Baileyjev most je vrsta prenosnega, montažnega mostu s paličastimi nosilci. Razvili so ga Britanci v letih 1940–1941 za vojaško uporabo med drugo svetovno vojno in so ga pogosto uporabljale britanske, kanadske in ameriške vojaške inženirske enote. Baileyjev most ima prednost, da za montažo ne potrebuje posebnega orodja ali težke opreme. Leseni in jekleni elementi mostu so bili dovolj majhni in lahki, da so jih lahko prevažali s tovornjaki in ročno dvigovali na mesto brez uporabe žerjava. Ti mostovi so bili dovolj močni, da so lahko prevažali tanke. Baileyjevi mostovi se še vedno pogosto uporabljajo v gradbenih projektih in za zagotavljanje začasnih prehodov za pešce in vozila.

Zgodovina

Donald Bailey je bil javni uslužbenec v britanskem vojnem ministrstvu, ki se je hobijem ukvarjal z modelnimi mostovi. Pred vojno leta 1936 je predlagal zgodnji prototip mostu Bailey, vendar ideja ni bila uresničena. Bailey je leta 1940 na hrbtni strani ovojnice narisal prvotni predlog za most. Ministrstvo za oskrbo je 14. februarja 1941 zahtevalo, da Bailey do 1. maja dokonča prototip v polni velikosti. Delo na mostu je bilo končano s posebno podporo Ralpha Freemana. Zasnova je bila preizkušena v eksperimentalnem mostnem obratu (EBE) v Christchurchu v Dorsetu, z več deli podjetja Braithwaite & Co., od decembra 1940 do leta 1941. Prvi prototip je bil preizkušen leta 1941. Za prve teste je bil most položen čez polje, približno 0,61 m nad tlemi, in več tankov Mark V je bilo napolnjenih z surovim železom in zloženih drug na drugega.

Prototip tega je bil uporabljen za premostitev kanala Mother Siller's, ki seka bližnje močvirje Stanpit, območje močvirja ob sotočju reke Avon in reke Stour. Tam ostaja delujoč most. Polna proizvodnja se je začela julija 1941. Pri izdelavi mostu je sodelovalo na tisoče delavcev in več kot 650 podjetij, vključno z Littlewoods, proizvodnja pa se je sčasoma povečala na 25.000 mostnih panelov na mesec. Prvi Baileyjevi mostovi so bili v vojaški uporabi do decembra 1941, Mostovi v drugih formatih so bili začasno zgrajeni za prečkanje reke Avon in Stour na bližnjih travnikih. Po uspešnem razvoju in testiranju je most začel uporabljati Korpus kraljevih inženirjev in je bil prvič uporabljen v Severni Afriki leta 1942.

Prvotna zasnova je kršila patent za most Callender-Hamilton. Projektant tega mostu, A. M. Hamilton, je uspešno vložil prijavo pri Kraljevi komisiji za nagrade izumiteljem. Baileyjev most je bil lažje zgrajen, vendar manj prenosen kot Hamiltonov most. Hamiltonu je vojno ministrstvo leta 1936 podelilo 4000 funtov za uporabo njegovih zgodnjih mostov, Kraljeva komisija za nagrade izumiteljem pa mu je leta 1954 podelila 10.000 funtov za uporabo njegovih poznejših mostov, predvsem v Aziji. Generalpodpolkovnik Sir Giffard Le Quesne Martel je prejel 500 funtov za kršitev zasnove svojega mostu s škatlastimi nosilci, mostu Martel. Bailey je bil kasneje za svoj izum povišan v viteza in prejel 12.000 funtov.{Sfn|Harpur|1991|p=108}}

Uporaba v drugi svetovni vojni

Prvi delujoči Baileyjev most med drugo svetovno vojno je zgradila 237. poljska četa R.E. čez reko Medjerda blizu Medjez el Bab v Tuniziji v noči na 26. november 1942. Prvi Baileyjev most, zgrajen pod ognjem, so v Leonforteju zgradili člani 3. poljske čete Kraljevih kanadskih inženirjev. Američani so kmalu sprejeli tehniko Baileyjevega mostu in jo poimenovali Portable Panel Bridge (Prenosni panelni most). V začetku leta 1942 je Inženirski korpus ameriške vojske sprva oddal pogodbe podjetjem Detroit Steel Products Company, American Elevator Company in Commercial Shearing and Stamping Company, kasneje pa še nekaterim drugim.

Baileyjev most je ponudil rešitev za problem uničevanja mostov s strani nemške in italijanske vojske med umikom. Do konca vojne sta ameriška 5. armada in britanska 8. armada samo na Siciliji in v Italiji zgradili več kot 3000 Baileyjevih mostov, skupno več kot 89 km mostov s povprečno dolžino 30 m. En Bailey, zgrajen za zamenjavo mostu čez reko Sangro v Italiji, je imel razpon 343 m. Drug na reki Chindwin v Burmi je imel razpon 352 m. Tako dolgi mostovi so zahtevali podporo s stebri ali pontoni.

Številni mostovi so bili na voljo do leta 1944 za dan D, ko se je proizvodnja pospešila. ZDA so prav tako licencirale zasnovo in začele hitro gradnjo za lastno uporabo. Baileyjev most, ki so ga leta 1945 čez reko Ren pri Reesu v Nemčiji zgradili kraljevi kanadski inženirji, so poimenovali Blackfriars Bridge in je bil s 555 m vključno z klančinami na obeh koncih takrat najdaljši Baileyjev most, kar jih je bilo kdaj koli zgrajenih. Skupno je bilo pri gradnji več kot 320 km mostov, ki so tehtali 500.000 ton oziroma 700.000 premostitvenih panelov med vojno, vključenih več kot 600 podjetij. V Italiji je bilo zgrajenih vsaj 2500 Baileyjevih mostov, drugje pa še 2000.

Feldmaršal Bernard Montgomery je leta 1947 zapisal:

Povojna uporaba Izstrelitveni stolp Skylark v Woomeri je bil zgrajen iz komponent Baileyjevega mostu.

V letih takoj po drugi svetovni vojni je Komisija za hidroelektrarne Ontario kupila ogromne količine vojnih presežkov Baileyjevih mostov od kanadske korporacije za vojna sredstva. Komisija je mostove uporabila v poslovni stavbi. V hidroelektrarni je bilo uporabljenih več kot 200.000 ton mostov. Vlada Ontaria je bila nekaj let po drugi svetovni vojni največji lastnik komponent mostov Bailey. Po drugi svetovni vojni in zlasti po orkanu Hazel leta 1954 so bili nekateri mostovi uporabljeni za gradnjo nadomestnih mostov na območju Toronta: Most Bailey na 16. aveniji okoli leta 1945 Most Bailey na Lake Shore Boulevard je bil zgrajen leta 1952 za ​​Ontario Hydro Stari most Bailey na Finch Avenue, ki ga je zgradil 2. polk polkovnih inženirjev, je zadnji, ki je še vedno v uporabi.

Najdaljši Baileyjev most je bil dan v uporabo oktobra 1975. Ta 788 metrov dolg dvopasovni most je prečkal reko Derwent pri Hobartu v Avstraliji. Baileyjev most je bil v uporabi do zaključka rekonstrukcije mostu Tasman 8. oktobra 1977.

Baileyjevi mostovi se redno uporabljajo po vsem svetu, zlasti kot premostitev v oddaljenih regijah. Leta 2018 je indijska vojska postavila tri nove brvi na cesti Elphinstone Road, železniški postaji za primestne potnike v Mumbaju, ter na cesti Currey Road in Ambivli. Te so bile postavljene hitro kot odgovor na stampedo nekaj mesecev prej, v katerem je umrlo 23 ljudi.

Inženirski korpus ameriške vojske uporablja mostove Bailey pri gradbenih projektih, vključno z mostom za nujno nadomestno uporabo na avtocesti Hana na Havajih. Na severnem razponu mostov na ulici Dufferin v Torontu sta od leta 2014 v uporabi dva začasna mostova Bailey.

Leta 2017 je irska vojska zgradila Baileyjev most, ki je nadomestil cestni most čez reko Cabry v grofiji Donegal, potem ko je bil prvotni most uničen v poplavah.

Leta 2021 je bil čez reko Dijle v Rijmenamu (Belgija) zgrajen Baileyjev most za prevoz izkopane zemlje z ene strani reke na drugo. Most je tovornjakom omogočil prečkanje reke, ne da bi morali prečkati središče mesta.

Po poplavah ob obletnici Aucklanda leta 2023 in ciklonu Gabrielle na Severnem otoku Nove Zelandije so bili nameščeni Baileyjevi mostovi, da bi ponovno povezali skupnosti.

Po poplavah v Madridu v Španiji leta 2023 naj bi španska vojska zgradila Baileyjev most v vasi Aldea del Fresno.

Leta 2024 je indijska vojska po katastrofalnih zemeljskih plazovih v okrožju Wayanad v Kerali zgradila 56 metrov visok Baileyjev most v vasi Mundakkai.

Leta 2025, med poplavami v Bahía Blanci leta 2025, je argentinska vojska postavila dva Baileyjeva mostova, da bi ponovno povezala obe polovici mesta.

Zasnova

Uspeh Baileyjevega mostu je bil posledica preprostosti izdelave in sestavljanja njegovih modularnih komponent, skupaj z možnostjo postavljanja in nameščanja delov z minimalno pomočjo težke opreme. Številni prejšnji projekti vojaških mostov so zahtevali žerjave za dvigovanje vnaprej sestavljenega mostu in njegovo spuščanje na mesto. Deli mostu Bailey so bili izdelani iz standardnih jeklenih zlitin in so bili dovolj preprosti, da so bili deli, izdelani v več različnih tovarnah, zamenljivi. Vsak posamezen del je lahko nosilo majhno število mož, kar je vojaškim inženirjem omogočilo lažje in hitrejše premikanje pri pripravi poti za vojake in material, ki so napredovali za njimi. Modularna zasnova je inženirjem omogočila, da so vsak most zgradili tako dolg in močan, kot je bilo potrebno, pri čemer so podvojili ali potrojili podporne stranske plošče ali pa so jih postavili na dele cestnega dna.

Osnovni most je sestavljen iz treh glavnih delov. Trdnost mostu zagotavljajo paneli na straneh. Paneli so dolgi 3,0 m, visoki 1,5 m, križno povezani pravokotniki, od katerih vsak tehta 260 kg in jih lahko dvignejo štirje moški. Panel je bil izdelan iz varjenega jekla. Zgornji in spodnji pas vsake plošče sta imela prepletene moške in ženske ušesa, v katera so inženirji lahko vstavili povezovalne zatiče plošč.

Tla mostu so sestavljena iz številnih 5,8 m širokih prečnih letev, ki potekajo čez most, med njimi in čez prečne letve pa potekajo 3,0 m dolge nosilne letve, ki tvorijo ploščad. Prečne letve ležijo na spodnjem pasu plošč, skupaj pa jih držijo objemke. Nosilne letve so nameščene na vrhu dokončanega konstrukcijskega okvirja, na nosilne letve pa so nameščene lesene deske (šahovnice), ki zagotavljajo cestno podlago. Trakovi so pritrjeni z vijaki na nosilce. Kasneje med vojno so lesene plošče prekrile jeklene plošče, ki so bile bolj odporne na poškodbe zaradi tankovskih gosenic.

Vsaka enota, zgrajena na ta način, ustvari en sam 3,0 m dolg del mostu s 3,7 m široko cestno podlago. Ko je en del dokončan, ga običajno potisnejo naprej čez valje na mostišču, za njim pa zgradijo drug del. Nato sta oba povezana z zatiči, ki se zabijejo v luknje v vogalih plošč.

Za dodatno trdnost je mogoče na vsako stran mostu priviti do tri plošče (in prečke). Druga rešitev je, da se plošče zložijo navpično. S tremi ploščami vzdolžno in dvema v višino lahko Baileyjev most podpira tanke v razponu 61 m. Na zunanji strani stranskih plošč je mogoče namestiti pločnike. Stranske plošče tvorijo učinkovito oviro med pešci in vozili, kar omogoča pešcem varno uporabo mostu.

Koristna lastnost Baileyjevega mostu je njegova možnost, da se ga spusti z ene strani vrzeli, brez potrebe po opremi ali osebju na drugem bregu. V tem sistemu je sprednji del mostu nagnjen navzgor s kratkimi 'lansirnimi členi', da tvori 'lansirni nos', večina mostu pa ostane brez cestišča in trakov. Most je postavljen na valje in preprosto potisnjen čez vrzel z uporabo delovne sile, tovornjaka ali gosenične naprave, nakar se valj odstrani (s pomočjo dvigalk) in se namestijo trakovi in ​​cestišče, skupaj z morebitnimi dodatnimi ploščami in prečkami, ki bi lahko bili potrebni.

Med drugo svetovno vojno so dele Baileyjevega mostu izdelovala podjetja z malo izkušnjami s tovrstnim inženiringom. Čeprav so bili deli preprosti, jih je bilo treba natančno izdelati, da so se pravilno prilegali, zato so jih v vsaki tovarni sestavljali v testno orodje, da bi to preverili. Da bi to učinkovito izvedli, bi na testni most nenehno dodajali novo izdelane dele, hkrati pa bi daljni konec testnega mostu nenehno razstavljali in dele pošiljali končnim uporabnikom.

Sklici

Literatura

Zunanje povezave

Bailey Bridges in New Zealand Mabey Bridge Compact 200™ - Modular Bridge Construction Animated build of a modern Mabey Compact 200 Bridge (similar to the original Bailey Bridge) US Field Manual 5-277

Kategorija:Kovinski mostovi Kategorija:Mostovi po konstrukciji