Palača Osvajalca, znana tudi kot Palača markiza osvajalca ali casa del Escudo, je stavba v renesančnem slogu, ki stoji na trgu Plaza Mayor v španskem mestu Trujillo v provinci Cáceres v Estremaduri.

Zgodovina Zgrajena je bila v 16. stoletju na mestu rodovnega doma kapitana Gonzala Pizarra, očeta Francisca Pizarra, osvajalca Peruja. Gradnja se je začela leta 1562 po ukazu Hernanda Pizarra in njegove žene ter nečakinje Francisce Pizarro Yupanqui, hčere Francisca, ki sta v ta namen pridobila dve sosednji nepremičnini. Sledila sta navodilom iz Franciscove oporoke, v kateri je pisalo: »ustanoviti in zgraditi cerkev in kaplanijo v mestu Trujillo, ki je v Kraljevini Španiji, kjer sem doma in sem se rodil«.

Gradnja je bila končana leta 1580, dve leti po smrti Hernanda Pizarra.

Pod arkadami na takratni ulici Carnicerías so bile na tržne dni stojnice mesnic. Posledično se je družina Pizarro zapletla v dolge pravne bitke z mestnim svetom glede vzdrževanja stavbe. Njena vrednost 20.000 dukatov, kar je približno enako ceni Hernandove palače, je pomenila, da se družina Pizarro ni lotila njene gradnje, dokler se ni popolnoma ustalila v Estremaduri, po poroki s Francisco leta 1552 in izpustitvi iz gradu La Mota leta 1561. Do 8. junija 1571 je bila palača La Conquista večinoma dokončana, njena prva faza pa se je verjetno zgodila med letoma 1561 in 1571. Gradnja je bila zaradi sodnih sporov ustavljena za osem let (1571–1579), celoten kompleks pa je bil končno končan v zadnji tretjini 16. stoletja.

V 18. stoletju je bila stavba zaradi slabega stanja in grožnje zrušitve obnovljena. Delo je izvedel arhitekt Manuel de Lara Churriguera, član klana, ki je dal ime churrigueresque slogu in nečak Joséja de Churriguera, njegovega vodilnega predstavnika. thumb|Doprsni kip Francisce Pizarro Yupanqui na balkonu Palače osvajanja

Ime dolguje plemiškemu nazivu markiza osvajanja, ki je bil s tem imenom ponovno potrjen leta 1631 in ga je družina Pizarro prejela za svojo vodilno vlogo pri osvajanju Peruja.

V palači so do smrti Jacinta Orellane Pizarra y Díaza leta 1899 živeli markizi osvajanja, nato pa njegovi sorodniki, grofje Trespalacios, do leta 1910. V prvi četrtini 20. stoletja je bila v njej srednja šola. Med državljansko vojno je služila kot vojašnica za različne vojaške enote. Kasneje jo je zasedla Ženska sekcija FET (Federacije delavcev španske državljanske vojne). Generalni direktorat za likovno umetnost je v 1970-ih obnovil streho in del zgornjega nadstropja, od takrat pa se uporablja za različne kulturne in družabne namene.

Trenutno v njej domuje občinska turistična pisarna.

Opis Ta palača je med najimenitnejšimi posvetnimi stavbami v mestu Trujillo. Je veličastna in robustna granitna klesana stavba v renesančnem slogu. Sestavljena je iz štirih nadstropij, spodnji dve ločeni z visečimi stebri, vsa z okni na prekladi in podstrešjem; ter dveh odprtih fasad: glavne na severu z arkadnimi loki, ki se odpirajo na Plaza Mayor in vzhodne na ulico Hernando Pizarro (prej ulica Carnicerías). Manjša fasada je ostala na jugu.

Arkade galerije so sestavljene iz petih polkrožnih lokov, ki so jih prvotno podpirali stebri, ki jih je Churriguera okrepil in preoblikoval v sedanje granitne stebre, ki se usklajujejo s prostorom trga. thumb|Grb Francisca Pizarra, ki je dal hiši ime, je razstavljen nad vogalnim balkonom

Umetniške kovane železne rešetke z elegantnim, okrašenim kronskim elementom, ki izvirajo iz časa gradnje stavbe, obdajajo številna okna.

Venec krasi dvanajst granitnih kipov na konzolah in podstavkih. To so morda alegorije vrlin in pregreh ali morda mesecev v letu.

Med arhitekturnimi elementi izstopa ogromen vogalni balkon v pozno plateresco slogu. Odprtino krasijo renesančne skrinje, ob straneh pa so balustrade in parni stebri. Med stebri so doprsni kipi konkvistadorja, inkovske princese Inés Yupanqui, njune hčerke Francisce in njenega moža Hernanda Pizarra. Okronan je z ogromnim grbom, ki ga je Karel V. Habsburški podelil Franciscu Pizarru; na njem so alegorični motivi osvojitve Peruja, pa tudi bor in dva vzpenjajoča se medveda družine Pizarro. Balkon počiva na močnem granitnem pilastru, na vrhu katerega so tritoni, ki podpirajo Pizarrov grb.

Po spodnjem delu fasade so razporejeni še drugi kamniti grbi družine Pizarro, ki se pojavljajo tudi na železnih konstrukcijah.

Glavni vhod se odpira pod arkadami in še enim grbom rodu, s segmentnim lokom, ki vodi v prostorno preddverje, kjer je še vedno vidna stara fasada z oknom v obliki ogeeja, ki je pripadalo kapitanu Gonzalu Pizarru. Ta prostor omogoča dostop do hlevov z banjastim obokom, podobnim vinski kleti, in do notranjega dvorišča z vitkimi stebri, ki organizirajo različne prostore. Nad segmentnim lokom na dvorišču so stopnišče, ki vodi v zgornje nadstropje, več sterlnic in cisterna. Balustradna loža v prvem nadstropju, ki jo podpira širok, nizek lok, gleda na to dvorišče. V notranjosti so sobe prekrite s križnimi oboki, v prvem nadstropju pa so ohranjene tudi tri dvorane s kasetiranimi lesenimi stropi, okrašenimi s številnimi inkovskimi motivi, sgraffito poslikavami in kamini iz tistega obdobja z grbi, ki se zaključijo z umetniškimi strešnimi oblikami. Dostop do drugih nadstropij je preko treh spiralnih stopnišč.

Sklici

Zunanje povezave

Kategorija:Trujillo, Španija Kategorija:Palače v Španiji Kategorija:Renesančna arhitektura v Španiji