Afera Depala vas (tudi afera Smolnikar) je bila politična afera v Sloveniji, ki je izbruhnila leta 1994. Povod za afero je bila aretacija tajnega policijskega sodelavca Milana Smolnikarja ob okoli 20.00,Čuček, J. (1994) 20. marca 1994 v Depali vasi pri Domžalah. Smolnikarja so prijeli pripadniki specialne vojaške enote in varnostnega organa ministrstva za obrambo zaradi domnevnega izdajanja vojaških skrivnosti.
Dogodki
Ozadje Smolnikar naj bi bil registrirani tajni sodelavec policije, ki je od novembra 1993Možina, J. (2014) – za druge člane organizacije, ki jim je pripadal – zbiral informacije o nezakoniti trgovini z orožjem v okviru Ministrstva za obrambo (MORS) in enote MORiS. Bil je nekdanji uslužbenec dveh slednjih organizacij. Smolnikar naj ne bi deloval sam. Eden od vojakov, Matija Kunstelj je pisal in skiciral o osebah, s katerimi so se sestajali.Kunstelj, M. (1994) Le-ta je v imenu Smolnikarja dejal, da je bila organizacije pridobivanja dokumentov bila vodena s strani Milana Kučana, in dodal, da to ni njegovo mnenje ampak resnica. Smolnikar je glede na avdio posnetek, prikazan v dokumentarnem filmu Jožeta Možine, že februarja 1994 trdil z gotovostjo, da bo Janša marca 1994 letel, iz položaja obrambnega ministra.Smolnikar, M. (22. februar 1994) Smolnikarjeva zveza sta bila glavni kriminalistični inšpektor Jože Perko in kriminalistični inšpektor Drago Kos, poleg Smolnikarja pa so informacije o trgovini z orožjem posredovali drugi s prikrito identiteto (t. i. Taksisti).Potočnjak, D. (2013) O tem dogajanju naj bi bil obveščen (in jih odobraval) tudi direktor kriminalistične službe Mitja Klavora.
Smolnikar je prek svojega "informatorja" Mitje Kunstlja, ki je delal po navodilih Varnostnega organa Ministrstva za obrambo (VOMO) in specialne brigade MORiS, pridobival dokumente o nezakoniti trgovini z orožjem v okviru MORS. Takoj po predaji dokumentov je Smolnikar hotel zbežati. Zaradi upiranja pa je dobil lažje telesne poškodbe in je bil kaseneje tudi odpeljan v Univerzitetni klinični center v Ljubljani. Dokumenti, ki naj bi jih Smolnikar prejel na dan svoje aretacije, so bili kasneje objavljeni v Mladini in Nedeljskem dnevniku.
Do Smolnikarjeve aretacije je prišlo kmalu po mariborski orožarski aferi, zaradi katere so kriminalisti začeli podrobneje preiskovati nezakonito trgovino z orožjem v letih 1991–1993.
Aretacija Smolnikarja Povod za afero je bila aretacija tajnega policijskega sodelavca Milana Smolnikarja 20. marca 1994 v Depali vasi med Domžalami in Trzinom. Pri aretaciji sta sodelovala pripadnika 1. specialne brigade MORiS Darko Njavro in Robert Suhadolnik ter pripadnika VOMO Simon Krejan in Andrej Podbregar ter več zamaskiranih vojaških specialcev. Zaradi upiranja pri aretaciji in ogrozitve varnosti enege izmed sodelavcevKranjc, B. (1994) je dobil lažje telesne poškodbe. Na kraju dogodka so vojaki pričakovali, da bo Smolnikar njim prepustil dokumentu, a to se ni zgodilo.Njavro, D. (1994) Z avtom je prevozil ok. 1,5 m, pri tem je pripadnik vojske odskočil, drugi kolega pa je sočasno razbil stransko bočno steklo in izvlekel ključ avta. Smolnikarja so prijeli. Po aretaciji so Smolnikarja odpeljali na sedež vojaške obveščevalne službe. Kasneje je bil odpeljan v Univerzitetni klinični center v Ljubljani.
Dolgo načrtovana akcija ni bila uspešna, ker je na kraj dogodka nepričakovano prispela patrulja prometne policije.
Odziv obrambnega ministrstva Dan po aretaciji je obrambno ministrstvo, ki ga je vodil Janez Janša, pojasnilo, da je bil Smolnikar, ki je bil bivši uslužbenec obrambnega ministrstva in bivši pripadnik brigade MORiS, osumljen storitve kaznivega dejanja izdaje vojaške tajnosti. Smolnikar naj bi zbiral zaupne informacije in naj bi imel v lasti zaupne dokumente MORiS.
Interpretacije Nekdanji direktor kriminalistične službe Klavora je poudaril, da vojaki niso mogli opravljati nalog odkrivanja kaznivih dejanj, saj so natančno vedeli, kdo je Smolnikar, vojaške dokumente pa so mu očitno podtaknili s pomočjo nezakonite uporabe agenta provokatorja, saj je z objavljenega posnetka inkriminirane ovojnice z domnevnimi vohunskimi materiali razvidno, da je bila položena na razbito steklo, kar je nakazovalo, da se je ovojnica znašla v vozilu šele po tistem, ko so bila stekla že razbita.
Aktivnosti MORiS in odziv notranjega ministrstva Zaradi nezakonitih nočnih vaj pod imenom Manever, ki jih je podpisal Tone Krkovič (desant na Ministrstvo za obrambo s 27. na 28. februar 1994 je bil izveden brez vednosti in brez koordinacije z nadrejenim poveljstvom, dežurnimi organi ministrstva ali dežurnimi organi pokrajin na območju delovanja), in predvidevanja, da se v Sloveniji pripravlja državni udar, je policija začela tajno spremljati delovanje MORS in specialne brigade MORiS. Za enoto MORiS pod Krkovičevim vodstvom je bilo znano, da je upoštevala samo usmeritve ministra Janše, čeprav bi morala po pravilih neposredno izpolnjevati ukaze neposredno nadrejenega vojaškega poveljstva.
Na večer, ko so Janeza Janšo razrešili s položaja obrambnega ministra, je Krkovič v Škrilj vpoklical okoli 100 rezervistov. Dejstvo, da je bila specialna brigada MORiS spomladi 1994 v popolni bojni pripravljenosti, je posredno potrdil tudi Janez Janša v intervjuju za Delo leta 1999: "In leta 1994, ko so me odstavljali, je bilo mnogo predlogov, naj na to odstavitev ne pristanemo. Jaz bi to lahko naredil. Pa nisem."
Posledice
Politični odzivi in afera ZLSD je od Janeza Drnovška pričakovala vlogo Državnemu zboru za razrešitev ministra za obrambo, Janše.Rebernik, J. (1994) SLS je zahtevala obsežno preiskavo o dogodku in vseh vpletenih (tudi Kučana).Paukovič, S. (1994) Podobno je povedal tudi Jože Pučnik.Pučnik, J. (1994) Zmago Jelinčič je prav tako podprl ustanovitev preiskovalne komisije, ki bi razjasnila afero in ugotovila politično odgovornost vpletenih, za razliko od SLS-a, je namenil poudarek Barbari Brezigar. SND je izrazila mnenje, da je Janez Janša zadnja trdnjava, ki preprečuje nosilcem (nekdanjega) jugoslovenskega in nekdanjega socialističnega sistema, da se povzpnejo na oblast. Lojze Peterle pa je v imenu SKD zavračal in obsodil uporabo politično-motiviranega nasilja za doseganje političnih ciljev.Peterle, A. (1994) Janez Drnovšek je sprva v imenu LDS obsodil takšne brutalne napade, in dejstvo, da so vojaške osebe posegle na civilno področje.Vrabec, B. (1994)Zdolšek, S. (1994) Tedanji predsednik vlade Janez Drnovšek je zaradi Smolnikarjeve aretacije ustanovil državnozborsko komisijo, katere naloga je bilo preiskati ravnanje pripadnikov varnostnega organa obrambnega ministrstva.Krejač, V. (1994) Komisijo je vodil France Bučar ter skupna komisija na obrambnem in notranjem ministrstvu. Komisija je 23. marca ocenila, da so ti z aretacijo prekoračili svoja pooblastila. Notranje ministrvo pa je podalo svojo interpretacijo dogodka – ugotovili so, da obstaja določena skupina delavcev ministerstva za obrambo, iz različnih organizacij (večji del iz MORiS), ki je izvajala aktivnosti v Ljubljani.Bizjak, I. (1994) A po mnenju Jožeta Možine minister I. Bizjak za to trditev ni imel ustreznih dokazov, ker je vojaške enote niso aretirale kar nekega civilista, ampak policijskega sodelavca, ki naj bi iskal obremenjujoče dokumente zoper obrambnega ministra. Za informacije naj bi dajal tudi denar in ponujal službo. Drnovšek je 24. marca posledično državnemu zboru predlagal razrešitev Janše s položaja obrambnega ministra zaradi vojaškega posega v civilno sfero. Janšo je državni zbor nato na izredni seji 29. marca razrešil z ministrskega položaja in za obrambnega ministra imenovala Jelka Kacina. Janša je bil prvi minister v zgodovini Republike Slovenije, ki ga je razrešil državni zbor. Janševa Socialdemokratska stranka Slovenije (predhodnica SDS) je zaradi odstavitve Janše zapustila vladno koalicijo.
Janšev odziv
Janša je očitke na svoj račun zavrnil in zatrdil, da je komisija zgolj izgovor za njegovo zamenjavo, ki da je bila politično motivirana in načrtovana že dolgo časa. Po Janševih navedbah je bil v ozadju afere tedanji predsednik države Milan Kučan.
Janša je navedel, da zaradi sodelovanja s pripadniki notranjega ministrstva Smolnikar ni bil navaden civilist.
Protesti v podporo Janši
V podporo odstavljenemu obrambnemu ministru Janši se je Kongresnem trgu se je večkrat zbrala večtisočglava množica ljudi, ki so izražali podporo Janši.
Preiskava in sodni postopki zoper vpletene
Spor o interpretaciji Zakona o obrambi in zaščiti Z Janševim mnenjem, da bi vojska smela posredovati zoper civilne osebe, se je strinjalo ljubljansko tožilstvo pod vodstvom Tomaža Miklavčiča, čigar najvplivnejša namestnica je bila Barbara Brezigar. Ljubljansko tožilstvo je torej javno zagovarjalo tezo, da 80. člen Zakona o obrambi in zaščiti vojski daje pravico tudi do aretacije civilnih oseb. Boj za interpretacijo tega člena Zakona o obrambi in zaščiti, ali sme vojska aretirati tudi civilne osebe ali ne, se je nadaljeval 16 let, do odločitve Ustavnega sodišča junija 2009.
Policija je sicer dva dni po nasilni aretaciji v Depali vasi, 22. marca 1994, podala kazensko ovadbo zoper Darka Njavra, Simona Krejana, Roberta Suhadolnika, Milivoja Turkoviča, Marka Pojeta in več neidentificiranih pripadnikov obrambnega ministrstva zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti. Toda policijska ovadba je več kot dve leti nedotaknjena ležala v predalu tožilke Barbare Brezigar.
Šele 26. junija 1996 je Brezigarjeva sklenila, da odvzem prostosti ni bil protipraven, saj naj bi imeli varnostni organi obrambnega ministrstva pravico izvajati svoje ukrepe proti vsem, ne glede na to, ali so vojaške ali civilne osebe. Tožilka je o zavrženju ovadbe obvestila osumljence, česar ji ne bi bilo treba, ni pa obvestila policije, čeprav bi jo po zakonu morala.
Leta 1998 je vrhovni tožilec Franc Mazi na zahtevo generalnega državnega tožilca Antona Drobniča preveril delo skupine tožilcev za posebne zadeve, ki jo je vodila Barbara Brezigar. Strokovno je ocenil, da je bila njena odločitev napačna: "Tudi če se vzame, da so ovadeni izvajali pooblastila iz 80. člena Zakona o obrambi in zaščiti in devetega člena Odloka o varnostnem organu Ministrstva za obrambo in vojaški policiji, podatki kažejo, da so pri odvzemu prostosti Milanu Smolnikarju ovadeni Robert Suhadolnik, Bojan Hočevar in Boštjan Otoničar ravnali v nasprotju z navodilom o uporabi prisilnih sredstev. To dovoljuje uporabo fizične sile le v tolikšni meri, da se obvlada upiranje ali odvrne napad. Pri tem se ne sme ravnati surovo. Ko je šlo za civilno osebo, osumljeno kaznivega dejanja, je bila naloga osumljencev zgolj prijeti storilca in o tem takoj obvestiti preiskovalnega sodnika ali organ za notranje zadeve. Razbitje stekel avtomobila in povzročitev lahke telesne poškodbe Milanu Smolnikarju, ki v tedanjem položaju ni mogel pobegniti s kraja dogodka, sta presegala pooblastila osumljencev in sta bila tudi v nasprotju z navodilom o uporabi prisilnih sredstev."
Vrhovni državni tožilec Mazi je izrazil tudi mnenje, da bi bilo treba zoper Suhadolnika, Hočevarja in Otoničarja vložiti obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari in kaznivega dejanja kršitve človekovega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja.
Odločitev tožilke Brezigarjeve je za napačno ocenil tudi zunajrazpravni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani. Smolnikar je namreč avgusta 1996 vložil zahtevo za sodno preiskavo zaradi kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti. Z njo se preiskovalni sodnik sicer ni strinjal, vendar je oktobra 1998 sodno preiskavo uvedel tričlanski zunajrazpravni senat sodišča. Obramba se je na to odločitev pritožila na Višje sodišče, ki pa je februarja 1999 pritožbo zavrnilo.
Sodni epilog