Kantonska opera je ena glavnih zvrsti kitajske opere, ki izvira iz province Guangdong na jugu LR Kitajske. Priljubljena je v Guangdongu, Guangšiju, Hongkongu, Makavu in med kitajskimi skupnostmi v jugovzhodni Aziji. Tako kot vse različice kitajske opere je tudi ta tradicionalna kitajska umetniška zvrst, ki združuje glasbo, petje, borilne veščine, akrobatiko in igro.
Zgodovina O izvoru kantonske opere potekajo razprave, vendar prevladuje mnenje, da je bila opera prinesena iz severnega dela Kitajske in se je proti koncu 13. stoletja, v poznem obdobju dinastije Južni Song, postopoma razširila v južno provinco Guangdong. V 12. stoletju je obstajala gledališka oblika, imenovana nanši oziroma južna drama, ki so jo uprizarjali v javnih gledališčih Hangdžova, takratne prestolnice dinastije Južni Song. Ob vdoru mongolske vojske leta 1276 je cesar Gong iz dinastije Song skupaj s stotisoči podanikov pobegnil v Guangdong. Med njimi so bili tudi izvajalci nanšija iz province Džedžjang, ki so to zvrst prinesli v Guangdong in prispevali k razvoju operne tradicije na jugu. V času vladavine cesarja Čjanlonga (1736–1795) je mesto Fošan postalo središče večine kantonskih opernih skupin, ki so ustanovile združenje z imenom »ceh Čionghua« (). Pozneje, v obdobju vladavine cesarja Guangšuja, je bil v okrožju Huangša v mestu Guangdžov ustanovljen »ceh Barvo« ().
Številne znane opere, ki se izvajajo še danes – na primer Tai Nui Fa (iz obdobja dinastije Ming) ter Vijolična lasnica, Sirota iz družine Džao, Romanca zahodne sobe in Duša lepe mladenke (vse iz obdobja dinastije Juan) – so nastale z besedili in scenariji v kantonščini. V času dinastij Ming in Čing so strogi cesarski zakoni zaradi ohranjanja javne morale prepovedovali skupno nastopanje moških in žensk na odru. Zaradi tega so bile javne operne skupine izključno moške, kar je moške igralce prisililo k intenzivnemu urjenju petja v falzetu in posnemanju ženskih gibov. Obdobje med letoma 1920 in 1940 je prineslo pomembno prelomnico v kantonski operi, saj so igralke, ki so nastopale v moških vlogah, postale izjemno priljubljene in so privabljale množice gledalcev. Občinstvo je prevzela prefinjena, nežna in močno romantizirana estetika igralk, ki so upodabljale vlogo mou sang (文武生; dobesedno: glavni moški lik, ki združuje civilne in vojaške vrline). To tradicijo v kantonski operi je utrdila legendarna igralka Yam Kim-fai. Zaradi svoje naravne sposobnosti brezhibnega petja v slogu pinghou (平喉 – nižji, moški register) je postala prava zvezdnica v vlogah romantičnih moških protagonistov in postavila standard, ki ga študentke opere posnemajo še danes.
Zgodnji razvoj v Šanghaju V 1840-ih se je v Šanghaj v iskanju novih priložnosti preselilo veliko poslovnežev iz province Guangdong. Ker so razpolagali z obsežnimi viri, je njihov vpliv v Šanghaju postopoma naraščal (Song, 1994). Kasneje so bila ustanovljena različna združenja rojakov, ki so podpirala raznolike kulturne dejavnosti; ena izmed njih je bila kantonska opera. V obdobju med 1920-imi in 1930-imi leti je bil razvoj kantonske opere v Šanghaju izjemno uspešen (Chong, 2014). V tistem času so imele veleblagovnice, ki so jih v Šanghaju odprli poslovneži iz Guangdonga, lastne gledališke skupine za izvajanje kantonske opere. Poleg tega so si tamkajšnji izobraženci iz Guangdonga močno prizadevali za promocijo te zvrsti opere. V nekem časopisnem zapisu je navedeno: »Kantonske opere so takrat pogosto uprizarjali, igralci, ki so prihajali nastopat v Šanghaj, pa so bili zelo slavni. Številni trgovci iz Guangdonga so redno rezervirali vstopnice in vabili svoje goste na ogled opernih predstav.« (Cheng, 2007)
Razvoj v Hongkongu Od 1950-ih dalje so se priseljenci iz Šanghaja selili na območja, kot je North Point (urbano območje v vzhodnem okrožju Hongkonga). Njihov prihod je znatno povečal število ljubiteljev kantonske opere. Poleg tega je kitajska vlada želela med Kitajci, ki so živeli pod kolonialno oblastjo v Hongkongu, širiti sporočilo o socialistični revoluciji. Predstavniki kitajske vlade so ustanovili časopise in publikacije, kot sta Ta Kung Pao (大公報) in Chang Cheung Hua Pao (長城畫報), da bi kantonsko opero približali hongkonškemu občinstvu. Ti novi mediji so služili promociji novih uprizoritev kantonske opere, kar je pripomoglo k večji priljubljenosti te zvrsti med prebivalci Hongkonga. Kantonska opera je postopoma postala del vsakodnevne zabave v koloniji.
Priljubljenost kantonske opere je v 1960-ih še naprej naraščala. V predelih Šeung Van in Sai Van, ki sta postala pomembni središči zabave, so odprli nova gledališča. Pozneje so predstave začeli prirejati tudi na igriščih, kar je ponudilo dodatne možnosti za razvoj kantonske opere v Hongkongu. Z večanjem števila prizorišč se je širila tudi raznolikost občinstva. Vendar pa je kantonska opera začela izgubljati veljavo, ko sta se v poznih 1960-ih razvila televizija in film. V primerjavi s kantonsko opero je bil obisk kina cenejši, televizija pa udobnejša. Posledično so nekatera gledališča preuredili v poslovne ali stanovanjske stavbe. Zmanjšanje števila razpoložljivih gledališč je dodatno prispevalo k upadu kantonske opere na tem območju.
Po rušenju gledališča Lee Theatre in zaprtju številnih odrov, ki so bili skozi desetletja namenjeni tej zvrsti (npr. Tai Ping Theatre, Ko Shing Theatre, Paladium Theatre, Astor Theatre oziroma nekdanji Po Hing Theatre ter zabaviščna parka Kai Tak in Lai Chi Kok), je hongkonško gledališče Sunbeam Theatre eno redkih še delujočih prizorišč za uprizarjanje kantonske opere.
V začetku 1980-ih je bil Leung Hon-wai eden prvih v svoji generaciji znotraj Združenja kitajskih umetnikov Hongkonga (HKBARWO), ki je začel poučevati in se aktivno ukvarjati z odkrivanjem talentov. Poučevanje na Akademiji za kantonsko opero v Hongkongu se je začelo leta 1980.
Da bi okrepili izobraževanje na področju kantonske opere, so leta 1998 s pomočjo Hongkonške akademije za scenske umetnosti začeli izvajati večerni program usposabljanja s pridobitvijo certifikata. Leta 1999 sta združenje in akademija uvedla še dveletni dnevni študijski program za pridobitev diplome iz scenskih umetnosti na področju kantonske opere, namenjen usposabljanju poklicnih igralcev in igralk. Z namenom nadaljnjega dviga ravni znanja študentov sta v naslednjem študijskem letu pripravila napredni tečaj kantonske opere.
V zadnjih letih je Svet za razvoj umetnosti v Hongkongu (Hong Kong Arts Development Council) namenil sredstva organizaciji Love and Faith Cantonese Opera Laboratory za izvajanje tečajev kantonske opere za otroke in mlade. Oddelek za prosti čas in kulturne storitve (Leisure and Cultural Services Department) je prav tako financiral Mednarodno združenje gledaliških kritikov (podružnica v Hongkongu) za izvedbo programa »Kulturni odposlanec za kantonsko opero«, katerega cilj je bil promocija tradicionalnih kitajskih uprizoritev v lokalni skupnosti.
Poleg tega je hongkonška vlada načrtovala promocijo kantonske opere prek različnih komunikacijskih kanalov. Želeli so zgraditi več gledališč in tako prebivalcem Hongkonga omogočiti več priložnosti za uživanje v kantonski operi. Program je bil usmerjen tudi v razvoj strokovnih kadrov na tem področju. Kantonska opera je postala del obveznega glasbenega programa v osnovnih šolah. Urad za izobraževanje je učiteljem zagotovil ustrezna usposabljanja in učna gradiva, povezana s kantonsko opero.
Umetniški festivali V prvem desetletju hongkonških festivalov umetnosti in festivalov azijske umetnosti so k programu prispevale predstave kantonske opere, ki so jih izvajali predstavniki glavnega dela trga – bodisi uveljavljene skupine in znani umetniki v svojem zrelem obdobju (kot sta bila Lang Chi Bak in Leung Sing Poh) bodisi ugledni izvajalci na vrhuncu svoje ustvarjalne poti.
Značilnosti Kantonska opera si deli številne skupne značilnosti z drugimi zvrstmi kitajskega gledališča. Poznavalci pogosto poudarjajo, da so si vsi slogi kitajskega gledališča podobni – z le manjšimi variacijami znotraj vsekitajske tradicije glasbenega gledališča –, saj so temeljne značilnosti oziroma načela skladni pri različnih lokalnih uprizoritvenih oblikah. Tako so v kantonski operi združeni glasba, petje, borilne veščine, akrobatika in igra. Večina zgodb temelji na kitajski zgodovini ter slavnih kitajskih klasičnih delih in mitih. V igrah se odražata tudi kultura in filozofija kitajskega ljudstva; opere pogosto prikazujejo vrline, kot so zvestoba, ljubezen, domoljubje in predanost.
Nekatere posebne značilnosti kantonske opere so: Cing sik sing () – formulaičnost, formaliziranost. Heoi ji sing () – abstrakcija realnosti, oddaljevanje od realnosti. Sin ming sing ( – jasnost, izrazitost, nedvoumnost, določnost. Zung hap ngai seot jing sik () – kompleksna oziroma sintetična umetniška oblika. Sei gung ng faat () – štiri veščine in pet metod.
Štiri veščine in pet metod predstavljajo preprosto kodifikacijo področij usposabljanja, ki jih morajo gledališki izvajalci obvladati, hkrati pa so metafora za vsestranske in temeljito izurjene umetnike. Štiri veščine zajemajo celoten spekter vokalnega in dramskega usposabljanja: petje, igro oziroma gibanje, govorno podajanje ter borilne in gimnastične veščine; pet metod pa so kategorije tehnik, povezanih z določenimi deli telesa: rokami, očmi, telesom, lasmi ter stopali oziroma tehnikami hoje.
Igra, akrobatika, glasba in petje v živo na odru veljajo za bistvene značilnosti gledaliških predstav v živo. Posnetki niso nadomestili človeškega glasu v zakulisju; zborovski pevci so se občinstvu predstavili šele ob končnem poklonu nastopajočih.
Pomen
Preden se je razširilo formalno izobraževanje, kantonska opera ni služila zgolj zabavi, temveč je občinstvu posredovala moralna načela in sporočila. Oblasti so gledališče izkoriščale za spodbujanje zvestobe cesarju in domoljubja (). Zato so pogosto nadzorovale gledališke dejavnosti in prepovedale predstave, ki so vsebovale ali namigovale na škodljiva sporočila. Raziskava, ki jo je opravil Lo, je pokazala, da petje kantonske opere pri starejših ljudeh krepi občutek pripadnosti skupnosti, s čimer prispeva k ohranjanju medosebnih odnosov in spodbuja uspešno staranje (Lo, 2014).LO, W. (2015). The music culture of older adults in Cantonese operatic singing lessons. Ageing and Society, 35(8), 1614–1634. doi:10.1017/S0144686X14000439 Mladi proces učenja kantonske opere dojemajo kot pomemben okvir za svoj osebni razvoj.Wai Han Lo (2016) Traditional opera and young people: Cantonese opera as personal development, International Journal of Adolescence and Youth, 22:2, 238–249, DOI: 10.1080/02673843.2016.1163503
Opere v čast božanstvom Kantonska opera sodi med t. i. opere v čast božanstvom. Te se pogosto izvajajo ob ljudskih praznovanjih, rojstnih dnevih božanstev ter ob postavitvi ali obnovi oltarjev in templjev. Skupnost organizira operno predstavo, s katero proslavi rojstvo bogov ali dopolni dejavnosti borilnih veščin, kot sta denimo »zabavanje ljudi in bogov« ter »sožitje bogov in ljudi«. Takšne predstave imenujemo »opere v čast božanstvom«. Ta vrsta uprizoritvene umetnosti se je razvila v času dinastij Ming in Čing. Predstave ob rojstnih dnevih božanstev so imele tudi status svetih dram in so veljale za dejanje, ki prinaša duhovne zasluge pred bogovi. Raziskave kažejo, da večina kantonskih oper v Hongkongu sodi v kategorijo oper v čast božanstvom; priprave na te predstave (včasih imenovane »božje predstave«) pa lahko v grobem razdelimo na tri kategorije: praznovanje v čast bogovom, festival lačnih duhov, obred Taiping Čingdžjao, odprtje templja in praznovanje tradicionalnih praznikov. V 1960-ih in 1970-ih je bila kitajska opera v zatonu, vendar so nekatere skupine lahko nadaljevale z delom prav po zaslugi oper v čast božanstvom. V 1990-ih se je delež tovrstnih predstav zmanjšal z dveh tretjin (v 1980-ih) na dve petini celotne produkcije v panogi kantonske opere.
Izvajalci in vloge Vrste iger