Filipinski orel (znanstveno ime Pithecophaga jefferyi), znan tudi kot orel, ki je opice ali veliki filipinski orel, je skrajno ogrožena vrsta orla iz družine Accipitridae, ki je endemična za gozdove na Filipinih. Ima rjavo in belo perje, kosmat greben in običajno meri od 86 do 102 cm v dolžino in tehta od 4,04 do 8,0 kg.
Filipinski orel velja za največjega od obstoječih orlov na svetu glede na dolžino in površino kril, saj sta po teži in velikosti večja le Stellerjev morski orel (Haliaeetus pelagicus) in Harpijski orel. Razglašen je bil za nacionalno ptico Filipinov. Upodobljen je tudi na filipinskem bankovcu za tisoč pesov.Kennedy, R. S., Gonzales, P. C.; Dickinson, E. C.; Miranda, H. C. Jr. and Fisher, T. H. (2000). A Guide to the Birds of the Philippines. Oxford University Press, New York. Vrsta je bila na rdečem seznamu IUCN uvrščena med skrajno ogrožena vrsta z upadajočo populacijo in je ena najbolj ogroženih roparic na svetu. Največja grožnja za to vrsto je izguba habitata, ki je posledica visoke stopnje krčenja gozdov na večjem delu njenega območja razširjenosti. Od leta 2019 je bilo rešenih več kot 20 orlov, večinoma zaradi poškodb zaradi strelnih ran.
Uboj filipinskega orla je kaznivo dejanje, ki se kaznuje z do 12 leti zapora in visokimi denarnimi kaznimi.
Imena Filipinski orel ima v filipinskih jezikih številna domača imena. Mednje spadajo bánoy in ágila (španska izposojena beseda) v tagalogščini; manaul ali manaol v jezikih Visajan; manaol ali garuda v jezikih Maranao in Maguindanao; tipule v jeziku Subanen; in mam-boogook ali malamboogook v jezikih Manobo, Klata, Tagabawa, Mandaya in Kalagan. Nekatera od teh imen se uporabljajo tudi za druge velike orle na splošno, kot je beloprsi morski orel (imenovan tudi manaul v Visajan). V sodobni filipinščini se običajno imenuje háribon (izraz háring ibon, dobesedno »kralj ptic«).
Taksonomija Prvi Evropejec, ki je preučeval to vrsto, je bil leta 1896 angleški raziskovalec in naravoslovec John Whitehead, ki je opazoval ptico in čigar služabnik Juan je nekaj tednov pozneje zbral prvi primerek. Kožo ptice so leta 1896 poslali Williamu Robertu Ogilvie-Grantu v London, ki jo je sprva pokazal v lokalni restavraciji in nekaj tednov pozneje opisal vrsto.
Po znanstvenem odkritju so filipinski orel najprej poimenovali orel, ki je opice, zaradi poročil domačinov iz Bonge v Samarju, kjer so vrsto prvič odkrili, da pleni izključno opice. Ta poročila so dala njegovo generično ime, iz grške besede pithecus (πίθηκος, 'opica') in phagus (-φάγος, 'jedec'). Ime vrste je v spomin na Jefferyja Whiteheada, očeta Johna Whiteheada. Kasnejše študije pa so pokazale, da je domnevni orel, ki je opice, jedel tudi druge živali, kot so plavuši, velike kače, varani in celo velike ptice, kot so kljunači. Zaradi tega, skupaj z dejstvom, da se je isto ime uporabljalo za afriškega kronanega orla in srednje- in južnoameriškega harpijskega orla, je bil leta 1978 v razglasu takratnega predsednika Ferdinanda Marcosa preimenovan v filipinski orel. Leta 1995 je bil pod predsednikom Fidelom V. Ramosom razglašen za nacionalni simbol. Ta vrsta nima priznanih podvrst.
Evolucijska zgodovina Študija skeletnih značilnosti ptice iz leta 1919 je privedla do domneve, da je bil najbližji sorodnik harpijski orel (Harpia harpyja). Vrsta je bila vključena v poddružino Harpiinae, dokler študija zaporedij DNK leta 2005 ni identificirala ptic kot članov skupine, namesto tega pa je ugotovila, da so najbližji sorodniki kačji orli (Circaetinae), kot je bateleur. Vrsta je bila nato uvrščena v poddružino Circaetinae.
Opis
Til filipinskega orla krasijo dolga, rjava peresa, ki tvorijo kosmat, grivi podoben greben. Orel ima temen obraz ter kremasto rjav tilnik in krono. Hrbet filipinskega orla je temno rjav, spodnja stran in spodnja krila pa so bela. Močne noge so rumene, z velikimi, močnimi, temnimi kremplji, izrazit, velik, visoko obokan, globok kljun pa je modrikasto sive barve. Orlove oči so modro sive. Mladiči so podobni odraslim, le da imajo njihova zgornja peresa blede resice. Običajno se poroča, da filipinski orel meri v skupno dolžino 86–102 cm, vendar je raziskava več primerkov iz nekaterih največjih naravoslovnih zbirk na svetu pokazala, da je povprečna dolžina samcev 95 cm in samic 105 cm. Na podlagi slednjih meritev je to najdaljša obstoječa vrsta orla, saj je povprečje za samico enako največjemu, kar je bilo zabeleženo za harpijskega orla in stellerjevega morskega orla. Najdaljši filipinski orel, o katerem so poročali kjer koli in najdaljši orel razen izumrlega Haastovega orla, je primerek iz Prirodoslovnega muzeja Field z dolžino 112 cm, vendar je bil v ujetništvu, zato morda ne predstavlja divjih osebkov zaradi razlik v razpoložljivosti hrane.
Stopnja spolnega dimorfizma v velikosti ni gotova, vendar naj bi bil samec običajno približno 10 % manjši od samice, kar podpira tudi povprečna dolžina samcev in samic, navedena v enem viru. Pri mnogih drugih vrstah velikih orlov lahko razlika v velikosti med odraslimi samicami in samci presega 20 %. Za odrasle filipinske orle je bil celoten razpon teže od 4,7 do 8,0 kg, medtem ko so drugi ugotovili, da je bilo povprečje nekoliko nižje od zgornjega razpona, in sicer 4,5 kg za samce in 6,0 kg za samice. Ugotovljeno je bilo, da je en samec (starost ni navedena) tehtal 4,04 kg. Filipinski orel ima razpon kril od 184 do 220 cm in dolžino tetive krila od 57,4 do 61,4 cm.
Največjo zabeleženo težo presegata dva druga orla (harpija in stellerjev morski orel), krila pa so krajša kot pri velikih orlih odprtega sveta (kot so belorepi orel, stellerjev morski orel, bojni orel ali klinastorepi orel), vendar so precej široka. Nart filipinskega orla je najdaljši od vseh orlov, dolg je od 12,2 do 14,5 cm, kar je približno enako dolžino kot pri veliko manjšem, a relativno dolgonogem novogvinejskem orlu. Zelo velik, a bočno stisnjen kljun se kosa z velikostjo stellerjevega morskega orla kot največji kljun za obstoječega orla. Njegov kljun je v povprečju dolg 7,22 cm od odprtine za nos. Rep je precej dolg, 42–45,3 cm, medtem ko drug vir navaja dolžino repa 50 cm.
Najpogosteje slišani zvoki, ki jih oddaja filipinski orel, so glasni, visoki žvižgi, ki se končajo z izboklinami v tonu. Poleg tega je znano, da mladiči prosijo za hrano z vrsto visokih klicev.
Razširjenost in habitat
Filipinski orel je endemičen za Filipine in ga najdemo na štirih večjih otokih: vzhodnem Luzonu, Samarju, Lejteju in Mindanau. Največ orlov prebiva na Mindanau, z med 82 in 233 gnezdečimi pari. Na Samarju najdemo le šest parov, na Lejteju dva in na Luzonu nekaj. Najdemo ga v narodnem parku severne Sierre Madre na Luzonu ter v narodnih parkih Mount Apo, Mount Malindang in Mount Kitanglad na Mindanau.
Ta orel živi v dipterokarpnih in srednjegorskih gozdovih, zlasti na strmih območjih. Njegova nadmorska višina sega od nižin do gora nad 1800 m. Na območju ptičjega območja je le še približno 9220 km2 starodavnega gozda. Vendar pa je njegov skupni ocenjeni obseg približno 146.000 km2.
Ekologija in vedenje
Evolucija na Filipinih, brez drugih plenilcev, je orle naredila za prevladujočega lovca v filipinskih gozdovih. Filipinski orel ima širok plen, ki vključuje ptice, plazilce in sesalce (predvsem cibetke in plavuše). Vsak par, ki se gnezdi, potrebuje veliko domače območje za uspešno vzrejo mladiča, zato je vrsta izjemno ranljiva za krčenje gozdov. Prej je bilo ozemlje ocenjeno na 100 km2, vendar je študija na otoku Mindanao pokazala, da je najbližja razdalja med pari v povprečju približno 13 km, kar ima za posledico krožno ploskev 133 km2.
Let vrste je hiter in okreten, bolj spominja na manjše jastrebe kot na podobne velike ptice roparice.
Mladoletnike so opazili, kako se med igro s kremplji oklepajo grč v drevesih in uporabljajo repe in krila za ravnotežje, glave pa vtikajo v drevesne dupline. Poleg tega je znano, da napadajo nežive predmete za vajo, pa tudi, da poskušajo viseti z glavo navzdol, da bi vadili ravnotežje. Ker staršev v tem času ni v bližini, očitno ne igrajo vloge pri učenju mladiča loviti.
Pričakovana življenjska doba divjega orla je ocenjena na od 30 do 60 let. Ujeti filipinski orel je v rimskem živalskem vrtu živel 41 let in je bil že odrasel, ko je prispel v živalski vrt. Drug ujetni filipinski orel je živel 46 let v filipinskem centru za orle v mestu Davao. Vendar pa velja, da divje ptice v povprečju živijo krajše kot ptice v ujetništvu.
Razmnoževanje
Celoten gnezditveni cikel filipinskega orla traja dve leti. Samica spolno dozori pri petih letih, samec pa pri sedmih. Kot večina orlov je tudi filipinski orel monogamen. Ko sta par, ostaneta skupaj do konca življenja. Če eden pogine, preostali orel pogosto išče novega partnerja, ki bi nadomestil izgubljenega.
Začetek dvorjenja se zaznamuje z gradnjo gnezda in ostajanjem orla v bližini gnezda. Pomembno vlogo pri dvorjenju igrajo tudi zračni prikazi. Ti prikazi vključujejo parno letenje nad gnezditvenim območjem, samec lovi samico v diagonalnem skoku in medsebojno predstavitev krempljev, kjer samec pokaže svoje kremplje samici na hrbet, ona pa se v zraku obrne, da pokaže svoje kremplje. Poročali so tudi o oglaševalskih prikazih, ki so povezani z glasnim oglašanjem. Pripravljenost orla za parjenje se pokaže s tem, da orel prinese gnezditveni material v ptičje gnezdo. Sledi parjenje, ki se ponavlja tako na gnezdu kot na bližnjih gredeh. Najzgodnejše dvorjenje je bilo zabeleženo v juliju.
Gnezditvena sezona je v juliju; ptice na različnih otokih, predvsem na Mindanau in Luzonu, se začnejo razmnoževati na različnih koncih tega območja. Količina padavin in populacija plena lahko vplivata na gnezditveno sezono. Gnezdo je običajno zgrajeno na vznikajočem dipterokarpu ali katerem koli visokem drevesu z odprto krošnjo v primarnem ali motenem gozdu. Gnezda so obložena z zelenimi listi in so lahko široka približno 1,5 m. Gnezditveno mesto je približno 30 m ali celo več nad tlemi. Kot pri mnogih drugih velikih ujedah je tudi orlovo gnezdo podobno ogromni ploščadi iz palic. Orel pogosto ponovno uporabi isto gnezditveno mesto za več različnih mladičev. Osem do deset dni preden je jajce pripravljeno za odlaganje, samico prizadene stanje, znano kot jajčna letargija. V tej izkušnji samica ne je, pije veliko vode in ima krila povešena. Samica običajno izleže eno jajce pozno popoldne ali v mraku, čeprav so občasno poročali o dveh. Če se jajce ne izleže ali če mladič pogine prezgodaj, starši verjetno izležejo še eno jajce naslednje leto. Parjenje se lahko zgodi nekaj dni po izleženem jajcu, da se omogoči izleg drugega jajca, če prvo ne izleže. Jajce se po izleganju inkubira 58 do 68 dni (običajno 62 dni). Pri inkubaciji sodelujeta oba spola, vendar samica večino inkubacije opravi podnevi in vso ponoči.
Oba starša pomagata hraniti novo izleženega orlička. Poleg tega so opazili starša, ki sta se izmenjevala pri zaščiti orlička pred soncem in dežjem, dokler ni star sedem tednov. Mladi orel poleti po štirih ali petih mesecih. Najzgodnejši ulov orla je bil 304 dni po izleganju. Oba starša skrbita za orlička skupno 20 mesecev in razen če prejšnji poskus gnezdenja ni bil uspešen, se orla lahko razmnožujeta le izmenično. Filipinski orel se lahko kosa z dvema drugima velikima tropskima orloma in sicer s kronanim orlom in harpijo, saj ima najdaljši cikel razmnoževanja med pticami roparicami. Tudi gnezda nimajo plenilcev razen ljudi, saj se celo znani plenilci gnezd, kot so palmove cibetke in makaki (ki so plenilske vrste), verjetno aktivno izogibajo vsakemu območju z redno aktivnostjo orlov.
Ohranjanje