Metod Trobec, slovenski serijski morilec, prevarant, tat in ropar, * 6. junij 1948, Planina nad Horjulom,Ostanki trupel v krušni peči, str. 19, Gorenjski Glas, 25. april 1980, l. 33, št. 32 † 30. maj 2006, Zavod za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni.Metod Trobec se je obesil, str. 10, Gorenjski Glas, Šubic, Simon (2. junij 2006), l. 59, št. 44
Obsojen je bil za umor petih žensk. Vse je umoril in zažgal v kmečki krušni peči od leta 1976 do konca leta 1978 na domačiji v Dolenji vasi pri Polhovem Gradcu, ki je danes ni več. Njegove žrtve so bile Vida Markovčič, Marija Cankar, Urška Brečko, Ana Plevnik in Zorica Nikolić. Vse so bile neznanke razen Zorice Nikolić.Za take zločine smrtna kazen, str. 24, Gorenjski Glas, 28. november 1980, l. 33, št. 92 Za domnevno prvo žrtev, Olgo Pajić, mu niso sodili, zgolj podali so ovadbo po najdbi njenih dokumentov v njegovi hiši umorov leta 1984.
Njegovi umori so prišli na plan leta 1979, ko je okradel in pretepel nemškega turista.Srhljiva najdba, str. 13, 21. september 1979, Gorenjski Glas, l. 32, št. 75 Njegova dejanja so bila označena za ena najhujših v slovenski povojni kriminalni zgodovini.Petkratni morilec kmalu pred sodniki, str. 8, Primorski dnevnik, 21. oktober 1980, letnik 36, številka 10763, Poleg umorov je bil obsojen tudi zaradi tatvin, povzročitve hudih telesnih poškodb, goljufij in divjega lova. Slučajne znanke je povabil na pijačo, nato pa jim je ukradel torbico. Kradel je tudi iz kleti in avtomobilov. Nazadnje je delal kot skladiščnik v ljubljanski Metalki, iz katere je kradel ob pomoči nekaterih tam zaposlenih.Iskali so potovalko, našli pa so ostanke treh trupel, str. 12, Delo, 20. september 1979, letnik 21, številka 220,
Kot serijski morilec si je prislužil status ikone. Med Slovenci je bil bolj znan kot ljudje na pomembnih političnih položajih. Na prvem sojenju je fotografe in novinarje zmerjal s sadisti. Poročanje o njem med letoma 1979 in 1984 je pomenilo zametek senzacionalizma v slovenskem časopisju, ki je naredilo škodo žrtvam in svojcem, saj je izjemnost primera novinarstvo ujela nepripravljeno. To so bili časi pred prvimi senzionalističnimi časopisi, kot so mariborski Kaj in Slovenske novice.GLASER, Mirja, 2010, Spoštovanje domneve nedolžnosti v Slovenskih novicah pri poročanju o primeru Plut : diplomsko delo [na spletu]. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede . [Dostopano 27 september 2020]. Pridobljeno http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/glaser-mirja.pdf
Bil je dvakrat poročen in ločen.Pričala tudi Trobčeva mati, str. 16, Gorenjski Glas, 10. september 1982, l. 35, št. 69Večkratni morilec je svoje žrtve sežigal v krušni peči, str. 10, Delo, 25. april 1980, letnik 22, številka 98, Opisali so ga kot privlačnega moškega nizke, čokate postave in blede polti, ki ni izgledal kot morilec.Trobec le zmiguje z rameni, str. 15, Gorenjski glas, 31. oktober 1980, l. 33, št. 84 Bil je zelo navezan na svojo mater, kar se je videlo iz njegovih pisem iz preiskovalnega zapora, ki so jih na njegovo željo prebrali med sojenjem za umore. Bila so lepo oblikovana, v pravilni slovenščini in z besednim zakladom nekoga, ki je imel več razredov osnovne šole kot Trobec.Trobčeva mati kot priča, str. 24, Gorenjski Glas, 14. november 1980, l. 33, št. 88Trobčeva mati je danes svoje izjave nekoliko spremenila, str. 12, Delo, 14. november 1980, letnik 22, številka 267, Njegova mama je pričala na obeh sojenjih za umore. Polbrat in polsestra po mamini strani ter sestra so na prvem sojenju izkoristili pravico, da jim tega ni treba.
Odvetnik Stanislav Klep iz Kranja ga je zagovarjal do leta 1984. Poudarjal je, da so elektrošoki Trobcu scvrli možgane in ga spremenili v morilca ter da bi ga morali zdraviti v psihiatrični bolnišnici. Motilo ga je tudi, da so le domnevali, da je Trobec zadavil svoje žrtve. Podprl je odstop Slavka Ziherla s položaja državnega sekretarja za zdravstvo v vladi Boruta Pahorja, ker je ta podpiral zdravljenje z elektrošoki. Klep je bil tudi vodja gibanja Združeni ob lipi sprave.Lipa sprave o premierovih odločitvah, str. 2, Gorenjski Glas, 16. december 2008, l. 61, št. 100
Metod Trobec je zadnji obsojenec v Sloveniji, ki so mu izrekli smrtno kazen. Potrdili so jo na ponovnem sojenju, nato pa jo je Višje sodišče v Ljubljani leta 1983 spremenilo v dvajset let zapora. V letih 1988, 1990 in 1992 je napadel tri sojetnike, zaradi česar so mu zaporno kazen podaljšali. V zaporih je nepretrgoma preživel 27 let, kar je slovenski rekord. Izpuščen bi bil 5. marca ali 15. marca 2015 ,vendar je v zaporu storil samomor.
Za svojo življenjsko izpoved v seriji »Usode izza rešetk« v Dolenjskem listu je zahteval astronomsko vsoto.Šlo je za Trobčevo varnost, str. 13, Dolenjski list, 24. september 1992, letnik 43, številka 39, Po samomoru je bil pokopan v neoznačen grob na pokopališču Šentrupert.
Življenje
Zgodnja leta Rodil se je kmetici Mariji Trobec, samski materi štirih otrok, ki je kmetijo brez tekoče vode dobila z agrarno reformo. Na njej je redila eno ali dve kravi, prašiče, kure in ovce. S sestro dvojčico Cirilo sta se rodila zadnja, njun oče jima je pomagal le občasno. Odraščala sta skupaj s polbratom Rajkom in polsestro Marijo. Po besedah matere naj bi Metod shodil pri štirih, spregovoril pa pri petih letih. Osnovne šole ni dokončal zaradi učnih težav, sedmega razreda namreč ni izdelal. Sosedje so menili, da je pri 14-ih ali 15-ih letih večkrat požgal kozolce, kar je mama označila za obrekovanje, zaradi katerega je po odsluženi vojaščini šel v Zahodno Nemčijo (najprej je povedala, da je z ostalimi fanti z vasi iskal boljši zaslužek).
Delo v Nemčiji V Zahodni Nemčiji je bil od 1971 do 1974. Tam se je v avtomobilski tovarni priučil za avtokleparja.
Vrnitev v Slovenijo, zasebno življenje in kraji bivanja Po vrnitvi v Slovenijo je spoznal 21 let starejšo Štefko Kvas in se poročil z njo. Na sojenju Metodu Trobcu je na obravnavi, zaprti za javnost, povedala, da je bil v intimnem življenju grob do nje. Opazila je njegovo navezanost na mamo. Njegova mama je povedala, da s svojim sinom po njegovi prvi poroki ni imela tesnejših stikov. Žena je opazila, da domov nosi stvari, ki jih ni kupil. Kasneje je bil obsojen za več kaznivih dejanj. Ukradene stvari je nosil tudi svoji sestri (pisalni stroj iz Galtexa in plašč umorjene Zorice Nikolić). Leta 1978 je spoznal drugo žensko in se z njo poročil. Ločila sta se po devetih mesecih. Na ponovno sojenje leta 1982 njegova druga bivša žena kljub vabilu ni prišla.
Hišo v Dolenji vasi je med leti 1971 in 1972 kupila njegova mama (za 11 milijonov starih dinarjev, za kar naj bi prodala del živine, del kupnine pa je posodil njen brat, nekaj denarja je dodal tudi Metod sam), katero mu je tudi podarila. Od takrat naprej je živel tam, nekaj časa tudi s svojo prvo ženo. Tam je bival do konca leta 1978, (kjer je ostal prijavljen), potem pa je odšel živet v hišo na Spodnji Beli, ki jo je verjetno kupil s pomočjo svojih staršev. Po preselitvi se je vračal v Dolenjo vas. Hišo v Dolenji vasi je prodala njegova mama leta 1978 (najverjetneje spomladi ali poleti leta 1979) , nekemu zdomcu, ki je bival v zgornjih prostorih, za spodnje pa se ni brigal. Ko je novi lastnik izvedel, kaj se je v hiši dogajalo, je želel, da se mu vrne kupnina. Jezni Trobec je iz preiskovalnega zapora o tem pisal odvetniku in si potem prizadeval, da se to pismo prebere med sojenjem za umore. Med preiskavo se je zavil v molk. Postal je agresiven, ko je izvedel, da je njegova mama vrnila kupcu hiše v Dolenji vasi 60.000 zahodnonemških mark kupnine.Tožilec predlaga najstrožjo kazen, obramba pa oprostitev, str. 12, Delo, 21. november 1980, letnik 22, številka 273, Med sojenjem za napad na nemškega turista je bil prijavljen v Rovtu, na naslovu njegove tete, sestre njegovega očeta, ki je zaradi nebogljenosti potrebovala pomoč njegove mame, ki je živela tam, zaradi česar je bil Metod v Dolenji vasi občasno sam.Osem let zapora, ker je oropal in ranil turista, str. 12, Delo, 9. september 1980, letnik 22, številka 211,
Kazniva dejanja in obsodbe Pred aretacijo za napad na Nemca je bil šestkrat v kazenskem postopku in štirikrat obsojen. 1967: pomoč pri kaznivem dejanju (kraja kolesa in mopeda)Zgodba Metoda Trobca, str. 14, Gorenjski Glas, 9. junij 2006, l. 59, št. 46 1971: mesec dni pogojne kazni za odvzem avtomobila 1974: leto dni zapora za goljufijo in lažno ovadbo. Prišel je na dopust z najetim (rent-a-car) avtomobilom iz Zahodne Nemčije in ga skril v gospodarsko poslopje v Dolenji vasi. Kranjskim miličnikom pa je prijavil da je avto ukraden. 1976: kraja elektrike (brez obsodbe) 1978: 3 meseci zapora za divji lov (kazni ni odsedel, ker so mu jo na njegovo prošnjo odložili)
Ropi in tatvine, obravnavani na prvem sojenju za umore
Po umoru Marjane Cankar 25. marca 1977 je z njenim ključem okradel obrtno zadrugo Galtex v Ljubljani. Ukradel jim je dva računska stroja, dva pisalna stroja, električni kuhalnik, pribor za kuhanje kave in dva spenjača za papir v skupni vrednosti 21.499 dinarjev. V noči na 5. februar 1979 je na kranjski avtobusni postaji ponudil prevoz upokojencu Janezu V., ki je zamudil avtobus, nato pa ga je na travniku v Dorfarjah zbil na tla in mu strgal uro z roke, ker napadeni pri sebi ni imel denarja. 2. julija 1979 je starejši ženski, Jovanki K. iz Titograda, na kranjski avtobusni postaji, z laganjem in pod pretvezo, da je taksist, ponudil prevoz na Planino (naselje v Kranju). Odpeljal jo je proti Srakovljam na Mlaki in jo vrgel iz avta brez njene prtljage, dokumentov in denarja. Za nakradene predmete so avgusta 1979 podali 16 kazenskih ovadb.
Bivanje v zdravstvenih ustanovah
Zdravljenje v Psihiatrični bolnišnici Polje Leta 1974 so Trobca odpeljali iz preiskovalnega zapora (kjer je bil zaradi prevare in lažne prijave), na zdravljenje v Polje, ker je imel priporno psihozo, Ganserjev sindrom, značilen za psihopatsko osebnost, ki išče pot iz stiske (pretvarjal se je, da je duševni bolnik). V Polju se je zdravil dvakrat, ob prvem zdravljenju je dobil tri elektrošoke, ob drugem pa dva (po 110 voltov na aparatih Siemens).Psihiatri: ni posledic zdravljenja z EŠ, str. 17, Gorenjski Glas, 11. november 1980, l. 33, št. 87 Svoji materi je, glede na poročilo, pri enem od obiskov grozil, da jo bo ubil. Med pričanjem na prvem sojenju za umore, njegova mati tega ni omenila, ker naj bi se v splošnem le malo sporekla glede dela na kmetiji.
Na opazovanju v KPD bolnici v Zagrebu V KPD bolnici Zagreb je bil od 20. februarja do 8. aprila 1980 na posebnem opazovanju, ki je potrdilo, da je prišteven in da se zaveda svojih dejanj. Tudi tam je prejel elektrošoke, saj ni želel sodelovati (zaporniška psihoza).Trobec se ne spominja, str. 9, Gorenjski Glas, 9. september 1980, l. 33, št. 69
Umori Žrtve je vodil k sebi domov in jih umoril. Zakaj ni umoril tudi ostalih žensk, ki so bile pri njem, preiskovalci niso izvedeli, so pa domnevali, da je iskal take, ki so imele zdravstvene težave, saj sta se dve umorjeni zdravili zaradi epilepsije. Posilil in zadavil je 5 žensk. Dve je pretepel, da sta krvaveli.Tožilec zahteva najstrožjo kazen, zagovornik oprostitev, str. 24, Gorenjski Glas, 21. november 1980, l. 33, št. 90 Trupla je porinil v kmečko krušno peč ter zažgal s pomočjo bencina in drv. Na več mestih v hiši so našli kri (posledica obrambe žrtev). Trupla je zažgal, da bi zabrisal sledi. Tudi nekatere njihove dokumente je zažgal, druge pa odnesel na Spodnjo Belo. V gospodarskem poslopju ob hiši so v leseni mavtarki našli pepel in ostanke človeških kosti. Med prečrpavanjem gnojnice so tudi v greznici našli podobne ostanke.
Doma je imel šund roman X-100, ki pripoveduje o najbolj krutih zločinih in sežiganju trupel, ter roman Lun in eksodus, ki ima na nekem mestu debelo tiskano besedilo »sve tajne predajem vatri« (»vse skrivnosti dam ognju«).