Metropolitansko gledališče Manila (; znano tudi kot Metropolitansko gledališče; skrajšano MET) je zgodovinska filipinska stavba v slogu art déco, ki stoji na trgu Plaza Lawton v Ermiti v Manili. Velja za vodilnega predstavnika arhitekturnega sloga art déco na Filipinih.
Metropolitansko gledališče, ki ga je zasnoval arhitekt Juan M. Arellano, je bilo odprto 10. decembra 1931. Gledališče je bilo med bitko za Manilo močno poškodovano in je nato prestalo več obnovitvenih programov z različno stopnjo uspešnosti. Po najobsežnejših javnih obnovitvenih prizadevanjih se je Metropolitansko gledališče ponovno odprlo 10. decembra 2021, na 90. obletnico otvoritve. Trenutno je pod upravo Nacionalne komisije za kulturo in umetnost (NCCA).
Leta 1976 je Nacionalna zgodovinska komisija Filipinov (NHCP) Metropolitansko gledališče razglasila za nacionalno zgodovinsko znamenitost. Leta 2010 je Narodni muzej priznal Metropolitansko gledališče kot nacionalni kulturni zaklad.
Zgodovina Izvor, odprtje in predvojna leta (1924–1942) Leta 1924, v času ameriške kolonialne vladavine, je filipinski zakonodajalec odobril predlog projekta senatorja Juana B. Alegreja za izgradnjo ljudskega gledališča v vrtu Mehan. Vendar iz tega ni bilo veliko do leta 1928, ko je župan Manile Tomas Earnshaw začel projekt gradnje gledališča. Mesto Manila je oddalo v najem 8293 kvadratnih metrov javnega zemljišča v vrtu Mehan novo ustanovljeni Metropolitanski gledališki družbi za 1,00 ₱ za 99 let.
Metropolitansko gledališko družbo so sestavljali bogati manilski poslovneži, ki so zagotovili kapital za podvig. Vodil ga je Horace B. Pond iz podjetja Pacific Commercial Company, ki so se mu v upravnem odboru pridružili Antonio Melian iz El Hogar Filipino, Enrique Zóbel iz Ayala y Compañia, predsednik Univerze na Filipinih Rafael Palma, senator Manuel Camus, Leopold Kahn iz Levy Hermanos in poslovnež J.L. Pierce. Gledališka družba Metropolitan Theatre Company je zbrala milijon ₱ za financiranje projekta s skupnostnimi prizadevanji, vključno z večerjami za zbiranje sredstev in prodajo delnic javnosti po dostopnih cenah, pri čemer je ponudila delnice razreda A za nominalno vrednost 100,00 ₱ in delnice razreda B za nominalno vrednost 5,00 ₱.
Filipinskega arhitekta Juana M. Arellana je vlada naročila za načrtovanje gledališča in ga poslali v Združene države Amerike na študij pri Thomasu W. Lambu, enem vodilnih ameriških arhitektov za gledališko oblikovanje. Takrat je bil Arellano znan po svojem neoklasicističnem arhitekturnem slogu, vendar je Metropolitansko gledališče zaznamovalo njegov odhod k sodobnejšim dizajnom.
Temeljni kamen je bil položen februarja 1928, gradnjo pa je izvedlo podjetje Pedro A. Siochi & Co.
Metropolitansko gledališče je bilo odprto 10. decembra 1931. Prisotni so bili župan Earnshaw, predsednik senata Manuel L. Quezon, začasni ameriški guverner George C. Butte, predsednik predstavniškega doma Sergio Osmeña in drugi pomembni vladni voditelji, poslovneži in družbene osebnosti.
V naslednjem predvojnem desetletju je Metropolitansko gledališče gostilo mednarodne umetnike, med njimi Teda Shawna, Jascho Heifetza, Amelito Galli-Curci in Fritza Kreislerja. Gledališče je gostilo tudi lokalne plesne produkcije Lubov Adameit, Leonor Orosa-Goquingco, Paula Szilarda in Trudla Dubskega. Med drugimi pomembnimi dogodki v gledališču je premiera prvega filma produkcijskega studia LVN Pictures Giliw Ko (1939).
Druga svetovna vojna (1942–1945) Za razliko od drugih podobnih ustanov je bilo Metropolitansko gledališče med japonsko okupacijo v drugi svetovni vojni še vedno aktivno. Postalo je dom Simfoničnega orkestra Nove Filipine pod vodstvom Francisca Santiaga, ki je svoj otvoritveni koncert imel julija 1942. Poleg koncertov in filmskih projekcij je bil Metropolitanski gledališče oder za predstave gledališke skupine Dramatic Philippines, ki sta jo med letoma 1943 in 1944 ustanovila Francisco "Soc" Rodrigo in Narciso Pimentel ml. Izvajali so Rodrigove prevode in priredbe zahodnih iger.
Japonske oblasti so med okupacijo Metropolitansko gledališče uporabljale za različne kulturne in politične dejavnosti. 17. in 20. oktobra 1943 sta bila v Metropolitanskem gledališču dva koncerta Simfoničnega orkestra za neodvisnost v počastitev japonske razglasitve Filipinov za neodvisno republiko pod predsednikom Josejem P. Laurelom. Tudi politična stranka KALIBAPI je stavbo uporabljala kot središče za srečanja.
Med bitko za Manilo leta 1945 so ameriške osvobodilne sile bombardirale Metropolitansko gledališče. Čeprav je Metropolitansko gledališče izgubilo streho, so stene stavbe stale.
Povojna leta (1945–2015) V naslednjih povojnih letih je bila lupina Metropolitanskega gledališča uporabljena za različne komercialne ustanove in kot dom neformalnih naseljencev.
Med Marcosovo administracijo je prva dama Imelda Marcos sprožila javno obnovo Metropolitanskega gledališča in drugih zgodovinskih stavb. Leta 1978 je bilo za obnovo namenjenih 30 milijonov ₱ s posojilom vladnega sistema zavarovanja storitev (GSIS). Obnova je potekala pod nadzorom arhitektov Otilia in Alejandra Arellana, oba nečaka prvotnega arhitekta Metropolitanskega gledališča Juana M. Arellana.
Metropolitansko gledališče se je ponovno odprlo decembra 1978, po samo štirih mesecih dela, s čimer se je dosegel predbožični rok za odprtje, ki si ga je želela Imelda Marcos. Predsednik Ferdinand Marcos je dejal, da upa, da se bo Metropolitansko gledališče »pojavilo kot sijoč spomenik kulturnemu razsvetljenju novih Filipincev«. Metropolitansko gledališče se je ponovno odprlo s produkcijo Rosauro de la Cruz Isang Munting Alamat, ki jo je produciral Kabataang Barangay, ki mu je takrat predsedovala hči predsednika Marcosa Imee.
Od leta 1979 do 1986 je Metropolitansko gledališče letno uprizorilo pet do šest predstav. Zaradi pomanjkanja sponzorstev je izvršna direktorica Conchita Sunico oddala prostor v najem GMA Radio-Television Arts za varietejsko predstavo Vilma Santos Vilma! in oddala v najem pisarniški prostor v stavbi, kar mu je omogočilo preživetje kljub finančnim težavam.
Metropolitansko gledališče je leta 1996 ponovno zaprlo svoja vrata zaradi lastniških sporov med vlado mesta Manila in sistemom zavarovanja vladnih storitev (GSIS).
Leta 2010 je predsednica Gloria Macapagal Arroyo poskušala oživiti Metropolitansko gledališče, vendar neuspešno. Istega leta je bilo Metropolitansko gledališče v skladu z Zakonom o nacionalni kulturni dediščini priznano kot nacionalni kulturni zaklad.
Pod NCCA, obnova in ponovno odprtje (2015–danes) Maja 2015 je Ministrstvo za proračun in upravljanje iz Nacionalnega sklada za kulturo in umetnost sprostilo 270 milijonov ₱ za financiranje nakupa Metropolitanskega gledališča od njegovega lastnika, Government Service Insurance System (GSIS). DBM je sredstva sprostil Nacionalni komisiji za kulturo in umetnost (NCCA), ki je imela v skladu z Zakonom o nacionalni kulturni dediščini predkupno pravico pri prodaji nacionalnih kulturnih zakladov. 30. junija 2015 je GSIS lastništvo Metropolitanskega gledališča predal NCCA.
Kmalu zatem, decembra 2015, je NCCA začela projekt »METamorphasis«, v okviru katerega so študenti komunicirali z gledališčem prek dvotedenskih čistilnih akcij. Vključeval je tudi glasbene programe in oglede gledališkega okolja. Projekt je trajal do aprila 2016 in je utrl pot za morebitno obnovo stavbe.
Začetna obnovitvena gradbena dela so se začela februarja 2017, vendar so bila prekinjena, ko je NCCA zaradi odkritja originalnih značilnosti spremenila načrte, dela pa so se nadaljevala leta 2019. Cilj obnove pod vodstvom NCCA je bil ohraniti stavbo in jo obnoviti v predvojno stanje, kot ga je zasnoval Juan M. Arellano. Zato so bile odstranjene dodatne strukture, kot so tiste, ki so bile dodane med obnovo leta 1978 pod vodstvom Imelde Marcos. Prva faza obnove se je osredotočila na glavno gledališče in je bila končana do marca 2020. Druga faza se je osredotočila na zunanjost, tretja in zadnja faza pa na popravilo pisarniških prostorov in velike plesne dvorane.
10. decembra 2021 je Metropolitansko gledališče praznovalo 90. obletnico s formalnim ponovnim odprtjem. Pred tem je imelo mehko odprtje junija 2021, uradno ponovno odprtje pa je bilo zaradi pandemije COVID-19 večkrat prestavljeno. 29. junija 2024 je v Metropolitanskem gledališču potekal orkestralni dogodek OST Symphony: K-drama in Concert.
Gledališče je 22. aprila 2025 gostilo državno nekrološko slovesnost za narodno umetnico Noro Aunor.
Arhitektura
Metropolitansko gledališče je zasnoval filipinski arhitekt Juan M. Arellano v slogu art déco. Arellana je za strukturno konfiguracijo stavbe navdihnil izraz Na krilih pesmi: pravokotna avditorij, obdan s paviljoni na obeh straneh. Arellano je skozi celotno zasnovo v slog art déco vpletel filipinske dekorativne elemente. Urednik revije Philippine Magazine A.V.H. Hartendorp je slog opisal kot moderno ekspresionističen.
Zunanjost Osrednja točka fasade je osrednje okno iz vitraža, podobno proskeniju, ki ustreza obliki in obsegu glavnega gledališča v notranjosti. Vitražni šotor je izdelalo podjetje Kraut Art Glass Company, z napisom Metropolitan osvetljenim od zadaj in obdanim s filipinskimi cvetličnimi motivi.
Vitražni šotor je na obeh straneh poudarjen z ukrivljenimi stenami iz pisanih, okrašenih ploščic, ki spominjajo na vzorce batika jugovzhodne Azije. Obstajajo tudi letve cikcakastih in valovitih linij, ki se ujemajo z gobasto in pobarvanimi večbarvnimi stenami. Stena, ki uokvirja vitraž, je segmentiran lok z vrstami majhnih okraskov na zgornjem robu. Minareti, navdihnjeni z muslimani, kronajo vrh konkavne strehe, kar je nakazovalo na status gledališča v njegovih najboljših časih. Pri vhodu so dovršena kovanoželezna vrata, ki so oblikovana v listnate vzorce in različne linije. Pritličje poudarjajo svetilke capiz in stebri v obliki bananinih listov, ki se izmenično nahajajo ob vhodih v gledališče.
Notranjost Preddverje Do glavnega gledališča se dostopa skozi preddverje z dvonadstropnim stropom in stopniščem na obeh straneh, ki vodi na balkon. Ob stopnišču sta bronasti skulpturi Adama in Eve, ki ju je izdelal italijanski umetnik Franceso Riccardo Monti. Na nasprotnih straneh preddverja sta razstavljeni dve stenski poslikavi nacionalnega umetnika Fernanda Amorsola z naslovoma Ples in Zgodovina glasbe. Od izvršbe leta 1996 so originalne stenske poslikave v muzeju GSIS, zato so bile za obnovo pod vodstvom NCCA narejene reprodukcije. Rešetka preddverja ima visečo cvetlično balustrado v geometrijskem slogu art déco, ki jo je prvotno izdelal Arcadio Arellano, brat in sodelavec arhitekta Metropolitanske opere Juana M. Arellana.
Glavno gledališče Leta 2020 so med prenovo zmanjšali kapaciteto glavnega gledališča s 1600 na 990, višina nadstropja pa je bila prilagojena varnostnim predpisom.
Strop je okrašen z basreliefi manga, banan in tropskega listja v slogu art déco, ki jih je oblikoval Isabelo Tampinco.
Nad proskenijskim lokom je osem bas reliefnih figur Francesca Riccarda Montija. NCCA je prvotno nameravala reproducirati figure z zgodovinskih fotografij, vendar je bila leta 2017 presenečena, ko je po odstranitvi anomalnih dodatkov iz obnove leta 1978 odkrila originalne Montijeve figure nedotaknjene.
Sklici
Viri
Zunanje povezave
Kategorija:Zgradbe in objekti v Manili Kategorija:Zgradbe in objekti, zgrajeni leta 1931 Kategorija:Ustanovitve leta 1931