Reka Chagres () v osrednji Panami je največja reka v porečju Panamskega prekopa. Reka je zajezena na dveh mestih, nastala akumulacijska bazena – Gatúnsko jezero in jezero Alajuela – pa predstavljata sestavni del prekopa in njegovega vodnega sistema. Čeprav naravni tok reke poteka proti severozahodu do izliva v Karibsko morje, njena voda prek zapornic prekopa odteka tudi v Panamski zaliv na jugu. Reka Chagres se tako ponaša z nenavadno značilnostjo, da odteka v dva oceana.
Zgornji tok reke Chagres do jezu Madden Zgornji tok reke Chagres, njeno porečje in porečja njenih številnih pritokov ležijo znotraj meja narodnega parka Chagres, ustanovljenega leta 1985 z namenom ohranjanja habitata in pretoka vode v prekop. Teren v porečju zgornjega toka reke Chagres je razgiban; na 90 odstotkih ozemlja gorska pobočja presegajo naklon 45 stopinj. Približno 98 odstotkov parka prekriva pragozd.
Zgornji tok reke Chagres in njenih sedem pritokov se stekajo v jezero Alajuela (prej jezero Madden), akumulacijsko jezero, ki je nastalo z izgradnjo jezu Madden. Ker te reke zagotavljajo 45 odstotkov vse vode za prekop, je jezero ključni del porečja območja prekopa. Najvišja gladina jezera dosega 76 metrov nad morsko gladino; jezero lahko shrani tretjino letnih potreb kanala po vodi za delovanje zapornic. Jezero Alajuela ni del plovne poti, zato za njegovo vodno gladino velja manj omejitev kot za Gatunsko jezero. Voda iz akumulacijskega jezera se uporablja tudi za pridobivanje hidroelektrične energije in oskrbo mesta Panama s pitno vodo.
Jez Gatun in jezero Gatun
Na razdalji 3,2 kilometra od izliva reke stoji jez Gatun, ki je ustvaril Gatunsko jezero in omogoča pridobivanje hidroelektrične energije. Gatunsko jezero, ki je nastalo leta 1913 z zajezitvijo reke Chagres, je bistveni del Panamskega prekopa; ta tvori vodno pot med Atlantskim in Tihim oceanom ter omogoča plovbo ladij v obe smeri. Jezero je ključnega pomena za oskrbo prekopa z vodo, saj zagotavlja milijone galon vode na visoki ravni, potrebne za pravilno delovanje zapornic. Jezero je hkrati del plovne poti prekopa ter vir pitne vode za mesti Panama in Colón. Ob svojem nastanku je bilo Gatunsko jezero največje umetno jezero na svetu. Neprehoden deževni gozd okoli jezera je predstavljal najboljšo obrambo Panamskega prekopa. Danes so ta območja ostala praktično nedotaknjena s strani človeka in sodijo med redka dostopna mesta, kjer je mogoče nemoteno opazovati različne avtohtone srednjeameriške živalske in rastlinske vrste v njihovem naravnem okolju. Otok Barro Colorado, ki je bil ob nastanku jezera namenjen znanstvenim raziskavam in z njim danes upravlja ustanova Smithsonian Institution, je največji otok na Gatunskem jezeru ter uživa mednarodni sloves. Prav tu so se zgodila številna pomembna in prelomna znanstvena ter biološka odkritja s področja tropskega živalskega in rastlinskega sveta. Gatunsko jezero obsega približno 470 kvadratnih kilometrov in predstavlja obsežno tropsko ekološko območje, ki je del atlantskega gozdnega koridorja. Ekoturizem je za prebivalce Paname postal pomembna gospodarska dejavnost.
Ribolov je ena glavnih rekreativnih dejavnosti na jezeru. Velja prepričanje, da je vrsto Cichla pleiozona (znano kot »pavji ostriž« oziroma peacock bass) v Gatunsko jezero leta 1958 po naključju naselil panamski akvarist in zdravnik. Te ribe, ki jih domačini imenujejo »Sargento«, niso avtohtona panamska lovna vrsta, temveč izvirajo iz porečij rek Amazonka, Rio Negro in Orinoko v Južni Ameriki; tam jih imenujejo Tucanare ali Pavon in veljajo za izjemno cenjeno lovno ribo. Od leta 1958 se je vrsta Cichla pleiozona močno razširila in postala prevladujoča lovna riba v jezeru. Ribe se odzivajo na vabe za gladino, vabe za srednje globine, ki posnemajo plenilski ribji drobiž, ter na različne umetne muhe; ko se ujamejo na trnek, se silovito borijo. Zanimivo je, da se najraje hranijo podnevi.
Zgodovina Španski poveljnik Diego Cueto in njegov krmar Pedro de Umbria sta to območje obiskala leta 1506.http://www.pananole.org/index.php?option=com_content&task=view&id=92&Itemid=2 FSU Panama's student newspaper, The Pananole, July 2008 Reko Chagres je leta 1527 raziskal Hernando de la Serna; ob njenem izlivu je ustanovil mesto Chagres in zgradil trdnjavo San Lorenzo (glej: Utrdbe na karibski strani Paname: Portobelo-San Lorenzo). Blago so peš prenašali iz mesta Panama do kraja Cruces ob reki Chagres, od tam pa so ga z jadrnicami po reki prepeljali vse do njenega izliva. Ta pot, imenovana Camino de Cruces, je bila zelo priljubljena vse do 18. stoletja.
Gusar Henry Morgan je po reki Chagres potoval v letih 1670–1671, ko je napadel mesto Panama.
Že v času španske prisotnosti na ožini se je ob reki razvila vrsta naselij; njihov pomen se je povečal sredi 19. stoletja, ko je reka postala pomembna prometna pot za popotnike, ki so jo uporabljali kot bližnjico do zahodne obale ZDA v času kalifornijske zlate mrzlice. V poznejšem obdobju stoletja so Francozi ta naselja in reko izkoristili pri načrtovanju in gradnji Panamskega prekopa. V začetku 20. stoletja, v sklepni fazi gradnje prekopa, ki so jo vodile ZDA, so bila vsa obstoječa naselja ob reki odstranjena. ZDA so z območja ob reki izbrisale bogato zgodovino, kar je podrobno opisano v knjigi Erased: The Untold Story of the Panama Canal (Izbrisani: Neizpovedana zgodba o Panamskem prekopu) raziskovalke Marixe Lasso.
Reka Chagres je danes glavni vir vode za Panamski prekop, njeno zgornje porečje pa prekrivajo gosti tropski gozdovi. Za zaščito tega ekosistema je Panama leta 1985 ustanovila narodni park Chagres.
Junija 2020 je ladja za prevoz razsutega tovora z imenom Bluebill trčila v železniški most čez reko Chagres v bližini kraja Gamboa; most je bil pri tem hudo poškodovan, železniška povezava pa prekinjena približno na polovici poti med terminaloma na pacifiški in atlantski strani.
Sklici
Literatura The Chagres: River of Westward Passage by John Easter Minter (part of the Rivers of America Series. Rinehart & Company; 1948)
Zunanje povezave Gatun Lake
Kategorija:Reke v Panami