Espoo ([éspo]; ) je mesto na Finskem. Je zahodno od prestolnice Helsinki v južnem delu Uusimaa. Prebivalcev ima približno 314.000. Je 2. najbolj naseljena občina na Finskem. Espoo je del metropolitanskega območja Helsinki, ki ima približno 1,6 milijona prebivalcev. Espoo je na severni obali Finskega zaliva in meji na Helsinke, Vantaa, Kirkkonummi, Vihti in Nurmijärvi. Mesto vključuje enklavo Kauniainen. Espoo pokriva površino 528 kvadratnih kilometrov. Espoo je dvojezična občina s finščino in švedščino kot uradnim jezikom. Prebivalstvo sestavlja 70 % govorcev finščine, 6 % govorcev švedščine in 24 % govorcev drugih jezikov, kar je precej nad nacionalnim povprečjem.
Espoo je bil naseljen v prazgodovini, z dokazi o človeških naselbinah izpred 8000 let. Toda v zgodnji železni dobi je prebivalstvo izginilo. V zgodnjem srednjem veku so regijo poseljevali Tavastijci in jugozahodni Finci. Po severnih križarskih vojnah so se švedski naseljenci začeli izseljevati v obalne regije današnje Finske. Espoo je bil ustanovljen kot avtonomna katoliška župnija v 15. stoletju. Po koncu finske vojne je imela odločitev, da leta 1812 Helsinki postanejo nova prestolnica Velikega vojvodstva Finske pod ruskim nadzorom, pomemben pozitiven vpliv na rast in razvoj občine. Kljub temu je bilo ozemlje vse do 20. stoletja pretežno agrarno. Po drugi svetovni vojni je Espoo doživel hitro urbanizacijo in znatne demografske spremembe, pri čemer je okoli leta 1950 finščina postala večinski jezik in nadomestila švedščino. Občina je leta 1963 pridobila status trga, status mesta pa je dobila leta 1972.
Za mesto je značilna predmestna pokrajina, v kateri prevladujejo samostojna stanovanja. Prepoznaven je po svojem obsežnem naravnem okolju, kot je 58-kilometrska obala, arhipelag, gozdovi, jezera in narodni park. Espoo je razdeljen na sedem večjih okrožij, od katerih je vsako nadalje razdeljeno na manjša okrožja in soseske. Za razliko od tradicionalnih mest Espoo nima osrednjega mestnega območja. Namesto tega ima pet različnih mestnih središč: Leppävaara, Tapiola, Matinkylä, Espoon keskus in Espoonlahti. Espoo ima številna lokalna središča, oblikovana okoli zgodovinskih dvorcev.
Univerza Aalto je v Otaniemiju v Espooju, poleg uspešne znanstvene skupnosti, ki jo sestavljajo zagonska podjetja in združenja, kot je VTT – Tehnično raziskovalno središče Finske. Espoo je dom vodilnih podjetij, kot so Nokia, HMD Global, Tieto, KONE, Neste, Fortum, Orion Corporation, Outokumpu in Foreca, poleg razvijalcev iger Rovio in Remedy Entertainment. Leta 2015 je Espoo postal član Unescove globalne mreže učečih se mest.
Etimologija Pred švedsko kolonizacijo je bil Espoo naseljen s finskim plemenom Tavastijani, območje, na katerem mesto leži, pa se je najverjetneje imenovalo drugače. Ime Espoo naj bi izhajalo iz srednjeveške švedske vasi Espaby (ali Espoby), ki je bila v zahodnem delu današnjega mesta. Morda se nanaša na trepetlike, ki so rasle na bližnjem rečnem bregu, saj je arhaična švedska beseda za drevo »äspe«, beseda za reko pa »å«, s pripono »-by«, ki pomeni vas.
Grb Espooja prikazuje zlato podkev z zlato krono na modrem ščitu. Krona se nanaša na stari kungsgård iz Espooja, podkev pa na obveznost prevoza uradnikov, vojske ali ujetnikov, ki je veljala za župnije ob Kraljevi cesti. Številne ceste v Espooju še vedno sledijo stari srednjeveški Kraljevi cesti. Kraljeva cesta na Finskem, ki se razteza od Turkuja na zahodu do Viborga na vzhodu, je nastala v 1340-ih ali 1350-ih letih in je bila takrat najpomembnejša cesta na Finskem.Suuri Rantatie – Kuninkaantie 1999. Accessed on 20 February 2016.
Zgodovina Prazgodovina Današnji Espoo so najprej naselili lovci-nabiralci pred približno 8000 leti, nekaj tisoč let po koncu zadnjega ledeniškega obdobja. Naselbine iz kamene dobe so bile najdene v Nuuksiu in Perinkiju. Naselbine iz starejše kovinske dobe so bile najdene iz Mikkeläja] in iz Morbyja iz predrimske železne dobe, od katerih je slednja pomembna tema v zvezi z raziskavami živinoreje. Sledovi zgodnje poselitve na območju ostajajo v krajevnih imenih. Na primer, izvirno ime za Soukko je bilo Soukko.Ainiala, Terhi; Saarelma, Minna; Sjöblom, Paula: Nimistöntutkimuksen perusteet, p. 127. Finnish Literature Society 2008.
Prvi naseljenci so živeli v severnih delih sedanjega mesta, okoli jezer Pitkäjärvi, Bodomjärvi in Loojärvi, saj so bili južni deli še vedno v veliki meri pokriti z morjem. V kameni dobi so ljudje v Espooju živeli na južno obrnjenih obalah in pobočjih, saj so nudili zavetje pred mrzlimi celinskimi vetrovi. Življenje v bližini vodnih teles je olajšalo tudi lov in ribolov. Način življenja so narekovale sezonske spremembe in ljudje so le redko ostajali na enem mestu skozi vse leto.
V bronasti dobi (okoli 1500–500 pr. n. št.) se je človeška poselitev premaknila proti jugu. Znanih naselbin iz tega obdobja je malo, vendar je bilo odkritih več kot 70 grobovom podobnih ostankov iz tega obdobja, večinoma iz južnega Espooja, ki je takrat tvoril arhipelag. Ko je bilo železarstvo uvedeno na Finsko okoli leta 500 pr. n. št., je ljudem omogočilo dostop do materialov, ki so bili veliko bolj vsestranski od materialov, ki so se uporabljali prej. Vendar pa je podnebje na začetku železne dobe postalo hladnejše in zdi se, da je človeška naselbina v Espooju med tem obdobjem izginila. V Espooju so odkrili samo dve odkritji iz tistega časa.
Švedska vladavina Srednjeveški Espoo
Večino prvotnih vasi današnjega Espooja so ustanovili Tavastijski Finci glede na krajevna imena. Do 12. stoletja so bile tavastijske hiše na obali Kaukjärvija (zdaj znanega kot Pitkäjärvi), v Kauklahtiju, Karvasmäkiju, Bemböleju, Haapalahtiju in Finneviku.
Prve švedske naselbine v Uusimai so bile ustanovljene v 12. ali 13. stoletju. Švedski naseljenci so se na to območje preselili skozi sedanji kraj Kirkkonummi in nato na območje Esboby. Od tam so nadaljevali proti severovzhodu do Kauklahtija, Bemböleja in Vanhakartana. V poznejših fazah so lahko naseljenci prispeli v Espoo tudi neposredno s Švedske, najverjetneje iz Svealanda. Iz tega obdobja izvira švedsko ime za Espoo, Esbo. Naseljenci so spremenili finska imena, ki so jih uporabljali Tavastijci, v švedska: Kauklahti je na primer postalo Köklax in Karvasmäki je postalo Karvasbacka. Sedanja finska imena so se v tem procesu morda tudi spremenila od prvotnih. Na primer, ime kraja Välli je bilo morda spremenjeno v Vällskog, kar je od takrat vodilo do sedanjega finskega imena Velskola. Švedske naselbine so bile tako obsežne, da je celotno območje postalo švedsko govoreče, razen njegovega najsevernejšega dela in morda območja Haapalahti-Mäkkylä.
Palinološke analize kažejo, da se je kmetijstvo v Espooju že izvajalo okoli 11. stoletja, vendar iz tega obdobja ni ohranjenih nobenih zgodovinskih zapisov. Do poznega 13. stoletja je bil Espoo del obmejne regije med jugozahodnimi Finci in Tavastianskimi Finci. Nekateri artefakti, najdeni v Espooju, so prav tako izvirali iz starodavnih savsko-karelskih finskih noš, ženske iz pozne železne dobe in zgodnjega srednjega veka na tem območju pa so imele podoben nakit kot v regiji okoli današnjega Mikkelija.
V srednjem veku je bilo v Espooju približno 70 vaških parcel. V bližini ostankov starodavnih vasi so odkrili starodavna polja in številne prehode. Espaby (na tem mestu je bil kasneje ustanovljen dvorec Espoo) je bil verjetno najstarejša švedsko govoreča vas na tem območju. Ime Espoo se verjetno nanaša na ime reke Espoonjoki (švedsko: Esboån, prvotno Espå / Espåå), ki naj bi izviralo iz dreves trepetlike na obrežju reke (švedska beseda za "trepetlika" je äspe). Ime je bilo prvič omenjeno leta 1431. Prvotno se je sedanja reka Gumbölenjoki preimenovala v Espoonjoki po vasi, ki leži ob reki. Ko so v bližini vasi Södrik ustanovili cerkev, so reko poimenovali Espoonjoki, ki teče od jezera Kirkkojärvi do Kauklahtija.Mallat, Kaija (ed.): Kylä-Espoo – Espoon vanha asutusnimistö ja kylämaisema. Centre for urban planning in Espoo 2008; pp. 35–38. .
Espoo je postal samostojna župnija v 15. stoletju. Prej je bil Espoo kapelska župnija pod Kirkkonummijem. Kamnita stolnica Espoo je bila zgrajena v 1480-ih na pobudo kmetov. Do leta 1670 so vzhodni deli Espooja pripadali župniji Helsinki, nato pa so bili uradno priključeni župniji Espoo in slottslän Raseborg.
Po drugi križarski vojni na Finsko so naseljenci iz Švedske ustanovili stalna kmetijska naselja v Uusimai. Espoo je bil do 1486–1487 pododdelek kongregacije Kirkkonummi. Najstarejši znani dokument, ki se nanaša na Kirkkonummi, je iz leta 1330; Espoo kot podpoglavje je bilo datirano v 1380, čeprav je prvi dokument, ki se neposredno nanaša na Espoo, iz leta 1431. Gradnja stolnice Espoo, najstarejše ohranjene stavbe v Espooju, označuje neodvisnost Espooja. Upravno je bil Espoo del Uusimaa. Ko je bila provinca razdeljena na vzhodno in zahodno provinco, ki ju je upravljal Porvoo oziroma grad Raseborg, je bila vzhodna meja province Raseborg v Espooju. Cesta iz 13. stoletja, ki je povezovala takrat najpomembnejša mesta na Finskem, Kraljeva cesta, poteka skozi Espoo na poti iz Stockholma prek Turkuja in Porvoa v Viipuri.
Dvorec Gräsa Najstarejša frälse posest v Espooju, dvorec Gräsa, je očitno dobila frälse pravice v poznem 15. stoletju.Gräsan tarina, city of Espoo. Accessed on 28 November 2020. Gräsa je eno najstarejših naselij v Espooju in najstarejše v južnem Espooju, saj je bilo verjetno ustanovljeno že v začetku 14. stoletja, ko se je švedska naselbina preselila v notranjost. Od začetka je bilo naselje na mestu sedanje cerkve Olari na obeh straneh reke Gräsanoja. Odsotnost finskih imen na tem območju razkriva, da je bilo prebivalstvo že od začetka švedsko govoreče.
Zgodnje novoveško obdobje
Leta 1556 se je kralj Gustav Vasa odločil stabilizirati in razviti regijo z ustanovitvijo kraljevega dvorca v Espooju. Vlada je kupila vasi Espåby in Mankby () in preselila prebivalstvo drugam ter zgradila kraljevi dvorec v Espåbyju. (Mankby je bil sčasoma zapuščen in ni bil nikoli ponovno naseljen.) Kraljev dvorec je imel kraljevega lokalnega pooblaščenca (vogt) in pobiral kraljevi davek v naravi, plačan z delom na kmetiji dvorca. Upravno središče Espoon keskus je zraslo okoli cerkve in železniške postaje Espoo, vendar je občina do današnjih dni ohranila mrežo podobno strukturo.
V 16. stoletju se je Espoo spremenil v župnijo številnih velikih kmetij. Vojna med Švedsko in Rusijo v poznem 16. stoletju je pritegnila lastnike kmetij, da so v upanju na znižanje obdavčitve ustanovili konjske posesti. Lastniki konjskih posesti so morali podpirati jezdeca v vojnah, ki jih je bojevalo kraljestvo. V poznem 17. stoletju je krona podarila zemljišča plemičem, ki so bili uspešni v vojnah, v nekaj desetletjih pa je zemljišče v Espooju prejelo sedem plemiških družin.
V zgodnjem 18. stoletju sta velika severna vojna in velika jeza povzročila revščino med ljudmi. V tem času se je veliko članov posesti v Espooju preselilo na Švedsko. Ustanovitev Sveaborga pred Helsinki je povečala promet v Espooju in številni častniki so kupili vile v Espooju. Gradnja trdnjave je zahtevala prevoz opeke iz tovarn v Espooju. V istem stoletju so se kmetijske novosti, kot sta krompir in razno sadje, razširile iz graščin na kmete.
Veliko vojvodstvo Finska in zgodnja industrializacija
Švedska vladavina na Finskem se je končala leta 1809, ko je Kraljevina Švedska po finski vojni prepustila vse svoje ozemlje, ki je ostalo na Finskem, pod nadzor Ruskega imperija. Ko je mesto Helsinki leta 1812 postalo glavno mesto novoustanovljenega Velikega vojvodstva Finske, je sosednji župniji Espoo prineslo nov razvoj. Številni vladni uradniki in člani rastočega trgovskega razreda so kupili poletne hiše pri Espooju.