Sándor Sík, madžarski piarist, redovniški učitelj in provincial, pesnik, pisatelj, prevajalec, literarni zgodovinar, cerkveni pisec, vodnik skavtov, dopisni član Madžarske akademije znanosti, * 20. januar 1889; † 28. september 1963, Budimpešta.
Raziskoval je baročno in novejšo književnost ter se je ukvarjal z estetiko in verzologijo.
Življenje Oče mu je bil odvetnik Sándor st., mati mu je bila Flóra (roj. Winternitz). Brat mu je bil diplomat, minister za zunanje zadeve, zgodovinar in raziskovalec v Afriki Endre Sík. Oba starša sta bila judovskega porekla, ki sta prestopila v katoliško vero.
Osnovno šolo je končal v Gödöllőju, nato je hodil v srednjo šolo piaristov v prestolnici. Bil je star štirinajst let, ko je vstopil v redovniški red. V Vácu je bil noviciat, nato je v Kecskemétu končal 7. in 8. razred srednje šole in maturiral.
Študiral je madžarščino in latinščino na učiteljskem oddelku Filozofske fakultete Univerze znanosti v Budimpešti (danes Univerza Lóránda Eötvösa). 1910 je dobil diplomo srednješolskega učitelja in doktorski naziv.
V šolskem letu 1910/1911 je delal v Vácu. V naslednjem letu je dobil službo v gimnaziji piaristov. Bil je eden ustanoviteljev madžarskega društva skavtov in prvi poveljnik čete skavtov gimnazije piaristov v Budimpešti.
Bil je posvečen v duhovnika 28. marca 1910.
1915 je bil za kratek čas vojaški duhovnik v Petrovaradinu. 1929 je postal učitelj oddelka madžarske zgodovine na Univerzi v Szegedu. 2. maja 1943 je krstil madžarskega pesnika Miklósa Radnótija, ki je bil tudi judovskega rodu, v Baziliki Svetega Štefana.
1947 je postal provincial madžarskih piaristov in je to funkcijo opravljal do svoje smrti.
Delo Že se je od svoje mladosti ukvarjal z vso vrsto književnosti in je bil nadarjen pesnik že v srednji šoli. Pozneje je napisal razprave o literarni zgodovini in estetiki ter kritike in gledališke igre. Tudi je urejal molitvenika, učbenike in revije, vodil duhovne vaje in ime prezentacije. Njegovi molitveniki in cerkvene pesmi so še danes v rabi v katoliški cerkvi na Madžarskem.
Poleg skavtov je vodil literarna društva in društva javnega življenja. 1936 je v Madžarskem radiju vodil oddajo o madžarskih svetnikih. Bil je urednik ali glavni urednik več verskih in literarnih revij.
Prizadeval si je obvarovati madžarsko mladino skrajnih misli med dvema vojnama. Močno je kritiziral madžarski iredentizem in navidezno madžaronstvo ter tiste, ki so zato zaničevali druge ljudi, ker niso bili »čistokrvni« Madžari.
Ker je bil član cerkve, se je rešil preganjanja Judov in holokavsta, vendar so ga zelo razjezili protijudovski zakoni madžarske države in druge dejavnosti, ki so hoteli odločiti kdo je lahko Madžar na Madžarskem. Javno je obsodil svojo cerkev ter tiste redovnike in kolege, ki niso se izrekli proti tem zakonom ali so se strinjali z njimi. Kakor je rekel, da sámo poreklo, govorjenje madžarščine ali madžarizacija ne more določati kdo je lahko Madžar. Pripadnost madžarstvu je tudi moralni boj in moralnost ter vera in upanje v madžarstvo.
Po drugi svetovni vojni je upal na morebitno demokratično spremembo, ki se ni uresničila, ampak je bila postopoma izgrajena komunistična diktatura.
1949 je diktatura likvidirala več redovniških redov, zato Sík kot provincial je bil prisiljen odpustiti veliko redovnikov. V istem letu so ga izključili iz Madžarske akademije znanosti.
Sklici
Literatura
Kategorija:Literarni zgodovinarji Kategorija:Madžarski pesniki Kategorija:Madžarski redovniki Kategorija:Madžarski teologi Kategorija:Madžarski pedagogi Kategorija:Madžarski univerzitetni učitelji Kategorija:Člani Madžarske akademije znanosti Kategorija:Madžarski Judje Kategorija:Madžarski prevajalci