Bešbalik (poenostavljeno kitajsko: 别失八里; tradicionalno kitajsko: 別失八里; pinjin: Biéshībālǐ; kantonsko: Bihtsātbaatléih, dungansko: Бәшыбали) je starodavno turško arheološko najdišče v sedanjem okrožju Džimsar v avtonomni prefekturi Čangdži, Šindžjang, Kitajska. Starodavno mesto se je sprva imenovalo Beiting () ali Prefektura Ting () in je bilo v 8. stoletju središče protektorata Beiting. Kasneje je bilo preimenovano v Bešbalik (starourgursko: beş balık, pet mest)Zieme, Peter. 2009. “Ordo Uluš, Solmi and Bešbalik.” Acta Orientalia Academiae Scientiarum Hungaricae 62 (3): 255–266. in postalo eno od glavnih mest Ujgurskega kaganata in zatem kraljestva Ujgurskega kraljestva Kočo.
Zgodovina Ime Bešbalik se je v zgodovini prvič pojavil v opisu dogodkov leta 713 v turškem Kul Tiginovem napisu.Bosworth, M.S. Asimov-History of Civilizations of Central Asia, Volume 4, Part 2, str. 578 Bilo je eno od petih največjih mest v Ujgurskem kaganatu.C. E. Bosworth, M.S.Asimov, History of Civilizations of Central Asia, Volume 4, Part 2, str. 578 Mesto so leta 790 za nekaj časa zasedli Tibetanci.Denis Sinor-The Cambridge history of early Inner Asia, Volume 1, str. 319 Po napadu dinastije Tang na Ujgurski kaganat leta 840 je znaten del prebivalstva pobegnil na območje sedanjega okrožja Džimsar in Tarimske kotline,C. Beckwith, Empires of the Silk Road: A History of Central Eurasia from the Bronze Age to the Present, Princeton University Press, 2009, str. 148, 159 kjer so ustanovili Ujgursko kraljestvo Kočo. Ujguri so se leta 1207 podredili Džingiskanu.
Bešbalik je sestavljen iz petih delov: zunanjega mesta, severnih vrat zunanjega mesta, razširjenega mesta na zahodu, notranjega mesta in majhnega naselja znotraj notranjega mesta. Pod Mongolskim cesarstvom v prvi polovici 13. stoletja je bil sprva politično središče ujgurskega idikuta (monarha) in njegove mongolske kraljice, Džingiskanove hčerke Altalun.Jack Weatherford, The Secret History of the Mongol Queens V Bešbaliku so Mongoli ustanovili kitajsko vojaško kolonijo pod vodstvom kitajskega generala Či Kongdžija. Zaradi vojaških spopadov med Čagatajskim kanatom in dinastijo Juan med vladavino Kublajkana je bilo mesto zapuščeno in je konec 13. stoletja obubožalo.
Lega in načrt mesta thumb|Zemljevid mesta Bešbalik je mesto nepravilne oblike na severnem obrobju gorovja Tjanšan, veliko 1,5 km2. Zunanji obzidje meri približno 1,5 km. V središču mesta je citadela. Zunanje in notranje obzidje imata jarke, zemeljske nasipe, barbakane, bastione in vogalne stolpe. Mesto je razdeljeno na notranje in zunanje mesto.
Utrdbe in infrastruktura thumb| Notranje obzidje |thumb|Zahodna vrata notranjega obzidja
Obe obzidji sta zgrajeni iz nabite zemlje. V presledkih sta ojačani s štrlečimi bastioni in vogalnimi stolpi nad širokimi jarki.
Arheologi so odkrili temelje vsaj štiri vrat s prednjimi barbakani in stražnimi stolpi ob straneh. Vrata so bila povezana z glavnima mestnima prometnicama v smeri sever-jug in vzhod-zahod.
Stratigrafija in kulturne faze Izkopavanja so odkrila dve naselitveni obdobji:
Obdobje dinastije Tang (8. stoletje), v katerem sta bila zgrajeni notranje in zunanje obzidje, in ujgursko in mongolsko obdobje (9.–13. stoletje), v katerem je bila ohranjena celotna postavitev Bešbalika z manjšimi lokalnimi popravili in spremembami.
|thumb|Vzhodna stran templja
Nedavna izkopavanja in odkritja thumb|Strešnika, cev in opeka iz Bešbalika
Ekipe Kitajske akademije za družbene vede in Arheološkega inštituta Šindžjanga pod vodstvom prof. Guo Vuja so od leta 2018 podvojile letna izkopavanja s 700 m² (2018) na 1600 m² (2024) – pri čemer so razkrile:
arhitekturne elemente zmajevega telesa z rumeno-zeleno glazuro, drobce keramike z napisom imena templja 悲田寺 (Bēitián sì) in srebrn pečat prefekture Pulej, kovance Kajjuan Tongbaa in fragmente strešnikov z vzorcem lotosovih cvetnih listov.
Zahodni tempelj Zahodni tempelj (kitajsko: 西寺, Xī Sì) je bil eno glavnih budističnih svetišč starodavnega Bešbalika. Tempelj je stal približno 700 m zahodno od mestnega obzidja. Zgrajen je bil v obdobju Ujgurov od sredine 10. do sredine 13. stoletja in je služil kot kraljevi tempelj Ujgurskega kraljestva Kočo. Zahodni tempelj je bil arheološko dokumentiran v letih 1979–1980.
Tempelj je pravokotne oblike, postavljen v smeri sever-jug, z zbito zemeljsko ploščadjo, ki se dviga do ohranjene višine 14,30 m. Južno dvorišče vključuje pomožne dvorane, bivalne prostore menihov in shrambe, medtem ko je na severnem koncu glavna dvorana. Na vzhodni, zahodni in severni strani ploščadi so jamske komore, razporejene v treh nivojih, vsaka z budističnimi kipi in stenskimi poslikavami. Med kipi so kipi Bude, Bodhisatve, Arhate, nebeških kraljev in levov. Freske prikazujejo motive tisočerih Bud, Bodisatve, portrete ujgurskih pokroviteljev, zaščitniških božanstev in pripovedi džatak. Na mnogih so dvojezični ujgurski in kitajski napisi. Freska Kraljeva procesija prikazuje zgodbo osmih kraljev, ki so se po Budovi nirvani borili za delitev Budovih relikvij, in proces njihove končne sprave in enakopravne delitve relikvij.
Muzej Leta 2022 je bil odprt nov muzej, ki hrani arheološke najdbe iz Bešbalika.
Sklici
Viri
Kategorija:Arheološka najdišča na Kitajskem