thumb|300px|Skupina Slovencev iz čete "Matija Gubec" pred ofenzivo na Brunete v začetku julija 1937. Med drugimi stoji tudi Aleš Bebler (drugi z desne). Mednarodne brigade (uradni španski naziv Voluntarios Internacionales de la Libertad; Mednarodni prostovoljci svobode; tudi internacionalne brigade) je bil naziv za vojaške enote tujcev, ki so se borili na republikanski strani med špansko državljansko vojno (1936-1939). Sprva so bile mednarodne brigade sestavljene izključno iz tujcev, toda zaradi prevelikih izgub in pomanjkanja novih prostovoljcev so kmalu začeli vključevati tudi Špance.
Mednarodne brigade je sestavljalo okoli 40.000 tujcev iz 54 držav. Vse brigade so bile pod komunističnim nadzorom in imele so lastne politične komisarje. Vsi nekomunisti, ki so hoteli vstopiti v mednarodne brigade, so morali prestati zaslišanje s strani NKVDja. Prav zaradi tega so nekateri tuji prostovoljci raje vstopali v vrste anarhistov oz. v milice.
Danes zmotno velja prepričanje, da so bile mednarodne brigade edine organizacije tujcev, ki so sodelovali v španski državljanski vojni. Mednarodne brigade so bile tako najštevičnejše take enote, ki so bile sestavljene kot pehotne enote (večina prostovoljcev ni imela zadovoljivega vojaškega znanja), medtem ko so bili nekateri tujci, ki so bili primerno predhodno izobraženi (pripadniki oboroženih sil) premeščeni v bolj ustrezne španske enote (predvsem v vojno letalstvo, oklepne enote, vojno mornarico, ...). Nekateri tujci (predvsem vojaški piloti) pa so prišli v Španijo kot najemniki, saj jim je španska republikanska vlada obljubila mesečno plačo 1.500 ameriških dolarjev in denarno nagrado $1.000 za vsako sestreljeno letalo (večina tega denarja ni nikoli prejela in nekateri so tako zapustili Španijo).
Mednarodne brigade so bile uradno ustanovljene 23. septembra 1936 na ukaz obrambnega ministra Prieta. Po podpisu münchenskega sporazuma leta 1938 je takratni predsednik vlade, Juan Negrín, izdal 21. septembra 1938 ukaz, s katerim je zapovedal umik vseh tujih pripadnikov španske republikanske vojske in drugih paravojaških enot iz bojev ter posledično iz Španije. 15. januarja 1939 so Španijo zapustili zadnji mednarodni prostovoljci svobode.
Zgodovina Ustanavljanje Prva enota tujcev, ki so se borili na republikanski strani med špansko državljansko vojno, je bila Četa delavske olimpiade, ki so jo sestavljali športniki, ki so bili v Barceloni in so nameravali sodelovati na olimpijskih igrah antifašistične mladine, ki se naj bi začele 25. julija 1936, a niso bile izpeljane zaradi začetka vojne.
Kmalu zatem sta Kominterna in Internacionala izdali razglas o mednarodni pomoči španski republikanski vladi, v obliki komunističnih prostovoljcev iz tujine, ki bi odšli v Španijo. Vse republikanske stranke so toplo pozdravile prve prihode tujih prostovoljcev, toda nekatere stranke so nasprotovale ustanovitvi posebnih tujskih enot pod vodstvom le ene politične stranke. Najbolj so temu nasprotovali anarhisti, saj so se bali, da bo tako Komunistična partija Španije pridobila odločilno vojaško premoč v istočasno potekajoči španski revoluciji.
Že v oktobru 1936, ko je prišla v Španijo prva večja skupina 500 prostovoljcev, so se pojavile težave, ki so izhajale iz predhodno omenjenih političnih nesoglasij. Zaradi vse večjega komunističnega pritiska (posredno tudi Sovjetske zveze) je takratni predsednik vlade, Largo Caballero, dovolil ustanovitev takih enot, katerih pravni položaj pa še ni bil urejen.
Mednarodne brigade so bile uradno ustanovljene šele 22. oktobra 1936 na ukaz obrambnega ministra Prieta. S tem ukazom je bil rešen pravni položaj mednarodnih prostovoljcev in mednarodnih brigad. Mednarodne brigade so bile ustanovljene v skladu z istom zakonom, ki je dovoljeval obstoj Španske legije, ki pa je bila na strani nacionalistov. Vsi prostovoljci so 23. septembra 1937 tako podpisali pogodbo, v kateri je bilo določeno: zaveže se, da ostane do konca vojne, vsakih šest mesecev ima pravico do 13-dnevnega dopusta, lahko pridobi špansko državljanstvo (najmanj enoletno služenje) in ima po vojni pravico ostati v španskih oboroženih silah. Pripadnikom mednarodnih brigad je bilo prepovedano nošenje kakršnihkoli stranskarskih simbolov.
Največ prostovoljcev je prišlo iz oziroma preko Francije, saj sta si delile mejo, poleg tega pa je bila v Franciji močna komunistična partija Francije in tu je živelo tudi veliko komunističnih beguncev iz drugih držav (največ Italijanov). Internacionala je tako ukazala ustanovitev posebnih odborov v vseh državah članicah, ki so zbirale prostovoljce, denar, opremo, urejale pot do Španije,... Eno takih postojank v Parizu je vodil tudi Josip Broz Tito.
Prvi boji - bitka za Madrid Pohod nacionalistov na Madrid - Glavni in najbolj krvavi začetni boji med republikanci in nacionalisti so potekali severno od Toleda, kje je Varelov afriški korpus začel svojo naslednjo fazo svojega pohoda na Madrid. Vsa Varelova fronta nacionalistov se je 15. oktobra 1936 pomaknila za petnajst kilometov naprej. Ta podor sta nato razširila še nacionalistična poveljnika Barron in Tella s svojimi četami. Republikanski major Domingo se je iz obupa ustelil. 17. oktobra je padlo cestno kižišče Illescas na pol poti med Toledom in Madridom ( približno 25 kilometrov od Madrida ). Predsednik republikanske vlade Largo Caballero je hotel po telefonu govoriti s komandantom mesta, a v njegovo grozo se mu je z drugega konca žice oglasil sam general Varela. Utrujeno republikansko vojsko so zahodno od Madrida politični komisarji prepričevali, da je ruska pomoč že na poti in s tem so borcem vsaj deloma povzdignili duha. Pri mestecu Chapineria je 6000 borcev - miličnikov prešlo v potinapad predrlo Castejonovo fronto in zjutraj 19. oktobra obkolilo Chapinerio. Toda nacionalistični poveljnik Castejon je na čelu svojih vojakov naredil izpad čez pokopališče, razbil obroč in republikansko zmago spremenil v svojo zmago. Naslednji dan so republikanci napadli pri Ilescasu. Njihov napad je vodil Asensio Torado, ki je bil malo prej povišan v generala. V boj je vrgel 15000 mož pod poveljstvom majorja Roja, Mena in Modesta. Glavnino teh sil je prepeljal na bojišče z avtobusi madridskega potniškega prometa. Nacionalistični poveljnik Barron, ki se je z Mavri in legionarji utrdil v Illescasu je s svojih položajev lahko opazoval to prevažanje.Republikani so mesto Illescas zasuli z granatami , nacionalisti pa so vrgli v boj Monasteijevo konjenico in Tellovo kolono, ki je prihitela iz Toleda. Tellov obkoljevalni manever se je spet posrečil in miličniške enote so se morale vrniti na svoje izhodiščne položaje. to se je dogajalo 23. oktobra in zadaj za fronto je še naprej dotekala nemška in italijanska pomoč nacionalistom. Istega dne so v Španijo prispeli tudi prvi italijanski vojaki - infanteristi. Zdaj so v Madridu že lahko slišali grmeanje topov in ljudje so bili potlačeni. Republikanski predsednik Azana je menil , da je prestolnica izgubljena in se je zato umaknil v Barcelono, ne da bi vlado sploh obvestil o svojem odhodu. V Madridu sta ljudska fonta in anarhistična CNT ustanovili skupen odbor za preganjanje pete kolone. In tako se je spet sprostila morija, ki se je za nekaj časa že skoraj povsem polegla. Krivdo za poraz pri Illescasu so zlasti komunisti naprtili generalu Asensiu, toda general je imel srečo, kajti 24. oktobra je bil imenovan za podsekretarja v vojnem ministrstvu, poveljstvo nad centralno republikansko armado pa je prepustil generalu Pozasu. Istega dne so reaktivirali upokojenega generala Miaja - grešnega kozla za ponesrečeno kordovsko ofenzivo ter ga imenovali za komandanta Madrida, tako je zamenjal generala Castella, kateremu se je dokončno omračil um. Medtem se je položaj pred Madridom še bolj poslabšal. Monasterijeva nacionalistična konjenica je s ceste Toledo - Madrid zavila proti vzhodu, zavzela kraje Borox, Esquivias, Sesena in s tem ogrozila zveze med Madridom in Valencijo. V teh kitičnih dneh so ladje z rusko pomočjo še naprej plule proti Španiji. 25. oktobra so iz cartagenskega pistanišča izplule štiri sovjetske ladje in odnesle v Odeso glavnino španskih rezerv zlata, deloma kot jamščino za plačilo dotedanjih in prihodnjih pošiljk orožja, deloma pa zato, da zlato ne bi prišlo v roke upornikom - nacionalistom.
Obleganje Madrida -