Polotok Fadejevski (, ) je obsežen polotok v sibirski Arktiki, ki tvori vzhodni del otoka Kotelni. Oblivata ga Vzhodnosibirsko morje in Hedenströmov zaliv. Njegova površina meri 5.300 km², najvišja točka pa doseže 65 metrov. Upravno spada v Bulunski ulus Republike Saha (Jakutije).

Posebnost tega dela Kotelnega je, da tu živi 11 vrst ptic, ki se na preostalem delu otoka ne pojavljajo. V prvi polovici 19. stoletja so polotok raziskovali lovci in raziskovalci. V začetku 20. stoletja je postal eden od ciljev raziskovanja Ruske polarne odprave iz let 1900–1902 in Polarne reševalne odprave leta 1903.

Fizičnogeografske značilnosti

Geografska lega sličica|levo|Satelitski posnetek otoka Kotelni. Polotok Fadejevski leži vzhodno od peščin Bungejeve zemlje. Polotok Fadejevski leži na vzhodu otoka Kotelni, ki spada med Anžujeve otoke v okviru Novosibirskega otočja, in ga obliva Vzhodnosibirsko morje v Arktičnem oceanu. To ozemlje je poleg zahodnega dela otoka in Bungejeve zemlje ena od treh fizičnogeografskih con Kotelnega. Njegova površina meri 5.300 km². Skoraj okroglo obliko polotoka Fadejevski na severozahodu naruši podolgovat polotok Anžujeva puščica, ki ga povezuje z Bungejevo zemljo. Blagoveščenski preliv ločuje ta del kopnega od vzhodnejšega otoka Nova Sibirija. Od Bungejeve zemlje ga ločuje Hedenströmov zaliv. V naslednjem stoletju bi zaradi dviga morske gladine zaliv lahko poplavil Bungejevo zemljo in se spremenil v preliv, s čimer bi polotok Fadejevski postal samostojen otok. Na vseh njegovih obalah, razen na severni, je mogoče najti naplavljeni les.

Nekdanje predstave o velikosti otoka Kotelni so se bistveno razlikovale od današnjih. Veljalo je prepričanje, da sta njegov zahodni del in polotok Fadejevski dva ločena otoka, ki ju razdvaja širok morski preliv. Bungejeva zemlja je zaradi izjemno nizkega reliefa dolgo časa veljala za peščeno plitvino. Šele proti koncu 20. stoletja se je v znanstveni skupnosti utrdilo mnenje, da gre za nižinsko območje, ki združuje zahodni del Kotelnega in polotok Fadejevski v enotno kopno.

Skrajne točke polotoka so: Severna točka: brez Anžujeve puščice: rt Nerpičij , vključno z Anžujevo puščico: rt Berežnih . Vzhodna točka: Blagoveščenski rt . Južna točka: delta reke Gerasimova (Tuguttah) . Zahodna točka: brez Anžujeve puščice: neimenovani rt v Hedenströmovem zalivu , vključno z Anžujevo puščico: rt Berežnih .

Relief in pokrajine 250px|sličica|desno|Satelitski posnetek Fadejevskega. Jasno je vidno močno razčlenjeno površje, medtem ko sta dolina reke Ulahan-Jurjah in vzhodna lajda prekriti s snegom. Relief polotoka Fadejevski je v marsičem podoben zahodnemu delu Kotelnega. Povprečne nadmorske višine tu znašajo 20–30 metrov, najvišja točka (65 metrov) pa je zabeležena na severozahodu, na Anžujevi puščici.

Radarski podatki podrobno razkrivajo krajinsko zgradbo polotoka. Večji del njegove površine zavzemajo ravnine, poraščene z nizko tundro, ki ne presegajo 50 metrov nadmorske višine. Tvorijo jih sedimenti kompleksa jedoma — debela plast starodavnega permafrosta, prepletena z ledenimi žilami. Pod vplivom erozije in taljenja ledu je površje ravnin posejano s številnimi jezeri različnih globin in termokraškimi depresijami — alasi, katerih dna in pobočja so poraščena z močvirskim rastlinstvom. Največje termokraško jezero je Bulgunjahtah-Kjuel (; ): pri dimenzijah 2,4 × 1,17 km njegova največja globina znaša le 1,1 m, voda pa je močno motna zaradi delcev prsti, ki izvirajo iz taljenja podzemnega ledu. Stopnja razčlenjenosti te pokrajine je neenakomerno razporejena. Medtem ko v središču in na severni obali ostaja zmerna, območja močne razčlenjenosti tvorijo širok polkrog. Ta polkrog se začne na jugovzhodu, obide jug in se neprekinjeno razteza vzdolž zahodne obale (na strani Hedenströmovega zaliva) vse do severnega vznožja Anžujeve puščice, katere relief je prav tako močno razčlenjen. Vzhodni rob polotoka je lajda — do 4 metre visoka obalna ravnina, ki jo morje redno poplavlja med plimovanjem in ob viharnih valovih.

Polotok prepreda gosta mreža močno zamočvirjenih rečnih dolin. Največji vodotok je reka Ulahan-Jurjah (). Izvira v središču Fadejevskega in zbira vode številnih potokov ter teče proti vzhodu v širokem močvirnatem loku, prečka obalno lajdo in se izliva v Blagoveščenski preliv (). Na jugu teče krajša reka Gerasimova (ali reka Tuguttah; ). Z izlivom v morje na vhodu v Hedenströmov zaliv tvori majhno delto, ki sega čez obalno linijo in predstavlja najjužnejšo točko polotoka.

Geološka zgradba Polotok Fadejevski, tako kot celoten otok Kotelni, pripada tektonsko dvignjenemu bloku Novosibirsko-čukotskega nagubanega pasu. Geološko zgradbo polotoka sestavljajo dislocirane platformne usedline vseh sistemov paleozoika (z izjemo najstarejšega — kambrija) in mezozoika. Pomemben del podlage tvorijo tudi različne vrste podzemnega ledu, ki so nastale iz starodavnih ledenikov, stisnjenega snega ter zamrzovanja podzemne vode pod pritiskom (injekcijski led).

Favna in flora Na polotoku Fadejevski živijo polarne lisice, volkovi, rosomahi, sibirski lemingi, severni medvedi in severni jeleni. Med glodavci najdemo veverice in številne miši. Bogastvo favne, zlasti morskih sesalcev in ptic, je tesno povezano z bližino Velike sibirske polinje, ki s prosto vodo tudi pozimi zagotavlja pomemben vir hrane. Avifavna obsega 39 vrst ptic, od katerih se jih 11 pojavlja izključno na tem delu otoka:

dolgorepa raca (Anas acuta) ploskokljuni prodnik (Calidris falcinellus) obalni prodnik (Calidris maritima) tenkokljuni prodnik (Calidris tenuirostris) dular (Eudromias morinellus) rumenokljuni slapnik (Gavia adamsii) tihomorski slapnik (Gavia pacifica) rdečegrli slapnik (Gavia stellata) ledni galeb (Larus hyperboreus) dolgokljuni greznik (Limnodromus scolopaceus) ploskokljuni liskonožec (Phalaropus fulicarius)

Rastlinski pokrov polotoka je neenakomeren in precej skromen. Sestavljajo ga polgrmi, trajnice, mahovi, lišaji in šaši (Carex), katerih višina ne presega 15 cm. Redkeje uspevajo slanoljubne solinke (Salsola) in nizkorasle velese (Dryas). Vegetacijska doba ne traja več kot dva meseca. Gostota rastlinstva je v veliki meri odvisna od snežne odeje: na območjih, ki so v hladnem delu leta brez snega, je rastlinstvo zelo redko ali povsem odsotno. Najbogatejše rastlinstvo uspeva v zatišnih rečnih dolinah in termokraških depresijah (alasih).

Zgodovina sličica|desno|Zemljevid Novosibirskih otokov (Philippe Vandermaelen, »Zemljevid azijske Rusije«, okoli leta 1820). Ker Bungejeva zemlja zahodnoevropski znanosti še ni bila znana, sta Fadejevski in Kotelni prikazana kot ločena otoka. Leta 1805 se je trgovec Jakov Sannikov, oskrbnik trgovca Sirovatskega, odpravil raziskovat nova ozemlja vzhodno od otoka Kotelni, da bi razširil obrt svojega gospodarja. Kot prvi je odkril polotok Fadejevski in ga zmotno imel za otok. To kopno je dobilo ime po lovcu Fadejevu, ki je tu organiziral prvo prezimovanje (po drugih virih avtor imena ni bil Sannikov, ampak Mathias von Hedenström). Leta 1809 je Sannikov raziskal preliv med Kotelnim in Fadejevskim, ki sta takrat veljala za samostojna otoka. Marca in aprila 1811 je skupaj s sinom Andrejem in geodetom P. Pšenicinom obhodil polotok in ugotovil, da ga s Kotelnim povezuje nižina s peščeno ožino (pozneje je dobila ime Bungejeva zemlja). Leta 1821 je Fadejevski raziskovala ena od dveh skupin Ust-Janske polarne odprave pod vodstvom Pjotra Anžuja, leto pozneje pa je Anžu sam preučil še njegov zahodni in severovzhodni del. Polotok Anžujeva puščica je odkril in opisal v letih 1821–1823, leta 1886 pa ga je Eduard von Toll poimenoval po raziskovalcu.

Med drugim prezimovanjem Ruske polarne odprave iz let 1901–1902 na otoku Kotelni je Fadejevski raziskal eden od njenih udeležencev, A. V. Kolčak. Julija 1903 se je njegova lastna polarna odprava na poti proti Bennettovemu otoku na obali polotoka Fadejevski srečala s skupino mornarja Tolstova z ladje »Zarja«. Ta skupina je v teh krajih preživela poletje v upanju, da bo našla prej izginulo skupino E. Tolla. Po neuspešnem iskanju po celotnem Kotelnem so raziskovalci dosegli Blagoveščenski rt na vzhodu polotoka Fadejevski in se prepeljali na Novo Sibirijo. Po vrnitvi je odprava pregledala vse obale Kotelnega, vendar se je 16. novembra, ne da bi našla sledi za Tollom, odpravila proti celini.

Rt Koževina je leta 1809 odkril geodet Ivan Jefimovič Koževin. Leta 1906 je K. A. Vollosovič ta rt poimenoval po njegovem odkritelju.

Opombe

Viri

Sklici

Literatura Članki

Monografije

Kategorija:Nekdanji otoki Kategorija:Novosibirski otoki Kategorija:Polotoki Rusije