodnjo kot distribucijo soli. Razlika med stroški proizvodnje soli in plačili distributerjev je šla v državno blagajno.Dalby, Michael. Court politics in late T'ang times. V: Twitchett, Denis. The Cambridge History of China: Volume 3, Sui and T'ang China. 1. vyd. Cambridge: Cambridge University Press, 1979. ISBN 978-0-521-21446-9. str. 575–576. V sedemdesetih letih 8. stoletja je polovica prihodkov vlade Tanga izvirala iz monopola nad soljo. Posredni davek je prvič v kitajski zgodovini zagotavljal tako velik delež državnih prihodkov. Prednost davka na sol je bila, da ni posegal v pravico regionalnih džjetušijev do pobiranja neposrednih davkov.
Cesar Dajzong je umrl leta 779. Nasledil ga je najstarejši sin kot cesar Dezong.
Sklici
Vir
Twitchett Denis. The Cambridge History of China : Volume 3. Sui and T'ang China, 589-906 AD, Part 1. Prva izdaja. Cambridge University Press, Cambridge, 1979. ISBN 978-0-521-21446-9.
|- style="text-align: center;"
Kategorija:Rojeni leta 726 Kategorija:Umrli leta 779 Kategorija:Dinastija Tang