Rizalov spomenik (; prvotno znan kot , latinsko za 'vodilna zvezda') je spomenik v Rizalovem parku v Manili na Filipinih, zgrajen v spomin na usmrčenega filipinskega nacionalista Joséja Rizala. Spomenik je stoječa bronasta skulptura Rizala pred obeliskom, postavljena na kamnitem podstavku, v katerem so pokopani njegovi posmrtni ostanki. Kip prikazuje Rizala, ki drži izvoda svojih dveh romanov, Noli Me Tángere in El filibusterismo. Plošča na sprednji strani podstavka se glasi: »V spomin na Joséja Rizala, domoljuba in mučenika, usmrčenega na polju Bagumbayan 30. decembra 1896. Ta spomenik so posvetili ljudje Filipinskih otokov«.

Spomenik nenehno varuje skupina za varnost in spremstvo filipinskega marinskega korpusa, menjava straže pa je postala vsakodnevna slovesnost. Približno 100 m severozahodno od spomenika je natančna lokacija, kjer je bil Rizal usmrčen, označena z dioramami v naravni velikosti, ki prikazujejo njegove zadnje trenutke. Spomenik je najbolj prepoznavna znamenitost v Luneti in velja za enega najpomembnejših nacionalnih spomenikov v državi.

Skoraj natančna replika spomenika stoji v Madridu v Španiji, na križišču avenije Avenida de las Islas Filipinas in ulice Calle Santander.

Simbolika

Obstaja tudi uradna razlaga pomena podrobnosti spomenika. Spomenik prikazuje Rizala v plašču, ki drži knjigo z vgraviranim naslovom »NOLI ME TÁNGERE«. To je v nasprotju z običajno predstavitvijo knjige kot simbola tako romana z vgraviranim naslovom kot njegovega nadaljevanja El Filibusterismo, kot tudi z Rizalovim zapisom dela Antonia de Morge Sucesos de las Islas Filipinas.https://www.facebook.com/photo/?fbid=344064247082114 by Ambeth Ocampo. Obelisk običajno pomeni Rizalovo prostozidarsko ozadje, medtem ko naj bi tri zvezde predstavljale Luzon, Visaje in Mindanao. Figure na zadnji strani spomenika, kot so listi in lonec, naj bi simbolizirale naravne vire države. Splošno mnenje je, da figure ob Rizalu – mati, ki vzgaja otroka, in dva mlada fanta, ki bereta – predstavljajo družino in izobrazbo.

Zgodovina

Rizalov spomenik je bil načrtovan in zgrajen med ameriškim kolonialnim obdobjem Filipinov v začetku 20. stoletja.

Zakon št. 243

28. septembra 1901 je ameriška filipinska komisija odobrila zakon št. 243, ki je podelil pravico do uporabe javnega zemljišča na Luneti v mestu Manila, kjer je bil spomenik postavljen v spomin na Joséja Rizala, filipinskega domoljuba, pisatelja in pesnika. Zakon je določal, da spomenik ne bo imel le kipa junaka, temveč bo vseboval tudi njegove posmrtne ostanke.Division of Insular Affairs, War Department (1901). "Public Laws and Resolutions Passed by the United States Philippine Commission", p.689. Washington: Government Printing Office. Zakon je ustanovil tudi odbor za spomenik Rizal, ki so ga sestavljali Pascual Poblete, Paciano Rizal (Joséjev brat), Juan Tuason, Teodoro R. Yangco, Mariano Limjap, Máximo Paterno, Ramón Genato, Tomás G. del Rosario in Ariston Bautista. Člani so bili med drugim zadolženi za zbiranje sredstev prek naročnin.

Natečaj za oblikovanje Odbor je med letoma 1905 in 1907 organiziral mednarodni natečaj za oblikovanje in povabil kiparje iz Evrope in Združenih držav Amerike, da oddajo prispevke z materiali, ki so bili izdelani na tem otočju.(1905-06). "Proposed Monuments and Monuments News", p.40. Granite, Marble and Bronze Magazine Vol. 15. Ocenjeni stroški spomenika so bili 100.000 ₱. Otoška vlada je za sklad donirala 30.000 ₱. Do januarja 1905 je bil ta cilj presežen. Ko se je kampanja avgusta 1912 zaključila, je zbrani znesek dosegel 135.195,61 ₱.

Razglasitev zmagovalca

8. januarja 1908 je ocenjevalni odbor, ki so ga sestavljali takratni generalni guverner James F. Smith, John T. MacLeod in Máximo M. Paterno, uradno objavil svojo odločitev prek medijev. Prvo nagrado je prejel Carlo Nicoli iz Carrare v Italiji za svoj mavčni model z naslovom Al Mártir de Bagumbayan ('Mučencu iz Bagumbajana'), ki je premagal 40 drugih sprejetih prispevkov. Nicoli je osvojil prvo nagrado v višini 5.000,00 ₱ za svoj dizajn, ki prikazuje spomenik, visok 18 metrov, z 12 metrov visokim podstavkom. Podstavek naj bi bil izdelan iz dveh odtenkov sivega marmorja, podstavek pa iz dveh odtenkov belega marmorja. Med njegovimi drugimi načrti sta bila uporaba italijanskega marmorja in vključitev bolj dovršenih figurativnih elementov.Ingles, Raul Rafael. "1908: the way it really was: historical journal for the UP centennial 1908–2008. The University of the Philippines Press, 2008. .

Polemike Naročilo je bilo dodeljeno drugouvrščenemu švicarskemu kiparju Richardu Kisslingu za njegov Motto Stella ('Vodilna zvezda'). Številni viri pojasnjujejo, zakaj je naročilo pristalo Kisslingu, eden od njih je Nicolijeva nezmožnost plačila zahtevane varščine za dobro izvedbo del v višini 20.000 ₱ za čas gradnje spomenika. Nekateri viri pravijo, da se Nicoli ni pojavil na določenem datumu za podpis pogodbe o delu. Druga zgodba je trdila, da je bila Kisslingova ponudba nižja od Nicolijeve. Nicoli naj bi vložil pritožbo na sodišču.

Nekateri lokalni mediji so Kisslingov model kritizirali. V risanki je bil satiriziran in označen kot vulgar y tosco, kar pomeni 'zanič'. Zaslišani so bili tudi člani žirije za nagrade – nihče od njih ni bil umetnik, arhitekt ali inženir. Načrtovali so, da bo znani filipinski slikar Félix Resurrección Hidalgo pregledal in spremenil načrt. Vendar je slednje na koncu ostalo tako, kot je, saj je bil bron kipa že ulit v Švici.

Posvetilo

Več kot dvanajst let po odobritvi zakona s strani Filipinske komisije je bilo svetišče končno odkrito 30. decembra 1913 ob 17. obletnici Rizalove smrti. Rizalovi posmrtni ostanki so bili pokopani v spomeniku, ki je bil sestavljen iz kosti, ker so ga po usmrtitvi na skrivaj pokopali brez krste na pokopališču Paco. Obstajala je pripoved o tem, kako je njegova sestra Narcisa na koncu odkrila grobišče in kako je podkupila oskrbnika, da je mesto označil z RPJ - Rizalovimi začetnicami v obratni smeri. Na spominski plošči je vklesana njegova pesem, danes popularno znana kot Mi Último Adiós ('Moje zadnje slovo').

Druga svetovna vojna Med drugo svetovno vojno leta 1943 je japonska vlada izdala invazijski denar okupiranim ozemljem v pacifiškem območju operacij, med katerimi so bili tudi Filipini. Od treh serij je bila druga izdana le v apoenih 1, 5, 10 in 100 pesov. Vsi imajo na bankovcu vinjeto Rizalovega spomenika.

Jekleni pilon Leta 1961, ob stoletnici Rizalovega rojstva, so čez granitni obelisk postavili pilon iz nerjavečega jekla, s čimer so višino strukture povečali z 12,7 metra na 30,5 metra. Prenova, ki jo je izvedla Nacionalna komisija za stoletnico Joseja Rizala (JRNCC), je bila deležna številnih kritik. Mnogi so menili, da bleščeči sodobni jekleni steber ni združljiv s temačnim granitnim podstavkom. Poleg tega se je zdelo, da slednji zasenči veliko manjšo Rizalovo figuro. Drugim se preprosto ni zdela všeč ideja o poseganju v priljubljeno in tradicionalno podobo.

Prenovo je oblikoval Juan Nakpil, ki je kasneje postal prvi nacionalni umetnik za arhitekturo v državi. Navedel je nekdanjega ministra za šolstvo in predsednika JRNCC Manuela Lima, ki si je pilon zamislil kot priročno referenčno točko za prihajajoče čolne in za ljudi, ki so se izgubili po mestu.

Steber, vreden 145.000 ₱, je bil dve leti pozneje odstranjen na zahtevo ministra za šolstvo Alejandra Rocesa in direktorja javnih knjižnic Carlosa Quirina. Razstavljen je bil med velikim tednom, domnevno zato, da bi preprečili morebitno sodno prepoved, ki bi jo omejila uporaba, saj so bile vladne pisarne med prazniki zaprte. Pilon je bil prestavljen na sredino Roxas Boulevarda na meji med Pasayem in Parañaquejem, vendar je od leta 1995 izginil in njegova usoda ostaja neznana.

Upravljanje Rizalov spomenik, kot tudi Rizalov park, upravlja Odbor za razvoj narodnih parkov, pridružena agencija Ministrstva za turizem.

Galerija

Sklici

Zunanje povezave

The Official Government Portal of the Republic of the Philippines National Parks Development Committee – Rizal Park History of Rizal Monument

Kategorija:Zgradbe in objekti v Manili Kategorija:Spomeniki na Filipinih