Filipinski nartničar (znanstveno ime Carlito syrichta) je vrsta nartničarja, endemičnega za Filipine. Najdemo ga v jugovzhodnem delu otočja, zlasti na otokih Bohol, Samar in Lejte. Je član približno 45 milijonov let stare družine Tarsiidae, katere ime izhaja iz podolgovatega tarsusa ali gležnja. Prej je bil član rodu Tarsius, od takrat pa je naveden kot edini član rodu Carlito, novega rodu, poimenovanega po naravovarstveniku Carlitu Pizarrasu.
Njegovo geografsko območje razširjenosti vključuje tudi otoke Maripipi, Siargao, Basilan in Dinagat. Nartničarje so opazili tudi v Sarangani, čeprav so lahko različne podvrste.Plemena, kot sta B'laani in T'boli, že dolgo poročajo o opažanjih v provinci Sarangani. Žal so bila ta poročila zgolj zavržena kot prevara vse do 30. marca 2002, ko so v gorskih območjih občin Maitum in Kiamba ujeli par teh drobnih nočnih sesalcev, ki so bili predstavljeni javnosti, kar dokazuje, da ta vrsta obstaja v tej obalni provinci.
Etimologija in taksonomska zgodovina
Nartničar (tarsier) je dobil ime po svojem podolgovatem tarsusu ali gležnju. Ta nartničar je lokalno znan kot mavumag v jezikih Visajancev, vključno s Cebuanom, in magô v jeziku varaj.Tramp, George Dewey Jr. Waray-English Dictionary Dunwoody Press Kensington, Maryland USA 1995 page 251Makabenta, Eduardo A. Sr. Pagpurulungan nga Binisaya (2nd edition). Adbox Book Distributors and Eduardo A. Makabenta Sr. Foundation. Quezon City 2004 page 83 Znan je tudi kot mamag, magau, malmag in magatilok-iok.The Philippine tarsier www.bohol.ph Retrieved November 18, 2006.
Taksonomska razvrstitev Filipinski nartničar je edini član rodu Carlito in član družine Tarsiidae. Priznane so tri podvrste: Družina Tarsiidae Rod Tarsius: najden na Sulaveziju Rod Cephalopachus: najden na Sundalandu Rod Carlito: najden na Velikem Mindanau Vrsta Carlito syrichta'Podvrsta Carlito syrichta syrichta iz otokov Lejte in Samar Podvrsta Carlito syrichta fraterculus iz otoka Bohol Podvrsta Carlito syrichta carbonarius iz otoka Mindanao
Spremembe taksonomije Prej so bili vsi živeči nartničarji uvrščeni v rod Tarsius, vendar je taksonomska revizija Shekelle in Groves leta 2010 uvrstila značilnega filipinskega nartničarja v svoj rod, Carlito pa je bil poimenovan po filipinskem naravovarstveniku Carlitu Pizarrasu.
Filipinskega nartničarja so zahodni biologi spoznali v 18. stoletju prek opisa živali, ki naj bi prišla s Filipinov, ini ga je misijonar J.G. Camel dal J. Petiverju. Petiver je Camelov opis objavil leta 1705 in žival poimenoval Cercopithecus luzonis minimus, kar je bila osnova za Linnéjevo (1758) Simia syrichta in sčasoma Carlito syrichta, znanstveno ime iz leta 2010.
Taksonomska opomba IUCN navaja dve podvrsti, vendar je nenominatna trenutno slabo opredeljena, zato se vrsta obravnava kot celota. Hill (1955) je prepoznal vrste Tarsius syrichta carbonarius in Tarsius s. fraterculus kot šibko definirani podvrsti. Niemitz (1984) je na podlagi primerjav z muzejskimi primerki ugotovil, da so razlike nepomembne. Musser in Dagosto (1987) sta menila, da razpoložljivi muzejski primerki niso zadostovali za rešitev vprašanja, vendar sta omenila, da je Heaney menil, da bi lahko bil en sam samec tarsierja iz Dinagata drugačen. Groves (2001) ni prepoznal nobene podvrste C. syrichta, vendar sta Groves in Shekelle (2010) pri delitvi vrste Tarsius na Carlito prepoznala podvrste C. s. fraterculus, C. s. syrichta in C. s. carbonarius.
Anatomija in morfologija Filipinski nartničar meri v višino od 85 do 160 mm, zaradi česar je eden najmanjših primatov. Zaradi majhnosti ga je težko opaziti. Masa samcev je med 80 in 160 g , samice so običajno lažje, nekoliko težje od drugih nartničarjev, kot je pritlikavi nartničar. Povprečen odrasel nartničar je približno velik kot pest odraslega človeka.
Samica ima več parov prsi, vendar je edini funkcionalni par pri prsni mišici. Druge prsi se uporabljajo kot sidrne točke za novorojene nartničarje. Brejost traja 180 dni oziroma 6 mesecev, po katerem se rodi le en mladič. Novorojenec se rodi z veliko dlake in odprtimi očmi. Dolžina njegovega telesa in glave je približno 70 mm, rep pa je dolg približno 115 mm.
Kot pri vseh nartničarjih so tudi oči filipinskega nartničarja pritrjene v lobanji; ne morejo se premikati v očesnih jamicah. Namesto tega posebna prilagoditev v vratu omogoča, da se njegova okrogla glava zavrti za 180°. Njihove oči so nesorazmerno velike in imajo največje razmerje med težo oči in telesno težo med vsemi sesalci.arkive.org species profile Te ogromne oči tej nočni živali omogočajo odličen nočni vid. Pri močni svetlobi se lahko oči zožijo, dokler se zenica ne zdi le tanka pika. Pri šibki svetlobi ali temi se zenica lahko razširi in zapolni skoraj celotno oko. Velika membranska ušesa so gibljiva, zdi se, da se skoraj nenehno premikajo, kar nartničarju omogoča, da sliši vsako gibanje.
Filipinski nartničar ima tanko, grobo dlako, ki je sive do temno rjave barve. Ozek rep, ki se običajno uporablja za ravnotežje, je plešast, razen šopa dlak na koncu, in je približno dvakrat daljši od dolžine telesa. Njegov podolgovat tarsus ali gleženj, po katerem je dobil ime, mu omogoča, da skoči vsaj 3 m z drevesa na drevo. Njegovi dolgi prsti so zaključeni z zaobljenimi blazinicami, ki omogočajo, da se C. syrichta zlahka oprime dreves in skoraj vsake površine. Palec ni zares nasproten, prvi prst pa je. Vsi prsti imajo sploščene kremplje, razen drugega in tretjega prsta, ki imata ostre kremplje, specializirane za negovanje.
Njihova zobna formula je zgoraj 2:1:3:3, spodaj 1:1:3:3 z relativno majhnimi zgornjimi podočniki.
Ekologija
Filipinski nartničar je predvsem žužkojedec, njegova prehrana je sestavljena iz žuželk, pajkov, majhnih rakov in majhnih vretenčarjev, kot so majhni kuščarji in ptice. C. syrichta pleni žive žuželke, zlasti čričke in kobilice. Ko nartničar ujame svoj plen, ga z obema rokama odnese k ustom.
Geografsko območje in habitat Filipinski nartničar, kot že ime pove, je endemičen za Filipinsko otočje. Populacije C. syrichta'' so običajno v jugovzhodnem delu arhipelaga. Uveljavljene populacije so prisotne predvsem na otokih Bohol, Samar, Leyte in Mindanao. Najdeno je bilo tudi na različnih izoliranih otokih znotraj njegovega znanega območja razširjenosti, kot so otok Maripipi, otok Siargao, otok Basilan in otok Dinagat.
Habitat filipinskega nartničarja je drugorazredni, sekundarni in primarni gozd od morske gladine do 700 m. Njegov habitat vključuje tudi tropski deževni gozd z gosto vegetacijo in drevesi, ki mu nudijo zaščito, kot so visoke trave, grmičevje in bambusovi poganjki. Najraje ima gosto, nizko vegetacijo v sekundarnih gozdovih, s povprečno višino za sedenje 2 m nad tlemi.
Zgodnje študije so pokazale, da ima filipinski nartničar domači prostor od 1 do 2 hektarja, vendar novejše raziskave kažejo, da je domači prostor v povprečju znašal 6,45 ha za samce in 2,45 ha za samice, kar omogoča gostoto 16 samcev in 41 samic nartničarjev na 100 ha.
Tako samci kot samice so samotarji, vendar se ponoči občasno križajo. Prepotujejo do 1,5 km čez gozd, optimalno območje pa je več kot 6 ha.
Plenilci Poleg človeških lovcev so glavni plenilci te vrste tudi divje mačke, pregnane iz bližnjih skupnosti, čeprav je znano, da nanjo plenijo tudi nekatere velike ptice. Zaradi svojih nočnih in drevesnih navad filipinski nartničar najverjetneje postane žrtev sov ali majhnih mesojedcev, na katere lahko naleti v svojih krošnjah dreves.
Vedenje = Filipinski nartničar je sramežljiva, nočna žival, ki živi večinoma skrito življenje. Čez dan spi v temnih votlinah blizu tal, blizu drevesnih debel in grmovnic globoko v neprehodnem grmovju in gozdovih. Aktiven postane šele ponoči; s svojim ostrim vidom in sposobnostjo manevriranja okoli dreves se lahko izogne ljudem.
Je drevesni, običajno se navpično oklepa dreves in je sposoben skakati z veje na vejo.
Filipinski nartničar je samotar. Vendar pa so ugotovili, da imajo populacije in posamezniki monogamne ali poligamne vzorce parjenja.
Komunikacija Dokumentirani so bili trije različni zvočni klici. Eden je njegov 'glasen klic' - prodoren en sam zvok. Drugi zvok je mehak, sladek, ptičji keper, zvok zadovoljstva. Ko se več nartničarjev združi, je skupni učinek tega čivkanja zvok, podoben kobilicam.
Ti sesalci lahko oddajajo tudi glas v ultrazvočnem frekvenčnem območju 70 kHz in zaznajo frekvence nad 90 kHz. Ta oblika glasovne komunikacije se uporablja kot klic v stiski, ki ga mladiči oddajajo, ko so ločeni od mater. To je tudi klic, ki ga samci oddajajo svojim partnerkam med paritveno sezono.
Nartničarji komunicirajo tudi z vonjem iz cirkumoralne žleze, ki se nahaja okoli ust, s katero samica označuje svojo partnerko. Samci označujejo svoje ozemlje z urinom. Nartničarji izvajajo taktilno komunikacijo s socialnim negovanjem, odstranjevanjem odmrle kože in zajedavcev, kar je vedenje, ki ga opazimo pri samicah na odraslih samcih, pa tudi pri samicah na njihovih potomcih.
Razmnoževanje
Brejost filipinskega nartničarja traja približno šest mesecev, medtem ko estrusni cikel samice traja 25–28 dni. Sezona parjenja traja od aprila do maja. Samci po spolnem odnosu odložijo paritveni čep v nožnico samice. Samica skoti enega mladiča na brejost. Mladič se rodi z dlako in odprtimi očmi. Samice nosijo mladiče v ustih. Novorojenček se že lahko oklepa vej in manj kot mesec dni po rojstvu lahko začne skakati.
Novorojenčke dojijo do 60 dni po rojstvu. Po dveh letih starosti je nartničar spolno zrel in se lahko razmnožuje.
Status V letih 1986, 1988 in 1990 je Center za spremljanje ohranjanja narave IUCN filipinskega nartničarja ocenil kot ogroženega. 13. septembra 1991 je Ministrstvo za okolje in naravne vire izdalo upravni nalog DENR številka 48 (DAO 48), v katerem je filipinskega nartničarja prav tako uvrstilo med ogrožene vrste.
Leta 1996 sta Baillie in Groombridge ocenila, da je manj ogrožen/odvisen od ohranjanja. Leta 2000 je IUCN ocenil, da ima filipinskega nartničarja pomanjkljive podatke, kar pomeni, da ni bilo na voljo zadostnih informacij za neposredno ali posredno oceno tveganja za izumrtje na podlagi njegove razširjenosti in/ali statusa populacije.
Najnovejša ocena rdečega seznama IUCN iz leta 2008 je filipinskega nartničarja uvrstila med skoraj ogrožene vrste. Ta klasifikacija temelji na ocenjenem znatnem upadu v zadnjih treh generacijah (približno 20 let), vendar manj kot 30 %, zaradi izgube habitata in krivolova za trgovino z živalmi.
Filipinski nartničar je naveden v Dodatku II h Konvenciji CITES, ameriški Zakon o ogroženih vrstah pa ga uvršča med ogrožene vrste.
V mestu Corella (Bohol) se vzdržuje zavetišče za nartničarje. Upravlja ga filipinska fundacija za nartničarje in ima center za obiskovalce ter habitat s površino 7000 m2 v naravnem gozdu.
Grožnje v divjini V zadnjih 45 milijonih let so nartničarji naseljevali deževne gozdove po vsem svetu, sodobni primerki pa obstajajo le na nekaj otokih na Filipinih, Borneu in v Indoneziji. Na Boholu je bil filipinski nartničar pogost prizor v južnem delu otoka do 1960-ih. Od takrat se je število na otoku po podatkih filipinske fundacije za nartničarje zmanjšalo na približno 700.
Zaradi hitro rastoče človeške populacije, ki povzroča, da se vedno več gozdov preureja v kmetijska zemljišča, stanovanjska območja in ceste, kraj, kjer lahko filipinski nartničar živi svoje osamljeno življenje, izginja. Krčenje filipinskih gozdov – naravnega gozdnega habitata filipinskega nartničarja – predstavlja resno in znatno grožnjo za preživetje filipinskega nartničarja. Neselektivna in nezakonita sečnja, sečnja dreves za kurjavo, metoda požigalništva in sečnja ter urbanizacija so posegli v habitate nartničarja.
Paradoksalno je, da je vraževerje domorodcev, skupaj z relativno gostim deževnim gozdom, zlasti v provinci Sarangani, očitno ohranilo to ogroženo vrsto. Domorodna plemena puščajo filipinske nartničarje v divjini, ker se bojijo, da bi te živali lahko prinesle nesrečo.