Mestni gozdni park Arroceros je urbani gozdni park ob reki v Manili na Filipinih, ob ulici Antonio Villegas (nekdanja Calle Arroceros) v osrednjem okrožju Ermita.

2,2 hektarja velik park na južnem bregu reke Pasig, ob vznožju mostu Quezon, je bil razvit leta 1993 in obsega sekundarni gozd z 61 drevesnimi vrstami in 8000 okrasnimi rastlinami, ki zagotavljajo habitat za 10 različnih vrst ptic. Kljub svoji majhnosti velja za pomembno značilnost mesta, saj zagotavlja svež zrak območju Lavton, ki ga prečkajo številni potniki iz drugih mest v regiji. Leži v zgodovinskem delu Manile in je bil poimenovan zadnja pljuča Manile, saj je edini naravni park v mestu. Park upravlja mestna vlada Manile v sodelovanju z zasebno okoljsko skupino Winner Foundation.

Zgodovina Med špansko vladavino je bilo območje, ki ga je zasedal gozdni park Arroceros, trgovsko središče, znano kot Parián de Arroceros, ki je služilo kot tržnica v Manili, dokler ni bilo požgano in preseljeno na Plaza Lawton (danes Liwasang Bonifacio).

Ime parián in današnji Arroceros izhajata iz množinske oblike besede arrocero, ki izhaja iz španske besede za 'pridelovalce riža', kar nakazuje, da je bil to kraj, kamor so riž dostavljali po rečnih poteh in ga sčasoma prodajali potrošnikom in trgovcem na drobno.

V 19. stoletju je bilo to mesto Fabrica de Arroceros, tobačne tovarne španske Compañía General de Tabacos de Filipinas.

Med filipinsko revolucijo in prvo filipinsko republiko so revolucionarne sile nekaj časa nadzorovale območje, ko so obkolile Intramuros.

Med ameriško vladavino je bil uporabljen kot vojaška garnizija, v kateri je bil nameščen Signalni korpus v Cuartel de Infantería ('pehotna vojašnica') in pisarna generalnega kirurga v Estado Mayor ('večje posestvo').

Po drugi svetovni vojni in filipinski neodvisnosti so bile vojašnice preurejene v sedež Ministrstva za izobraževanje.

Park je bil ustanovljen leta 1993, potem ko so bile pisarne Ministrstva za izobraževanje preseljene na sedanjo lokacijo v Pasigu. Z memorandumom o sporazumu, podpisanim med mestom Manila pod županom Manile Alfredom Limom in fundacijo Winner, ki jo je podpirala takratna prva dama Amelita Ramos, se je mesto strinjalo, da bo območje oddalo v najem zasebni okoljski skupini za razvoj kot naravni park. Z začetnimi 150 stoletnimi drevesi, ki so preživela vojno, park zdaj gosti več kot 3000 dreves, ki jih je pospešila Manila Seedling Bank.

Park je postal predmet polemik leta 2003, ko je Limov naslednik, župan Manile Lito Atienza, kljub protestom skupin za ohranjanje narave odredil njegovo zaprtje, da bi se na delu parka zgradila upravna stavba šole in učiteljski dom za Oddelek mestnih šol – Manila. Skupine so trdile, da je od 8000 dreves v parku leta 2000 po dokončanju stavb ostalo le 2000. Park je bil ponovno odprt leta 2007.

Vendar pa je memorandum o sporazumu, podpisan v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, potekel leto kasneje, leta 2008, zaradi česar je bil park ranljiv za morebitne prihodnje grožnje njegovemu obstoju. Nekaj ​​let pozneje je bil park ponovno ogrožen, ko je julija 2017 fundacija Winner prejela ukaz mestne vlade Manile, naj izprazni park, da bi mesto lahko v njem zgradilo telovadnico. To je fundacijo Winner in njene partnerske skupine spodbudilo k začetku kampanje podpisovanja podpisov proti gradnji telovadnice. Spletna peticija partnerske skupine na Change.org, ki poziva senatski odbor za podnebne spremembe k ukrepanju, je dosegla 115.000 podpisov. Gradnjo telovadnice je na koncu odložil nekdanji župan Manile Joseph Estrada.

Po zmagi na županskih volitvah leta 2019 proti Estradi je takratni novoizvoljeni župan Manile Isko Moreno dejal, da ne bo dovolil nobene gradnje v gozdnem parku Arroceros in obljubil, da bo preprečil skorajšnjo gradnjo telovadnice, ki jo je izvedla prejšnja mestna uprava.

Župan Moreno je 27. februarja 2020 podpisal mestni odlok št. 8607 oziroma odlok o gozdnem parku Arroceros, s katerim je gozdni park Arroceros določil za trajni gozdni park namesto za običajno mestno lastnino. V skladu s tem odlokom je na tem območju prepovedano sekanje dreves, odlaganje odpadkov in izkopavanje. Župan je poleg odloka razkril tudi načrte za dodelitev 1 milijona ₱ za delovanje parka, imenovanje 'mirovnih uradnikov', ki bodo pomagali pri skrbi za park, in širitev gozdnega parka kot vrhunca bodočega zelenega mesta na območju Lawtona.

Park je bil po prenovi uradno ponovno odprt februarja 2022 kot mestni gozdni park Arroceros. Park, ki je obsegal 2,51 hektarja (25.100 m2), je bil razširjen za 5 hektarjev (50.000 m2).

Oktobra 2023 je skupina učiteljev javnih šol v parku Arroceros pred pisarnami DCS-Manila organizirala »protest proti Zumbi«, na katerem so zahtevali višje plače, boljše prostore in delovne pogoje ter večji proračun za izobraževalni sektor.

Novembra 2023 je skupina za zagovorništvo fotografije Bawal Mag-Shoot Dito v parku Arroceros organizirala »fotografski sprehod Tigil Pitik« z naslovom »Stop Shooing Photowalk« v znak protesta proti pravilom v različnih javnih parkih po državi, ki so prepovedovala fotografiranje za osebno in nekomercialno uporabo.

Sredi pojava El Niño aprila 2024 je park pritegnil pozornost medijev zaradi zabeležene temperature 36 °C, kar je bilo 5 °C nižje od zabeležene temperature 41 °C v preostalem delu Manile. Nižje temperature v parku so poudarile vlogo parka v boju proti učinku mestnega toplotnega otoka v mestu.

Oktobra 2025 je bil za javnost odprt odsek 4. faze ob reki Pasig, ki povezuje glavno pošto Manile s parkom Arroceros.

Opis thumb | Pogled na most Quezon z dela sprehajališča ob reki Pasig, ki je povezano s parkom Gozdni park Arroceros, ki sta ga zasnovala krajinski arhitekt Wilfrido Dizon in vrtna korporacija Bulacan, je dom več kot 3500 dreves različnih vrst, kot so akacija mangium, akacija auriculiformis, afriško tulipanovo drevo, agoho, anahav, banjan, bunga de china, dapdap, evkaliptus, ficus benjamina, ognjeno drevo, indijsko drevo, kamagong, mahagoni, MacArthurjeva palma, molave, narra, neem, deževno drevo, ratan, kavčukovec, talisaj, tikovina, tiesa in juka. V njem rastejo tudi različna sadna drevesa, vključno z aratilisom, avokadom, banano, caimitom, kokosom, guavo, macopo, mangom, santolom, pa tudi okrasne rastline, kot so kalačuči, gardenija, zlati tuš, palomarija in ilang-ilang. Park ima tlakovane poti in betonske ceste, ki omogočajo dostop do območij okoli parka. Vsebuje tudi vodnjak, ribnik in most ter sprehajalno pot ob reki, ki je bila leta 2025 prenovljena in vključena v sprehajališče reke Pasig. Park je habitat različnih vrst ptic, kot so dolgorepi srakoper, lisasti pahljačasti golob, zebrina golobica, pacifiška lastovka, rumeni bulbul in rjavi srakoper.

V njem je tudi Izobraževalni center Manila, osrednji uradi Oddelka za mestne šole - Manila, ki so na njegovem južnem robu.

Dostopnost Park je v središču Manile, severno od mestne hiše Manile, ob obzidanem okrožju Intramuros. Je v hoje oddaljenosti od postaje LRT Line 1 Central Terminal in nasproti gledališča Manila Metropolitan. Dostopen je iz parka Rizal in južne Manile preko avenije Padre Burgos, iz severne Manile pa preko bulvarja Quezon in mostu Quezon. Nahaja se tudi v bližini avtobusne postaje Lawton in trajektne postaje Lawton na reki Pasig.

Galerija

Sklici

Zunanje povezave

Kategorija:Manila Kategorija:Ustanovitve leta 1993 Kategorija:Zavarovana območja Filipinov