Dirka po Franciji

Dirka po Franciji () je najprestižnejša in najbolj znana cestna kolesarska dirka na svetu, ki jo tradicionalno v juliju prirejajo že vse od leta 1903, z izjemo obdobja obeh svetovnih vojn.

Je najpomembnejša in daleč najprestižnejša (z vsemi najboljšimi) med vsemi tremi tritedentskimi dirkami serije Grand Tour (poleg še Giro in Vuelta), v skupni dolžini v povrečju skoraj 3,400 km. Oktobra 2012 je Mednarodna kolesarska zveza (UCI) američanu Lancu Armstrongu odvzela vseh sedem rekordnih zmag zaradi dopinga, tako je dirka med letoma 1999 in 2005 brez skupnega zmagovalca.

Ta dirka velja za največji in najbolj globalen vsakoletni športni dogodek na svetu, ki ga prenaša 190 držav sveta, celotno dirko v živo ob trasi pa spremlja od 10 do 12 milijonov ljudi, na slovitih vzponih kot naprimer Alpe d'Huez in ostali tudi pol milijona ali več. Večjo gledanost imata le Svetovno prvenstvo v nogometu in Poletne olimpijske igre, ki sta na sporedu vsaka štiri leta. Ameriški dogodki kot so Super Bowl, Stanleyjev pokal, finale lige NBA in World Series (bejzbol) pa nimajo globalnega občinstva.

Dirka se je z leti seveda spreminjala. Na začetku je bilo samo 6 etap, pa to prve svetovne vojne postopno od 10 do 15 etap. Po koncu prve svetovne vojne pa so počasi šli na tri tedne, leta 1927 na rekordnih 24 etap. Prvotno obdobje so bi etape izjemno dolge in naporne, v povrečju dolge 300 do 400 kilometrov in to večinoma po makedamu in tlakovcih z veliko slabšo opremo kot danes.

Med letoma 1919 in 1924 so kar šestkrat zapored izvedli najdaljšo etapo v zgodovini vseh tritedenskih dirk na trasi med krajema Les Sables d'Olonne in Bayonne v dolžini 482 kilometrov. Tudi v skupni dolžini so bile dirke včasih izjemno dolge, leta 1926 rekordnih kar 5745 kilometrov (v samo 17 etapah).

Slovenija ima po zaslugi našega asa Tadeja Pogačarja pet skupno osvojenih zmag (2020, 2021, 2024, 2025 in 2026), tri osvojene pikčaste majice za najboljšega na gorskih ciljih (2020, 2021 in 2025) in štiri osvojene bele majice najboljšega mladega kolesarja (2020, 2021, 2022, 2023). In pa tudi skupno 32 etapnih zmag; Tadej Pogačar (26 etap), Primož Roglič (3 etape) in Matej Mohorič (3 etape).

Presežniki Španski kolesar Miguel Induráin je postal prvi kolesar z zgodovini s petimi zaporednimi podvigi.

Italijanski kolesar Gino Bartali še vedno drži rekord za najdaljši časovni razpon med dvema osvojenima zmagama na Dirki po Franciji; prvo in zadnjo je osvojil z desetletnim razmikom (1938 in 1948).

Francozi so najpogostejši zmagovalci Toura s 36 zmagami, sledijo jim Belgijci z osemnajstimi, Španci z dvanajstimi, Italijani z devetimi, Slovenci s petimi, Luksemburžani in Britanci s po štirimi, Američani s tremi, Švicarji, Nizozemci in Danci s po dvema zmagama in na repu so Irci in Nemci s po enim naslovom.

Večkratni skupni zmagovalci thumb|right|189px|Pogačar v rumenem na zadnji etapi prve osvojene dirke (2020) ZmageKolesarLeto5 Jacques Anquetil 1957, 1961, 1962, 1963, 1964 Eddy Merckx 1969, 1970, 1971, 1972, 1974 Bernard Hinault 1978, 1979, 1981, 1982, 1985 Miguel Induráin 1991, 1992, 1993, 1994, 1995 Tadej Pogačar 2020, 2021, 2024, 2025, 20264 Chris Froome2013, 2015, 2016, 20173 Philippe Thys 1913, 1914, 1920 Louison Bobet 1953, 1954, 1955 Greg LeMond 1986, 1989, 1990

Skupno vodilni od prve do zadnje etape LetoKolesarEtape 1924 15 1928 22 1935 21

Fotogalerija

Nosilci majic SkupnoPo točkahGorski ciljiMladi kolesarEkipnoZa borbenost

Statistika Kolesarji morajo biti v dobri fizični kondiciji, če želijo prevoziti celotno tekmovalno traso. Tudi tekmovalci, ki ne zmorejo priti do cilja, morajo biti dobro fizično pripravljeni, saj tudi zanje veljajo začetni kvalifikacijski preizkusi. Analize Toura 2005 kažejo naslednje podatke:

Zanimivosti Španski kolesar Miquel Indurain ima najpočasnejši srčni utrip v mirovanju: 29 utripov/min. Drugi na tej lestvici je ameriški kolesar Lance Armstrong s 34 udarci/minuto; ameriški in francoski kolesar Chris Horner in Laurent Lefevre pa sta tretja s 35 utripi na minuto. povprečen kolesar leta 2005 je bil visok 179 cm, težak 71 kg, njegova mirovalna srčna frekvenca pa je bila 50 udarcev na minuto. Najmanjši kolesar v zgodovini te dirke jel francoz Samuel Dumoulin z vsega 158 centimetri. Najvišji kolesar v zgodovini te dirke je Johan van Summeren z 198 centimetri. Najtežji kolesar v zgodovini te dirke je šved Magnus Backstedt z 95 kilogrami. Najlažji kolesar v zgodovini te dirke je italijan Leonardo Piepoli z 57 kilogrami. leta 1905 so uvedli prve gorske etape leta 1906 so uvedli "flamme rouge" (rdeči oziroma hudičev jezik), ki vidno označuje zadnji kilometer pred ciljem. leta 1919 so uvedli rumeno majico. Prvi jo je na 11. etapi (19. julij 1919) nosil francoski kolesar Eugène Christophe. leta 1933 so uvedli razvrstitev za gorske cilje (pikčasto majico pa so uvedli šele 42 let kasneje). leta 1953 so uvedli zeleno majico za vodilnega po točkah (šprinterje). leta 1975 so uvedli pikčasto majico (gorski cilji) in belo majico (mladi kolesar).

Rekordi 5 skupnih zmag (in poslednično skupno osvojenih rumenih majic) – Jacques Anquetil, Eddy Merckx, Bernard Hinault, Miguel Induráin in Tadej Pogačar 96 dni skupaj v rumeni majici (skupna razvrstitev) – Eddy Merckx 130 dni skupaj in 7 x osvojena zelena majica (najboljši po točkah) – Peter Sagan 96 dni skupaj in 7 x osvojena pikčasta majica (najboljši na gorskih ciljih) – Richard Virenque 75 dni skupaj in 4 x osvojena bela majica (najboljši mladi kolesar) – Tadej Pogačar 16 nastopov (največ) – francoz Sylvain Chavanel je na dirki nastopil kar 16x (med letoma 2001 in 2018) 35 etapnih zmag (največ) – Mark Cavendish je dobil največ etap (med letoma 2008 in 2024) 63 etapnih stopničk (največ) – Eddy Merckx je bil največkrat na stopničkah (34 zmag - 18 drugih mest - 11 tretjih mest) 482 kilometrov (najdaljša etapa) – 6x zapored med letoma 1919 in 1924 med krajema Les Sables d'Olonne in Bayonne 5745 kilometrov (najdaljša dirka) – izpeljana leta 1926 z vsega le 17 etapami 43,326 km/h (povprečno) – najvišja povprečna hitrost na celotni dirki je bila dosežena leta 2026 130,7 km/h (top hitrost) – Marcus Burghardt jo je dosegel 10. julija 2016, na 9. etapi med Vielha Val d'Aran in Andorra-Arcalis (Strava) 8 sekund (najmanjša razlika) – leta 1989 je Greg LeMond pred Laurent Fignondom dobil dirko z najmanjšo prednostjo doslej 24 etap (na eni dirki) – leta 1926 je dirka gostila toliko etap, največ doslej na posamični dirki

Veliki 4

Sloviti vzponi Alpe d'Huez(Zahodne Alpe)Col du Tourmalet(Pireneji)Col du Galibier(Dofinejske Alpe)Mont Ventoux(Provansa) Europe

Zgodovina

Izvirna ideja za nastanek dirke Korenine dirke segajo v rivalstvo med dvema največjima športnima časopisoma tistega časa v Franciji. Na eni strani je bil Le Vélo, prvi in takrat največji dnevni športni časopis v Franciji; na drugi strani pa je bil takratni L'Auto (danes znan kot L'Équipe), ki so ga leta 1899 ustanovili poslovneži in novinarji Jules-Albert de Dion, Adolphe Clément in Édouard Michelin. Slednji so bili še posebej zaskrbljeni zaradi časopisa Le Vélo – ki je poročal o več kot le o kolesarstvu – ker je bil njegov finančni podpornik eden od njihovih komercialnih tekmecev, podjetje Darracq. De Dion je menil, da Le Vélo posveča kar preveč pozornosti temu Darracqu, kolesarstvu pa premalo. De Dion je bil bogat in si je lahko privoščil, da bi ugajal svojim muham. Novi časopis je za urednika imenoval Henrija Desgrangea, ki je bil je pomemben kolesar in lastnik velodroma v Parc des Princes skupaj z Victorjem Goddetom

Prodaja L'Auta je bila precej nižja od prodaje tekmeca, ki ga je nameraval preseči, kar je privedlo do kriznega sestanka 20. novembra 1902 v srednjem nadstropju pisarne časopisa L'Auto na naslovu 10 Rue du Faubourg Montmartre, Pariz. Kot zadnji pa je spregovoril glavni kolesarski novinar, 26-letnik Géo Lefèvre, ki je predlagal šestdnevno dirko, kakršna je priljubljena na dirkališču, a mišljena kot krog po celotni Franciji. Kolesarske dirke na dolge proge so bile priljubljen način za večjo prodajo časopisov, vendar še nikoli niso izvedli tako dolge dirke, kot je predlagal Lefèvre.

1903: Prva izvedba Prvoten načrt je bil petetapna dirka od 31. maja do 5. julija, s štartom v Parizu in postanki v Lyonu, Marseilluu, Bordeauxu in Nantesu, preden bi se ta vrnila v Pariz. Toulouse je bil dodan kasneje, da bi prekinil dolgo pot čez južno Francijo od Sredozemlja do Atlantika. Etape bi naj potekale ponoči in se končale naslednje popoldne, z vmesnimi dnevi počitka, preden bi se kolesarji znova odpravili na pot, vendar se je to izkazalo za preveč zastrašujoče in z prevelikimi stroški, zato se je prvotno prijavilo le 15 kolesarjev. Desgrange ni bil nikoli povsem prepričan in je bil skoraj opustil idejo. Namesto tega je skrajšal dolžino na 19 dni (6 etap z povprečno 404,6 km), spremenil datum na 1. do 19. julij in ponudil dnevno nadomestilo tistim, ki so na vseh etapah povprečno prevozili vsaj 20 km/h, kar je enakovredno pričakovanemu dnevnemu zaslužku kolesarja, če bi delal v tovarni. Prav tako je znižal dnevnico iz 20 na 10 frankov in določil glavno nagrado na 12.000 frankov, nagrado za zmagovalca vsake etape posebej pa na 3.000 frankov. Zmagovalec dirke bi tako osvojil šestkrat več, kot zasluži večina delavcev v enem letu. To je privabilo med 60 in 80 udeležencev – večje število je morda vključevalo resne povpraševalce in nekatere, ki so odstopili – med njimi niso bili le profesionalci, ampak tudi amaterji, nekateri pa so bili preprosto pustolovski.

Prvo etapo je 1. julija 1903, ob 15ː36 po lokalnem času v vasi Montgeron, odprl štarter Georges Abran; in sicer pred kavarno Café Reveil-Matin na križišču cest Melun in Corbeil. Časopis L'Auto naslednje jutro dirke ni pokril. Mnogi kolesarji so po končanih začetnih etapah odstopili, saj je bil fizični napor preprosto prevelik. Na koncu četrte etape je ostalo le še 24 udeležencev. Dirka se je končala na obrobju Pariza v Ville d'Avray, pred restavracijo Restaurant du Père Auto, preden je sledila slovesna vožnja v Pariz in več krogov na dirkališču Parc des Princes. Garin je dominiral na dirki in zmagal v prvi in zadnjih dveh etapah s povprečno hitrostjo 25,68 km/h. Zadnji kolesar, Arsène Millocheau, je za njim zaostal 64 ur 57 minut in 8 sekund.

Misija L'Auto je uspela, naklada se je med dirko podvojila, zaradi česar je bila ta bolj odmevna, kot si je Desgrange kdajkoli predstavljal.

1905: Podaljšanje dirke in prve gorske etape Leta 1905 so dirko sicer nekoliko podaljšali, iz 6 na 11 etap, a so etape v povprečju precej skrajšali, tako da ni bilo več potrebno kolesariti ponoči. Dodali so prve gorske etape v vzhodno francoskem hribovju Vogezi. Zmagovalca pa so prvič določili po točkah in ne več po skupnem času.

1906: Prvič se pojavi Flamme rouge (hudičev jezik) Leta 1906 se na dirki prvič pojavi rdeči ali hudičev jezik (flamme rouge), ki visi v zraku in označuje zadnji kilometer dirke. Organizator Henri Desgrange je bil zelo zadovoljen z lanskim podaljšanjem in uvedbo gorskih etap in se odločil, da jo letos še podaljša na 13 etap in doda Centralni masiv.

1919: Prvič se pojavi rumena majica thumb|right|180px|Eugène Christophe kot prvi v rumeni majici (19. julij 1919)

Dirka po Franciji

Źródło i licencja