Alcántara je majhno špansko mesto in občina (municipio), ki jo sestavljajo glavno mesto in trije zaselki (pedanías) s 1329 prebivalci (podatki iz leta 2025) v provinci Cáceres (Estremadura). Ime mesta izhaja iz arabske besede () ("most") in se nanaša na rimsko strukturo, ki so jo tam našli Arabci. Zgodovinsko središče mesta je razvrščeno kot Conjunto histórico-artístico (zgodovinsko-umetniška celota).
Lega
Mesto leži na hribu na jugovzhodnem bregu reke Tajo, nedaleč od meje s Portugalsko, na nadmorski višini približno 240 m. Razdalja do glavnega mesta province, Cáceres, je približno 65 km (po cesti) proti jugovzhodu; mesto Badajoz je približno 115 km proti jugu. Podnebje je zmerno do toplo; padavine (približno 500 mm/leto) se pojavljajo predvsem v zimskih mesecih.Alcántara – Klimatabellen
Zgodovina
Arheološke najdbe potrjujejo človeško prisotnost na tem območju že od bronaste dobe; prvi zgodovinski prebivalci so bili Luzitanci, sledili so jim Kelti, ki so prišli z območja med osrednjo Iberijo in Pireneji. V to obdobje in v poznejšo rimsko prevlado spadajo ostanki več castra (vojaških taborov), vil in mostu, po katerem je mesto dobilo ime. Rimska oblast je trajala od 2. stoletja pred našim štetjem do 5. stoletja, ko so jih nadomestili Vizigoti.
V 8. stoletju so Mavri osvojili Iberski polotok in ga poimenovali Al Andaluz, s čimer so končali štiri stoletja vizigotske prisotnosti na območju današnje Španije, Francije, Portugalske in Gibraltarja. V 12. stoletju je muslimanski geograf Al-Idrizi most opisal kot eno od čudes sveta. Mesto Alcántara je bilo v 12. in 13. stoletju obmejno mesto, posvečeno vojaškim dejavnostim in živinoreji. Po propadu Kordovskega emirata je pripadala več islamskim taifam (majhnim kraljestvom).
Ferdinand II. Leonski je leta 1167 med vojnami proti Portugalski osvobodil Alcántaro, vendar so mesto kasneje ponovno zavzeli Almohadi. Kristjani so jo leta 1213 dokončno osvojili z Alfonzom IX. Leonskim. Leta 1217 je bila predana vojaškemu redu Calatrava. Vendar so jo imeli za pretežko za obrambo, zato jih je naslednje leto nadomestil red San Juliana de Pereiro, vojaški red, ustanovljen leta 1156, ki je imel svoj sedež na reki Rio Cora in je kasneje dobil ime po Alcántari, kjer je bil ustanovljen. Mesto je ohranilo svoj strateški pomen do leta 1655.
Leta 1807 so jo med polotoško vojno zasedle francoske čete.
Alcántara je v 19. stoletju izgubilo ves svoj pomen, ko so bile posesti reda sekularizirane. Njegovo odseljevanje se je ustavilo šele v šestdesetih letih 20. stoletja, ko je elektroenergetsko podjetje Hidroelectrica Espaňola tukaj zgradilo več elektrarn. Vendar pa gospodarstvo ni bilo okrepljeno in mesto je še vedno del enega manj razvitih območij Španije.
V mestu je bil leta 1176 ustanovljen Alcántarski red, verski in vojaški red, za obrambo pred Mavri, leta 1835 pa je bil ukinjen.
Leta 1499 se je tukaj rodil Peter iz Alcántare, učitelj Terezije Ávilske, svetnice in frančiškanske reformatorke.
Gospodarstvo
Vino in oljke se na tem območju gojijo že od rimskih časov. Gojenje pšenice in drugih poljščin je bilo prej predvsem za samooskrbno kmetijstvo. Danes je turizem najpomembnejši vir dohodka za mesto.
Glavne znamenitosti
Most Alcántara s šestimi simetričnimi loki, dolg 194 m in visok 71 m, zgrajen v čast Trajanu v letih 103–106. Napis navaja ime arhitekta viadukta, C. Iuliusa Lacerja. Samostan San Benito de Alcántara (16. stoletje); v njem je do leta 1835 prebival red Alcántara. Stavba, ki je bila med vladavino Karla V. razširjena z velikim galerijskim krilom in stranskimi stopniščnimi stolpi, je zdaj dom fundacije San Benito de Alcántara, ki vsaki dve leti podeli nagrado Premio Internacional Puente de Alcántara (Mednarodna nagrada za most Alcántara) za izjemne inženirske objekte. Sosednja cerkev izvira iz 14. stoletja. Njena triladijska notranjost, dvoranskega tipa, ima zvezdaste oboke enake višine in poligonalno apsido, okrašeno s kamnitimi grbi. Cerkev Santa María de Almocóvar, Alcántara (13. stoletje); zgrajena v poznoromanskem slogu na mestu porušene mošeje, se je začela leta 1254. Posebej zanimiv je njen portal, ki rahlo štrli iz fasade, a je nato večkrat vdolben, z vstavljenimi stebri in nadgrajenim večrebrnim lokom. V mestu ali tik pred njim so še druge cerkve in kapele – vključno s frančiškansko cerkvijo, ki pripada samostanu sv. Bartolomeja in datira iz leta 1493.Alcántara – Convento de San Bartolomé Ostanki mavrskega obzidja, spremenjenega in obnovljenega v srednjem veku Samostan sv. Frančiška (15.–17. stoletje) Samostan redovnic Los Remedios, od katerega je ostala le baročna kapela Menhir Cabezo () je granitni kamen v Alcántari blizu meje s Portugalsko. Jez akumulacijskega jezera José María Oriol je približno 600 m gorvodno od rimskega mostu.
Približno 20 km severozahodno od mesta leži vasica Segura, v bližini katere se čez reko Erjas razprostira še en rimski most (Puente de Segura).
Sklici
Zunanje povezave
Kategorija:Mesta v Španiji Kategorija:Estremadura