Drugi turški kaganat (,Sigfried J. de Laet, Ahmad Hasan Dani, Jose Luis Lorenzo, Richard B. Nunoo, Routledge, 1994, History of Humanity, str. 56 ), v Tonjukukovih napisihAydın (2017), str. 119 omenjen kot Država Turka Bilge kagana, je bil kaganat v Srednji in Vzhodni Aziji, ki ga je ustanovil Ilteriš kagan iz gokturškega klana Ašina in je trajal od leta 682 do 744. Njegov predhodnik je bil Vzhodni turški kaganat (552–630) v zgodnjem obdobju dinastije Tang (630–682). Drugi turški kaganat je imel središče v Otukenu v zgornjem toku reke Orhon.Elena Vladimirovna Boĭkova, R. B. Rybakov, Kinship in the Altaic World: Proceedings of the 48th Permanent International Altaistic Conference, Moscow, 10–15 July 2005, Otto Harrassowitz Verlag, 2006 , str. 225.Anatoly Michailovich Khazanov, Nomads and the Outside World, Univ of Wisconsin Press, 1984 , str. 256.András Róna-Tas, An introduction to Turkology, Universitas Szegediensis de Attila József Nominata, 1991, str. 29. Nasledila ga je podrejena konfederacija Tokuz Oguz, ki je postala Ujgurski kaganat.
Zgodovina Izvor Ko je dinastija Tang leta 630 osvojila Vzhodni turški kaganat, je turška plemena organizirala v šest prefektur pod štirimi območnimi poveljstvi na Ordoški planoti (okrožje Guannej). Nekatere prefekture so bile bolj ohlapne in so ohranile svojo tradicionalno plemensko strukturo, druge, ki so bile bližje garnizijam Tanga, pa so neposredno upravljali uradniki, ki jih je imenoval kitajski dvor. Kasneje so bili v večjih vojaških garnizijah ustanovljeni protektorati za nadzor večjih in bolj oddaljenih plemen. Protektorat Janran je bil ustanovljen leta 630 ali 647 severno od Vujuana in zahodno od Baotouja za nadzor Ordoške planote. Protektorat Janran se je leta 663 preimenoval v Hanhaj in leta 669 v Anbej (Generalni protektorat za pomiritev severa). Protektorat Jundžong je bil ustanovljen in preimenovan v protektorat Čanju leta 664. Nahajal se je severozahodno od Horingerja in južno od Hohhota.
Upori Leta 679 sta se turška uradnika Ašide Venfu in Ašide Fengdži uprla protektorju Čanjuja in podprla Ašino Nišufuja kot svojega kagana. Pridružili so se jima turški poglavarji 24 obmejnih okrožij. V boj proti upornikom so bili poslani Šjao Sije, glavni upravitelj protektorata Čanju, ter Hua Dadži in Li Džingdži. V bitki s Turki so zmagali, potem pa so se preveč razkropili in doživeli snežni vihar. Ponoči so njihov tabor nepričakovano napadli Turki in Šjao se je moral zaradi izgube zalog in mož umakniti.
Pej Šingdžjan je ob prihodu v prefekturo Šjo 300 svojih vojakov skril na vozove z zalogami. Šibko spremstvo je zvabilo Turke v past. Ko so napadli kolono, so jih napadli skriti vojaki in jih prisilili v beg. Bežeče turške čete so polovili vojaki Tanga, razporejeni na strateških mestih. Spomladi leta 680 je Pej Šingdžjen pri Hejšanu (Črna gora) premagal Fengdžijevo vojsko in njega ujel. Nišufuja je ubil eden od njegovih podrejenih in njegovo glavo poslal cesarju Tanga. Preostali turški uporniki so leta 680 in 681 nadaljevali z napadi na dinastijo Tang.Sima Guang, Zizhi Tongjian, Vol. 202
Ašina Funjan, sorodnik Ilig kagana, zadnjega vladarja Vzhodnega turškega kaganata, se je v prefekturi Šja razglasil za kagana in združil sile Ašida Venfuja. Za poveljnika novega pohoda proti Turkom je bil 16. februarja 681 imenovan Pej Šingdžjan. Njegov namestnik Cao Huajšun je bil poslan proti Turkom kot predhodnica, vendar mu jih ni uspelo najti. Ko je končno naletel na Venfuja severno od Velikega zidu, je prišlo do manjšega spopada, potem pa sta se vojski umaknili. Funjan je medtem ugrabil Caovo ženo in otroke ter zajel njegove zaloge.
9. junija 681 je Cao neuspešno napadel Funjana, naslednji dan pa je Funjan napadel njega in ga porazil. Ko se je turški kagan vrnil v svoj tabor, je ugotovil, da je vojska Tanga pod poveljstvom Čeng Vutinga ugrabila njegovo ženo in otroke. Čeng naj bi napadel Funjana iz Čanjuja, Ujguri in Oguzi pa s severa. Funjan in Venfu sta se 16. novembra 681 predala Pej Šingdžjanu. Poslali so ju v Čangan, kjer so ju skupaj z 52 drugimi turškimi voditelji na trgu obglavili. Tonjukuk in Bilge kagan sta za neuspeh upora okrivila Turke, ker so bili nezvesti in so se vdali cesarju Tanga. Ko so se preostali Turki predali cesarju Tanga, je zaradi upora razdraženi cesar grozil, da bo pobil vse Turke.Mihaly Dobrovits, TEXTOLOGICAL STRUCTURE AND POLITICAL OF THE OLD TURKIC RUNIC INSCRIPTIONS, str. 151
V Orhonskih napisih Bilge kagan krivi Kitajce za sejanje razdora med Turki in njihovo zasužnjevanje:
"Zaradi pomanjkanja harmonije med begi in ljudstvom ter zaradi zvitosti in spretnosti kitajskega ljudstva ter zaradi njegovih spletk in ker so se mlajši in starejši bratje odločili, da se bodo posvetovali drug proti drugemu in vnesli razdor med bege in ljudstvo, so staro kraljestvo turškega ljudstva pripeljali do razpada in uničili njegove zakonite kagane. Sinovi plemičev so postali sužnji kitajskega ljudstva, njihove neomadeževane hčere pa so postale njegove sužnje. Turški begi so se odpovedali svojim turškim imenom in s kitajskimi imeni kitajskih begov ubogali kitajskega cesarja ter mu služili petdeset let. Zanj so se vojskovali na vzhodu proti sončnemu vzhodu, vse do Bokli kagana, na zahodu so se odpravili na pohode vse do Železnih vrat; za kitajskega cesarja so osvojili kraljestva in oblast. Vse preprosto turško ljudstvo je reklo takole: "Bili smo narod, ki je imel svoje kraljestvo; kje je zdaj moje kraljestvo? Za koga naj osvojim kraljestva?", so rekli. "Bili smo ljudstvo, ki je imelo svojega kagana; kje je moj kagan? Kateremu kaganu služim?""
Ilteriš in Kapagan Po neuspehih več zaporednih turških voditeljev se je več plemenskih voditeljev odpravilo v Otuken v Mongolijo, vključno s Kutlugom. Kutlug je bil leta 680 imenovan Ilteriš kagana in se s svojimi 200 možmi boril proti drugim plemenom ter okoli sebe zbiral turška plemena. V desetih letih je izvedel 47 pohodov in se bojeval v 20 bitkah, združil prebivalstvo step in začel napadati dinastijo Tang. Umrl je leta 692. Nasledil pa ga je brat Kapagan, ki je nadaljeval s širjenjem Drugega turškega kaganata in vanj vključil več novih plemen.
Leta 696–697 je Kapagan podjarmil Kitane in sklenil zavezništvo s Tatabi, kar je ustavilo napredovanje tanških vojsk proti severovzhodu in zavarovalo vzhodno mejo turškega cesarstva. Med letoma 698 in 701 so severno in zahodno mejo Kapaganove države določale gorske verige Tannu Ola, Altaj in Tarbagataj. Potem ko so Turki leta 706–707 premagali pleme Bajirku, se je njihovo ozemlje razširilo do zgornjega toka reke Kerulen in Bajkalskega jezera. Leta 709–710 so turške sile prešle reki Az in Čik, prečkale Sajansko gorovje in hudo porazile Jenisejske Kirgize. Kirgiški vladar Bars beg je v bitki padel, njegovi potomci pa so več generacij ostali vazali Gokturkov. Leta 711 so turške sile pod vodstvom Tonjukuka prečkale Altajsko gorovje in v Džungariji na reki Boluč premagale turgeško vojsko. Tonjukuk je zasledoval umikajoče se Turgeše in jih pregnal čez Sir Darjo in s svojo vojsko prodrl do meje Toharistana. Turška vojska je bila po bitkah z Arabci blizu Samarkanda odrezana od zaledja in utrpela precejšnje izgube. Leta 713–714 se je s težavo vrnila na Altaj, kjer je okrepila vojsko, ki se je pripravljala na obleganje Bešbalika. Obleganje ni bilo uspešno in Turki so ga po šestih neuspešnih spopadih prekinili. Klyashtorny, 1964, str. 35-40.
Napadi na dinastijo Tang Kapagan je leta 693 napadel dinastijo Tang. Ko so mu Kitani odpovedali zavezništvo, je poskušal proti njim skleniti zavezništvo z dinastijo Tang. Leta 696 je premagal Kitane in istega leta nadaljeval z napadi na dinastijo Tang. Napadi so se dogajali tudi v letih 698, 702 in 706 in Turkom prinesli veliko ujetnikov in ogromno bogastvo. Po letu 706 se je število napadov zmanjšalo, verjetno zato, ker je bil glavni motiv napadov plen in ne ozemlje. Turki so dinastiji Tang kljub njeni šibkosti naložili ugodne mirovne zahteve in se osredotočili na zahod.
Vzrok za prenehanje turških napadov je bila tudi obnova zanemarjenih kitajskih obmejnih garnizij vzdolž Rumene reke severno od Ordoške planote. Cesarica Vu Dzetjan je imenovala novega generala Šue Naja, ki je z izboljšanjem mejne obrambe od leta 698 do 712 omejil napade Turkov. Leta 709 je cesar Džondzong ponovno ustanovil večje garnizije v mestih Zahodni, Srednji in Vzhodni Šoušjang severno od Rumene reke. Po letu 709 sta Kapagan in Bilge kagan usmerila svoje pohode predvsem proti drugim nomadskim plemenom, kar je povzročilo nezadovoljstvo med njihovimi ljudmi. Nezadovoljstvo je leta 715 privedlo do atentata na Kapagana.
Kriza thumb|Kulteginov doprsni kip, najden v Kašaatu, dolina reke Orhon, zdaj v Narodnem muzeju Mongolije
Po Kapaganovi smrti je v cesarstvu izbruhnila državljanska vojna med Kapaganovo rodbino pod vodstvom Inel kagana in Ilteriševo rodbino pod vodstvom Kultegina. Kultegin, sin Ilteriš kagana, je premagal Kapaganove sinove in ubil vse člane njihove rodbine in njegove svetovalce, razen Tonjukuka. Kultegin je svojega starejšega brata ustoličil kot Bilge kagana in skupaj sta večino časa posvetila ponovnemu osvajanju plemen, ki so se med državljansko vojno odcepila. Leta 620 so Turki napadli dinastijo Tang in v okviru mirovnih pogajanj izterjali letni davek v višini 100.000 zvitkov svile. Bilgeja so leta 734 umorili, oblast pa je prešla na njegovega sina Jolig kagana. Jolig je po enem letu vladanja umrl. Naledil ga je brat Tengri kagan, ki je bil še mladoleten in je v njegovem imenu kot regentka vladala njegova mati in Tunjukukova hčerka Kutlug Sabag katun. Tengrijevi strici so si cesarstvo razdelili med seboj, dokler ni bil Tengri leta 741 umorjen. Zveza podložnih plemen, vključno z Basmili, Karluki in Ujguri, je leta 744 uničila Drugi turški kaganat. Po uničenju so Ujguri premagali svoje zaveznike in ustanovili Ujgurski kaganat, ki mu je vladal klan Jaoluoge.Liu 2006, str. 330-331
Propad thumb|Bilge Kaganova zlata krona, najdena v njegovem grobu v Hošoo cajdam Ujgurski kagan Kutlug I. Bilge se je povezal s Karluki in Basmili. Leta 744 je zavzel Otuken in obglavil zadnjega gokturškega kagana Ozmiša. Njegovo glavo je poslal na dvor dinastije Tang.Grousset, str. 114 Ujguri so v nekaj letih zavzeli Notranjo Azijo in ustanovili Ujgurski kaganat. Ozmiša je nasledil njegov sin Kulun beg. Šuandzong, cesar dinastije Tang, se je odločil uničiti zadnje sledi turškega kaganata in proti Kulun begu poslal generala Vang Džongsija. Medtem je Kutlug odstavil Ašina Šija. Vang Džongsi je premagal vzhodni bok turške vojske, ki jo je vodil Apa tarhan. Kulun beg je poskušal pobegniti, a so ga Ujguri ujeli in leta 745 obglavili. Večina poražencev je pobegnila k drugim turškim plemenom. Skupina, vključno s Kutlug Sabag katun, se je zatekla v dinastijo Tang. Cesar Tanga jo je uzakonil za princeso in jo imenoval za vladarico njenega ljudstva.L.M. Gumilev, (2002), Eski Türkler, translation: Ahsen Batur , , str. 441-564 (v turščini)
Politična in družbena ureditev
Pod Ilterišem je bila obnovljena tradicionalna struktura turške države. Imperij, ki so ga ustvarili Ilteriš in njegovi nasledniki, je bil teritorialna zveza etnično sorodnih in hierarhično usklajenih plemen in plemenskih skupin. Ideološko so jih povezovala skupna prepričanja in sprejeta rodoslovja, politično pa enotna vojaška in upravna organizacija (el) ter splošne pravne norme (törü). Plemenska organizacija (bodun) in politična struktura (el) sta se dopolnjevali in določali moč in trajnost družbenih vezi. Iz turških napisov je razvidno, da je v državi vladal kagan, ki je bil hkrati vodja skupine plemen (el tutup bodunïm bašladïm). Glavno skupino je sestavljalo dvanajst turških plemen, ki jih je vodilo dinastični klan Ašina.Czeglédy, 1972, str. 275-281
Gospodarstvo