Obdobje preseljevanja ljudstev (ok. 300 do 600 n. št.), znano tudi kot vpadi barbarov, je bilo obdobje v evropski zgodovini, zaznamovano z obsežnimi migracijami, ki so privedle do padca Zahodnega rimskega cesarstva in poznejše naselitve njegovih nekdanjih ozemelj z različnimi plemeni ter ustanovitve postrimskih kraljestev.

Izraz se nanaša na pomembno vlogo, ki so jo imele migracije, vpadi in naselitve različnih plemen, zlasti Burgundov, Vandalov, Gotov, Alemanov, Alanov, Hunov, Slovanov, Avarov, Bolgarov in Ogrov znotraj ali na ozemlja Evrope kot celote in zlasti Zahodnega rimskega cesarstva. Historiografija tradicionalno določa obdobje od leta 375 n. št. (morda že leta 300) do leta 568.Halsall, Guy. Barbarian Migrations and the Roman West, 376–568. Cambridge University Press, 2007. K temu pojavu migracij in invazij so prispevali različni dejavniki, njihova vloga in pomen pa sta še vedno predmet številnih razprav.

Zgodovinarji se razlikujejo glede datumov začetka in konca obdobja preseljevanja ljudstev. Začetek obdobja na splošno velja za invazijo Hunov iz Azije v Evropo okoli leta 375, konec pa za osvojitev Italije s strani Langobardov leta 568,For example, Halsall, (2008), Barbarian Migrations and the Roman West, 376–568 vendar bolj ohlapno opredeljeno obdobje sega od leta 300 do poznega leta 800."The Migration period (fourth to eighth century)", p.5 Migration Art, A.D. 300-800, 1995, Metropolitan Museum of Art, ed. Katharine Reynolds Brown, , 9780870997501 Na primer, v 4. stoletju je cesarstvo naselilo zelo veliko skupino Gotov kot federate na rimskem Balkanu, Franki pa so se naselili južno od Rena v rimski Galiji. Leta 406 je skupina Vandalov, Alanov in Svebov opravila še posebej velik in nepričakovan prehod Rena. Ko se je centralna oblast v Zahodnem rimskem cesarstvu razpadla, je rimska vojska postala pomembnejša, vendar so v njej prevladovali možje barbarskega porekla.

Obstajajo nasprotujoča si mnenja o tem, ali je bil padec Zahodnega rimskega cesarstva posledica povečanja migracij ali pa sta tako razpad centralne oblasti kot povečan pomen nerimskega prebivalstva ustvarila dodatne notranje dejavnike. Migracije in uporaba nerimskega prebivalstva v vojski so bile znane v obdobjih pred in po njih, Vzhodno rimsko cesarstvo pa se je prilagodilo in obstajalo do padca Konstantinopla pod Osmansko oblast leta 1453. Padec Zahodnega rimskega cesarstva, čeprav je vključeval ustanovitev konkurenčnih barbarskih kraljestev, so do neke mere upravljali vzhodni cesarji.

Migranti so bili sestavljeni iz vojnih tolp ali plemen z 10.000 do 20.000 ljudmi. Priseljevanje je bilo običajno v celotnem obdobju Rimskega cesarstva.Giovanni Milani-Santarpia, "Immigration Roman Empire", MariaMilani.com V 100 letih, je bilo skupno število migrantov največ 750.000, v primerjavi s povprečno 40 milijoni prebivalcev Rimskega cesarstva v tistem času. Prve migracije ljudstev () so izvedla germanska plemena, kot so Goti (vključno z Vizigoti in Ostrogoti), Vandali, Anglosasi, Langobardi, Svebi, Frizijci, Juti, Burgundi, Alemani, Skiri in Franki; nekatere od teh skupin so kasneje proti zahodu potisnili Huni, Avari, Slovani in Bolgari.Bury, J. B., The Invasion of Europe by the Barbarians, Norton Library, 1967. Kasnejše invazije – kot so tiste, ki so jih izvedli Vikingi, Normani, Varjagi, Ogri, Arabci, Turki in Mongoli – so imele prav tako pomemben vpliv na rimsko in nekdanje rimsko ozemlje (zlasti v Severni Afriki, na Iberskem polotoku, v Anatoliji ter Srednji in Vzhodni Evropi).

Kronologija Germanska plemena pred selitvijo

Germanska ljudstva so se po letu 1000 pr. n. št. izselila iz južne Skandinavije in severne NemčijeWolfram Euler, Konrad Badenheuer; "Sprache und Herkunft der Germanen: Abriss des Protogermanischen vor der Ersten Lautverschiebung"; 2009; na sosednja ozemlja med Labo in Odro. Prvi val se je premaknil proti zahodu in jugu (okoli leta 200 pr. n. št. je potisnil Kelte proti zahodu do Rena), do leta 100 pr. n. št. pa se je preselil v južno Nemčijo do rimskih provinc Galije in Cisalpske Galije, kjer jih je ustavil Gaj Marij in kasneje Julij Cezar. Prav to zahodno skupino sta opisala rimski zgodovinar Tacit (56–117 n. št.) in Julij Cezar (100–44 pr. n. št.). Kasnejši val germanskih plemen se je med letoma 600 in 300 pr. n. št. iz Skandinavije selil proti vzhodu in jugu na nasprotno obalo Baltskega morja, kjer se je premaknil po Visli blizu Karpatov. V Tacitovi dobi so bila med njimi manj znana plemena, kot so Tenkteri, Heruski, Hermunduri in Hati; vendar pa je obdobje federacije in mešanih porok privedlo do znanih skupin, znanih kot Alemani, Franki, Sasi, Frizijci in Turingi.Bury, Invasion, Ch. 1.

Prvi val

Prvi val vpadov, med letoma 300 in 500 n. št., je delno dokumentiran s strani grških in latinskih zgodovinarjev, vendar ga je arheološko težko preveriti. Germanska ljudstva so prevzela nadzor nad večino območij takratnega Zahodnega rimskega cesarstva.

Tervingi so leta 376 prečkali Donavo na rimsko ozemlje v selitvi, ko so bežali pred vdornimi Huni. Nekaj ​​časa pozneje je bil v Marcianopolisu med srečanjem z rimskim poveljnikom Lupicinom ubit spremljevalec njihovega vodje Fritigerna. Tervingi so se uprli in Vizigoti, skupina, ki je izhajala bodisi iz Tervingov bodisi iz združitve pretežno gotskih skupin, so sčasoma napadli Italijo in leta 410 izropali Rim, preden so se naselili v Galiji. Okoli leta 460 so na Iberskem polotoku ustanovili Vizigotsko kraljestvo. Na rimsko ozemlje jim je najprej sledila konfederacija herulskih, rugijskih in skirskih bojevnikov pod Odoakerjem, ki je leta 476 odstavil Romula Avgusta, kasneje pa še Ostrogoti pod vodstvom [Teoderika Velikega, ki so se naselili v Italiji.

V Galiji so Franki (združitev zahodnogermanskih plemen, katerih voditelji so bili od 3. stoletja povezani z Rimom) v 5. stoletju postopoma vstopili na rimska ozemlja in se po utrditvi oblasti pod odločilno zmago Hilderika in njegovega sina Klodvika nad Siagrijem leta 486 uveljavili kot vladarji severne rimske Galije. Frankovsko kraljestvo je po odbijanju izzivov Alemanov, Burgundov in Vizigotov postalo jedro tega, kar bo kasneje postalo Francija in Nemčija.

Prva anglosaška naselitev Britanije se je zgodila v 5. stoletju, ko se je rimski nadzor nad Britanijo končal. Burgundi so se v 5. stoletju naselili v severozahodni Italiji, Švici in vzhodni Franciji.

Drugi val

Med letoma 500 in 700 n. št. so slovanska plemena naselila več območij srednje Evrope in prodrla dlje v južno in vzhodno Evropo, s čimer so postopoma spremenili vzhodno polovico Evrope v pretežno slovansko govorečo. Poleg tega so se v ta drugi val vključila še turška plemena, kot so Avari in kasneje ugro govoreči Ogri. Leta 567 n. št. so Avari in Langobardi uničili velik del Gepidskega kraljestva. Langobardi, germansko ljudstvo, so se v 6. stoletju naselili v Italiji s svojimi herulskimi, svebskimi, gepidskimi, turingijskimi, bolgarskimi, sarmatskimi in saksonskimi zavezniki.Bertolini 1960, pp. 34–38.Schutz 2002, p. 82 Kasneje so jim sledili Bavarci in Franki, ki so osvojili in vladali večini Italijanskega polotoka.

Bolgari, prvotno nomadska skupina, verjetno iz Srednje Azije, so od 2. stoletja dalje zasedli pontsko stepo severno od Kavkaza. Kasneje, pod pritiskom Hazarov, se je večina preselila proti zahodu in v 7. stoletju prevladovala na bizantinskih ozemljih ob spodnji Donavi. Od takrat se je demografska slika Balkana trajno spremenila, saj je postal pretežno nov jezik, slovansko govoreč, medtem ko so v gorah Balkana preživele množične populacije domačinov, ki so živeli v traško-romaniziranih ljudstvih.Fine, John Van Antwerp (1983), The Early Medieval Balkans, University of Michigan Press, , p. 31.The Miracles of Saint Demetrius

Za seboj so Alani pustili tri azijska ljudstva, ki so se naselila južno od Donave: Sklavini so se naselili na Istrskem polotoku (današnja Sklavonija), ki se je po letu 1920 preimenoval v Slovenijo; Hrvati so se naselili v Dalmaciji, tj. v sodobni Hrvaški in zahodni Bosni in Hercegovini; medtem ko so se Srbi naselili v Iliriji, Epirju, Trakiji in Makedoniji, tj. današnji jugozahodni Srbiji, vzhodni Bosni in Hercegovini ter delih sodobne Črne gore.Chapter 2 in Noel Malcolm's Kosovo, a Short History, Macmillan, London, 1998, pp. 22-40 Do sredine 7. stoletja so srbska plemena vdirala v severno Albanijo. Do 9. stoletja so osrednji polotok Hemus in Epir (območje južne in osrednje Albanije) napadli in naselili Bolgari.

Med zgodnjimi bizantinsko-arabskimi vojnami so arabske vojske v poznem 7. in zgodnjem 8. stoletju poskušale vdreti v jugovzhodno Evropo prek Male Azije, vendar so jih skupne sile Bizanca in Bolgarov pri obleganju Konstantinopla (717–718) premagale. Med hazarsko-arabskimi vojnami so Hazari ustavili arabsko širitev v Evropo čez Kavkaz (7. in 8. stoletje). Hkrati so tako imenovani Mavri (ki so jih sestavljali Arabci in Berberi) vdrli v Evropo prek Gibraltarja (leta 711 so osvojili Hispanijo od Vizigotskega kraljestva), preden so jih Franki ustavili v bitki pri Toursu v Galiji. Ti pohodi so v naslednjem tisočletju privedli do široko razmejenih meja med krščanstvom in islamom. V naslednjih stoletjih so muslimani do leta 902 uspešno osvojili večino Sicilije od kristjanov.

Ogrska osvojitev Karpatske kotline okoli leta 895 in poznejše ogrske invazije na Evropo do njihovega pokola v bitki pri Lechfeldu leta 955 so vznemirjale Srednjo Evropo in veljajo za zadnje dejanje invazij iz Azije.

Širjenje Vikingov od konca 8. stoletja običajno označuje zadnja velika migracijska gibanja tega obdobja.

Krščanski misijonarji iz rimskega Zahoda (Rima) in rimskega Vzhodnega Bizanca so postopoma spreobrnili neislamske prišleke in jih vključili v krščanstvo.

Razprave Barbarska identiteta

Analiza barbarske identitete in kako je bila ustvarjena in izražena med barbarskimi vdori je sprožila razprave med znanstveniki. Herwig Wolfram, zgodovinar Gotov,Wolfram, Thomas J. Dunlap, tr. History of the Goths (1979) 1988:5 v razpravi o enačbi migratio gentium z ugotavlja, da je Michael Schmidt enačbo uvedel v svoji zgodovini Nemcev iz leta 1778. Wolfram je opazil, da se je pomen gensa kot biološke skupnosti spreminjal, celo v zgodnjem srednjem veku, in da »zaradi zapleta nimamo načina, da bi si izmislili terminologijo, ki ne bi izhajala iz koncepta narodnosti, ustvarjenega med francosko revolucijo«.

V 19. stoletju je prevladovala primordialističnaAnthony D. Smith, The Ethnic Origins of Nations (Oxford, 1966) pp. 6ff., coined the term to separate these thinkers from those who view ethnicity as a situational construct, the product of history, rather than a cause, influenced by a variety of political, economic and cultural factors. paradigma. Znanstveniki, kot je nemški jezikoslovec Johann Gottfried Herder, so plemena obravnavali kot koherentne biološke (rasne) entitete in izraz uporabljali za označevanje ločenih etničnih skupin. Prav tako je verjel, da je Volk organska celota z osrednjo identiteto in duhom, ki sta očitna v umetnosti, literaturi in jeziku. Te značilnosti so bile obravnavane kot intrinzične, na katere zunanji vplivi, celo osvajanja, niso vplivali. Zlasti jezik je veljal za najpomembnejši izraz etnične pripadnosti. Trdili so, da imajo skupine, ki si delijo isti (ali podoben) jezik, skupno identiteto in prednike.Na to je vplival model 'družinskega drevesa' () jezikoslovja, saj so bili odnosi med sorodnimi jeziki obravnavani kot posledica izpeljave od skupnega prednika. Model je še vedno zelo vpliven v jezikoslovju. To je bil romantični ideal, da je nekoč obstajalo eno samo nemško, keltsko ali slovansko ljudstvo, ki je izviralo iz skupne domovine in govorilo skupni jezik, kar je pomagalo zagotoviti konceptualni okvir za politična gibanja 18. in 19. stoletja, kot sta pangermanizem in panslavizem.