thumb|300px|Zemeljsko površje je splet vplivov množice dejavnikov; med drugim ima velik vpliv na njegovo podobo podnebje, kar je zaradi podnebnih pasov lepo vidno iz vesolja
thumb|300px|Površje Zemlje na kopnem in pod oceani zaznamujejo različne skupine oblikovalnih procesov, zlasti kopni del pa dandanes v veliki meri tudi posegi človeka
Zêmeljsko povŕšje (zémeljsko ~) je zunanja meja zemeljske skorje oziroma litosfere. Je področje stika med slednjo in ozračjem, torej med tlemi in atmosfero planeta, pa tudi prvobitno življenjsko okolje človeka, tj. antroposfera. Slednje velja le za kopno površje Zemlje, ki prekriva 29 odstotkov celote, medtem ko površje na dnu svetovnih oceanov zavzema 71 % celotne površine. S preučevanjem površja Zemlje se ukvarja geografska znanost.
Površje Zemlje je skupek raznolikih površinskih oblik, ki so jih oblikovali mnogi procesi tako v geološki preteklosti kot v današnjem času. Skoraj v celoti med te procese sodijo eksogeni (zunanji oziroma zniževalni) procesi, kot so različne vrste preperevanja in denudacije, pretakanja površinskih in podzemnih voda, delovanja ledenikov in vetra, ter endogeni (notranji oziroma zviševalni) procesi, kot sta tektonika in ognjeniška aktivnost. Posamezne predele površja sicer v veliki meri zaznamuje ena skupina preoblikovalnih procesov, a svojo vlogo pri dovršitvi končne podobe površja, z izjemo površja pod oceani, igrajo tudi mnogi drugi procesi. Iz tega izhaja pomembno dejstvo, da je vsak predel površja na planetu vsota zelo različnih dejavnikov, katerih razumevanje terja poznavanje mnogih načel preoblikovalnih sil ter čim bolj verjetno predvidevanje procesov v preteklosti. Ta vprašanja preučuje geomorfologija.
Večina raziskav, ki se nanašajo na oblikovanje površja Zemlje, se drži nekaterih načel oziroma predpostavk. Prva izmed teh je uniformitarianizem, tj. sklepanje, da so pravila, veljavna v sedanjosti, držala tudi v preteklosti, procesi naj bi torej potekali na enak način; ker ta trditev ne velja za vse primere, je potrebna previdnost pri sklicevanju na to načelo. Druga predpostavka je sistem ekvilibrija, ki je povezava množice kontrolnih dejavnikov za nadzor določenih (naravnih) razmer. Ti dejavniki vzpostavljajo naravno ravnovesje, ob vdoru zunanjih dejavnikov in posledičnem porušenju ravnovesja pa se sproži verižna reakcija prilagajanja kontrolnih dejavnikov z namenom vnovične vzpostavitve ravnovesja. Je torej negativna reakcija sistema, in sicer v smislu teženja k ponovnemu ravnovesju. Tretja predpostavka, ki je mnogokrat prisotna v študijah oblikovanja zemeljske površine, pa je nasprotna prejšnji, in sicer pozitivna reakcija sistema na okoljsko spremembo.
Vpogled v lastnosti površja Zemlje razkriva, da med površjem planeta na celinskem delu (del površja, ki leži na celinski skorji ali sialu) ter površjem pod oceani (del površja, ki leži na oceanski skorji ali simi) obstaja več bistvenih razlik. Gre namreč za dve reliefno popolnoma različni območji, saj slednjega zaznamuje razmeroma malo preoblikovalnih procesov, medtem ko je prvi prizorišče prepletanja učinkov številnih procesov, med drugim vse bolj tudi takšnih človeškega izvora.
Na voljo pa imaš tudi posnetek za lažjo predstavo : http://festyy.com/w1YK1J
Skrajne točke površja Ker Zemlja nima povsem pravilne oblike krogle ali elipsoida (glej Oblika Zemlje), se Zemljinemu središču najbližja točka na površju ne nahaja v Marianskem jarku, ki je najgloblje mesto glede na morsko gladino, pač pa je to točko (od središča oddaljeno približno 6.353 km) po strokovnih ugibanjih najti nekje na dnu 4 kilometre globokega Arktičnega oceana blizu geografskega severnega pola. Tudi vrh Mount Everesta, ki je najvišja točka površja nad gladino morja (8.848 m), ni najbolj oddaljena točka površine od središča planeta. Ta je namreč vrh ognjenika Chimborazo v Ekvadorju, ki je visok 6.267 metrov, od središča planeta pa je oddaljen 6.384,4 kilometrov.
Oceansko površje Zemlje
thumb|300px|Oceansko dno v veliki meri zaznamujejo endogene sile
Površje Zemljine skorje, ki ga prekrivajo svetovni oceani, zavzema 71 odstotkov celotnega površja. Njegov bistveni element so oceanske tektonske plošče, ki se na svojih robovih sredi oceana razmikajo, medtem ko spodrivajo celinske tektonske plošče. Vse podoceansko površje zaznamujejo zlasti endogene, tj. tektonske in vulkanske površinske oblike, ki jih pojasnjuje teorija o tektoniki plošč. Skoraj celoten del kamninske podlage oceanov predstavlja bazalt, katerega starost sega od 0 do 210 milijonov let; vzrok tako mladi kamninski podlagi je stalno vnašanje mladih magmatskih kamnin in kasneje sedimentov v okolje preko vulkanizma ter neobstoj eksogenih sil, ki bi razkrivale nižje ležeče in torej starejše kamninske plasti.
Tipične reliefne oblike, ki jih je najti na teh območjih površja planeta, so kontinentalne police oziroma šelfi, tj. plitva območja okrog celin, ki so tektonsko del slednjih; kontinentalna pobočja ali zmerno nagnjeni deli med šelfi in globljimi deli oceanov; abisalne ravnine ali obsežna področja oceanskega dna, potopljena med 3.000 in 5.000 metrov, uravnana in prekrita z abisalnimi sedimenti; srednjeoceanski hrbti oziroma okoli 60.000 kilometrov dolg pas ognjeniških vzpetin po dnu treh oceanov, območja razmikanja litosferskih plošč in vir mladih kamnin; ter globokomorski jarki, ki so podolgovate kotanje, potopljene 5.500 in več metrov pod gladino morja in kot take najgloblje točke površja planeta (med njimi je na prvem mestu Marianski jarek, ki na najnižjem izmerjenem mestu sega 11.034 metrov pod gladino Tihega oceana).
Kopno površje Zemlje Del Zemljinega površja, ki je kopen, je območje, na katerega nenehno delujejo eksogeni preoblikovalni procesi, pa tudi kraj človekovega bivanja in delovanja, zaradi česar je v čedalje večji meri zaznamovano tudi s slednjim. Za podobo kopnega površja so pomembne nekatere velike oblike oziroma makroenote. Največji del predstavljajo akumulacijske ravnine, sledijo erozijske ravnine in planote v sedimentnih kamninah, kristalinski ščiti (kratoni) ali najstarejši deli zemeljskega površja, stara, močno erodirana gorstva iz paleozoika ter mlada nagubana gorstva iz terciarja, ki se razvijajo še danes. Posamezne predele pa zavzemajo ognjeniški platoji.
Večina izmed geomorfnih oblik na kopnem je delo eksogenih preoblikovalnih procesov, torej tistih, ki delujejo od zunaj in ne iz notranjosti Zemlje ter površje znižujejo. Najbolj značilen, fluvialni, kopenski relief povzroča delovanje površinskih vodnih (rečnih) procesov, preostali tipi reliefov pa nastajajo ob delovanju tektonskih premikov, ledenikov, obalnih procesov, vetra ter podzemnih voda. Bolj ali manj vsepovsod prisoten preoblikovalni proces pa je preperevanje podlage in posledično denudacija oziroma erozija.
Preperevanje in erozija
Preperevanje kamninske podlage in prsti je eden izmed najpomembnejših preoblikovalnih procesov. Pomeni razkrajanje mineralov zaradi neposrednega ali posrednega stika z ozračjem, poteka pa brez gibanja za razliko od erozije, ki spira kamninski material s pomočjo gibanja vode, zraka (veter), ledenih gmot ali pa gravitacije same. Pomembno je zaradi dejstva, da deli sprijete gmote podlage na manjše delce, ki so dovzetni za vplive drugih eksogenih oblikovalnih procesov, iz česar sledi, da je predpogoj za obsežno preoblikovanje površine Zemlje.
Do preperevanja lahko pride zaradi več različnih vzrokov. Najvidnejša klasifikacija razločuje med mehanskim ali fizikalnim preperevanjem, ki je posledica neposrednega delovanja atmosferskih razmer, kakršne so temperatura, vlaga, led in zračni pritisk, ter kemijskim preperevanjem, ki se zgodi zaradi razkrajajočih kemijskih reakcij z določenimi kemijskimi spojinami. Večkrat je omenjeno tudi biološko preperevanje, ki med drugim zajema razkrajajoče vplive mikroorganizmov na kamnine. thumb|300px|Tako kot drugi oblikovalni procesi tudi preperevanje in erozija povzročata, da gorovja in druge površinske oblike niso večne, temveč se s časom zravnajo v ravnino
Najvidnejša površinska oblika v okoljih, kjer med preoblikovalnimi procesi prevladuje preperevanje in odnašanje prepereline, so pobočja. To so nagnjeni deli zemeljskega površja, nastali zaradi denudacije oziroma erozije. So dediščina preteklosti, saj ponujajo jasen vpogled v obliko in jakost preteklega dogajanja; tako gre po njihovi obliki in nagnjenosti sklepati o delovanju ledenikov v določenem okolju. Točen proces nastajanja pobočij je tudi v sodobnih znanstvenih krogih predmet razprav in razhajanj, uveljavljenih pa je več modelov, ki so primerni za razlago pobočij v različnih okoljih. Zgodovinsko znan je Davisov model zniževanja pobočij, katerega avtor je utemeljitelj ameriške geomorfologije William Morris Davis; govori o različnih starostnih fazah zemeljskega površja, katerih ena je tudi faza bolj in manj strmih pobočij. Na začetku procesa tako pride do nastanka najbolj strmih pobočij, ta pa se s časom preobražajo v pobočja z manjšim naklonom; zgornji predeli pobočja so ob koncu procesa konveksni, medtem ko so spodnji konkavni. Celotna teorija sloni na zgodnejši teoriji istega avtorja o cikličnem razvoju reliefa, ki trdi, da ciklični hitri tektonski dvigi povzročijo neravnovesje v ekvilibriju, zaradi česar se prične proces zniževanja, kjer je izredno pomembno oblikovanje pobočij ter kasneje njihovo izničenje. Davisov model je konkurenca še dvema uveljavljenima modeloma, njegovo veljavnost pa je moč potrditi zlasti za vlažno, zmerno toplo podnebje, značilno za severovzhod Združenih držav ter Zahodno Evropo. Avstrijec Walther Penck pa je napravil teorijo o nadomeščanju pobočij, ki se v marsičem ne razlikuje od Davisove, razlaga pa, da se že nastala pobočja nadalje razvijajo z luščenjem celotne plasti pobočja (torej plasti od vznožja do vrha slednjega) ter nabiranjem tega materiala ob vznožju ter posledičnim zniževanjem naklona od dna proti vrhu. Še eden izmed znanih modelov pa je tudi Kingov model vzporednega odmikanja pobočij avtorja Lesterja C. Kinga. Tudi ta kot bistven dejavnik zmanjševanja naklona pobočij izpostavlja akumulacijski material ali pediment.
Pobočja so teren za delo množice preoblikovalnih površinskih procesov, ki sodelujejo pri ustvarjanju končne podobe površja Zemlje. Bistvena osnova teh procesov je sila teže, mednje pa sodijo bolj ali manj intenzivno raztapljanje kamnin, polzenje tal zlasti ob redčenju prepereline z vodo, denudacija ali ploskovno odnašanje prepereline, erozija ali linijsko odnašanje prepereline, ki nastane iz denudacije zaradi težnje po zmanjšanju trenja s podlago, erozija prsti kot posledica človekove dejavnosti idr. Če je katerikoli izmed naštetih procesov dovolj močan, kar v zadnjem času velja zlasti za zadnjega, lahko pride do katastrofalne degradacije okolja, denimo v obliki t. i. badlands (slovensko pustinja ali degradirana zemlja).
Rečni ali aluvialni relief
thumb|300px|Dolina Soče
Rečni ali fluvialni (tudi slemenasto-dolinasti) relief je najznačilnejša podoba kopnega površja Zemlje. Sestavljajo ga porečja, ki so skupek več rečnih dolin in vmesnih hrbtov ali slemen. Pomemben del pa so tudi pobočja, saj igrajo pomembno vlogo pri oblikovanju reliefa ter so tako povezana z nastankom vodotokov. Najznačilnejša površinska oblika v rečnem reliefu so doline, rezultat součinkovanja rečne erozije v strugi ter denudacije na pobočjih dolin. To pa nikakor nista edina geomorfna procesa v okoljih rečnih reliefov.