Aman (arabsko: عَمّان ʻammān izgovorjeno [ʕamːaːn]) je glavno in najbolj naseljeno mesto Jordanije ter gospodarsko, politično in kulturno središče države. Aman leži v severni osrednji Jordaniji in je upravno središče guvernata Aman. Mesto ima 4.007.526 prebivalcev in površino 1680 kvadratnih kilometrov. Danes velja, da Aman spada med najbolj moderna arabska mesta. Je glavna turistična destinacija v regiji, zlasti med arabskimi in evropskimi turisti.
Najstarejši dokazi o naselitvi v Amanu so bili najdeni na neolitskem najdišču 'Ain Ghazal, kjer so odkrili kipe iz časa ok. 7250 pred našim štetjem - kipi spadajo med najstarejše upodobitve človeka. V času železne dobe je bilo mesto znano kot Ammon, središče kraljestva Amonitov. V grškem in rimskem obdobju so ga imenovali Filadelfija, dokončno pa so ga v islamskem obdobju preimenovali v Amman. Večji del srednjeveškega in post-srednjeveškega obdobja je bila lokacija opuščena. Sodobni Aman pa začne nastajati v poznem 19. stoletju, ko so ga v okviru Osmanskega cesarstva leta 1867 poselili čerkeški priseljenci. Prvi občinski svet je bil ustanovljen leta 1909. Aman je hitro zrastel zlasti po tem, ko je bila leta 1921 imenovan za prestolnico Transjordanije in po več zaporednih valovih beguncev: Palestinci v letih 1948 in 1967, Iračani v letih 1990 in 2003 in Sirci od leta 2011. Sprva je bil zgrajen na sedmih gričih, zdaj pa se razprostira na 19 gričih, ki združujejo 27 okrožij , ki jih upravlja občina Veliki Aman na čelu z županom (2018 je to Yousef Shawarbeh). Območja Amana se imenujejo po hribih (jabal) ali po dolinah (wadi), na primer Jabal Lweibdeh in Wadi Abdoun. Vzhodni Aman je pretežno poln zgodovinskih krajev, ki pogosto gostijo kulturne dejavnosti, medtem ko je Zahodni Aman modernejši in služi kot gospodarsko središče mesta.
Leta 2014 je v Aman prispelo približno dva milijona obiskovalcev in tako postalo 93. najbolj obiskano mesto na svetu in 5. najbolj obiskano arabsko mesto. Aman ima razmeroma hitro rastoče gospodarstvo in je uvrščen med Beta - na svetovnem indeksu mest. Poleg tega so ga razglasili za eno najboljših mest na Bližnjem vzhodu in Severni Afriki glede na gospodarske, delovne, okoljske in socio-kulturne dejavnike. Mesto je med najbolj priljubljenimi lokacijami v arabskem svetu za multinacionalne družbe, da ustanovijo svoje regionalne pisarne, poleg Dohe in le za Dubajem. Pričakuje se, da bodo v naslednjih 10 letih ta tri mesta zajela največji delež dejavnosti večnacionalnih družb v regiji.
Etimologija Aman je svoje ime dobil v 13. stoletju pred našim štetjem, ko so ga Amonci poimenovali Rabbath Amon, pri čemer izraz Rabbath pomeni 'prestolnica' ali 'kraljeva četrt'. Sčasoma se izraz Rabbath ni več uporabljal in mesto je postalo znano kot Ammon. Vpliv novih civilizacij, ki so mesto osvojile, je postopoma spremenil ime v Amman. V hebrejski Bibliji se omenja kot Rabbat ʿAmmon (svetopisemska hebrejščina רבת עמון, tiberijska hebrejščina Rabbaṯ ʿAmmôn). Vendar je Ptolemaj II. Filadelf, makedonski vladar Ptolemajskega kraljestva, ki je kraljeval med letoma 283 in 246 pr. n. št., mesto preimenoval v Filadelfijo (starogrško Φιλαδέλφεια, dobesedno 'bratska ljubezen'), potem ko ga je zasedel. Ime je dobilo kot prigovarjanje lastnemu vzdevku, Filadelf.
Zgodovina Antika
Neolitsko najdišče 'Ain Ghazal je bilo odkrito na obrobju Amana. Na višku okoli 7000 pred našim štetjem je obsegalo 15 hektarjev, naseljeno pa je bilo s približno 3000 ljudmi (štiri do petkrat več kot je prebivalcev sodobnega Jeriha). V tistem času je bila lokacija tipična nekeramična neolitska vas. Njene hiše so bile pravokotne stavbe, zidane z blatom, ki so vsebovale glavno bivalno sobo, katere stene so bile obložene z apnenim ometom. Mesto so odkrili leta 1974, ko so gradbeni delavci delali cesto, ki je prečkala območje. Do leta 1982, ko so se začela izkopavanja, je skozi najdišče steklo približno 600 metrov ceste. Kljub škodi, ki jo je povzročila širitev mesta, so ostanki 'Ain Ghazal zagotovili veliko informacij.
'Ain Ghazal je znan po nizu majhnih človeških kipov, najdenih leta 1983, ko so se lokalni arheologi spopadli 2,5 metra veliko jamo, v kateri so bili. Ti kipi so človeške figure, narejene iz belega gipsa, z poslikanimi oblačili, lasmi in ponekod okrasnimi tetovažami. Dvaindvajset figur je bilo najdenih v dveh skrivališčih, od tega petnajst polnih figur, petnajst doprsnih kipov in dve razdrobljeni glavi. Trije doprsni kipi so bili dvoglavi, katerih pomen ni jasen.
V 13. stoletju pred našim štetjem je bil Aman prestolnica Amoncev in je postal znan kot Rabb Amon. Amon je regiji zagotovil več naravnih virov, vključno z peščenjakom in apnenci, skupaj s produktivnim kmetijskim sektorjem, zaradi katerega je bil Amon življenjsko pomemben kraj vzdolž kraljeve ceste, starodavne trgovske poti, ki je povezovala Egipt z Mezopotamijo, Sirijo in Anatolijo. Tako kot Edomiti in Moabiti je tudi trgovina po tej poti Amoncem prinesla znaten prihodek. Amonci so častili starodavno božanstvo, imenovano Moloch. Izkopavanja arheologov v bližini civilnega letališča Aman so odkrila tempelj, v katerem je bil oltar in številni delci človeških kosti. Kosti so kazale sledi gorenja, kar je privedlo do domneve, da je oltar deloval kot pogrebna grmada.
Danes po Amanu obstaja več amonskih ruševin, kot so Qasr Al-Abd, Rujm Al-Malfouf in nekateri deli Amanske citadele. Razvaline Rujm Al-Malfoufa so sestavljene iz kamnitega opazovalnega stolpa, ki se je uporabljal za zaščito mesta in več shramb na vzhodu. Mesto je kasneje osvojilo asirsko cesarstvo, za njim pa Perzijsko cesarstvo.
Klasično obdobje
Po Aleksandrovi osvojitvi Bližnjega vzhoda in Srednje Azije se je utrdil vpliv ]]Helenistično obdobje#Kultura|helenistične kulture]]. Grki so na območju sodobne Jordanije ustanovili nova mesta, med njimi Umm Qais, Džeraš in Aman. Ptolemaj II. Filadelf, makedonski vladar Egipta, ki je zasedel in obudil mesto, ga je imenoval Filadelfija (starogrško Φιλαδέλφεια) ali v prevodu 'bratska ljubezen'.
Eden najbolj izvirnih spomenikov v Jordaniji in morda v helenističnem obdobju na Bližnjem vzhodu je vasica Irak Al-Amir v dolini Wadi Al-Sir, jugozahodno od Amana, kjer domuje Qasr Al-Abd ('grad sužnjev'). Med drugimi ruševinami v bližini so vas, izolirana hiša in vodnjak, ki so danes komaj vidni zaradi škode, ki jo je povzročil velik potres, ki je leta 362 prizadel to regijo. Qasr Al-Abd naj bi zgradil Hirkan Jeruzalemski, ki je bil glava močne družine Tobiadov. Kmalu potem, ko je začel gradnjo te velike zgradbe, leta 170 pr. n. št., ko se je vrnil iz vojaške akcije v Egiptu, je Antioh IV. osvojil Jeruzalem, razstrelil tempelj, v katerem je bil shranjen Hirkanov zaklad in je bil videti odločen, da napade Hirkana. Po zaslišanju je Hirkan storil samomor in pustil svojo palačo v Filadelfiji nedokončano. Tobiadi so se dvajset let borili z arabskimi Nabatejci, dokler mesta niso izgubili. Po izgubi Filadelfije v pisnih virih ne slišimo več o družini Tobiadov.
Rimljani so velik del Levanta osvojili leta 63 pred našim štetjem, s čimer so začeli obdobje rimske vladavine, ki je trajala štiri stoletja. V severni novodobni Jordaniji so se grška mesta Filadelfija (Aman), Gerasa, Gedara, Pella in Arbila združila z drugimi mesti v Palestini in Siriji; Scythopolis, Hippos, Capitolias, Canatha in Damascus in ustanovila zvezo Dekapolis, bajno konfederacijo, povezano z vezmi gospodarskega in kulturnega pomena. Filadelfija je postala točka ob cesti, ki se je raztezala od Ailah do Damaska, ki jo je leta 106 zgradil cesar Trajan. To je mestu v kratkem času zagotovilo gospodarski zagon. V pozni bizantinskem obdobju v 7. stoletju je bilo v mestu več škofov in cerkva.
Rimska vladavina je v Jordaniji pustila več ruševin po vsej državi, od katerih nekatere obstajajo v Amanu, na primer Herkulov tempelj na Amanski citadeli, rimsko gledališče, Odeon in nimfej. Obe gledališči in vodnjak Nimfej so bili zgrajeni med vladavino cesarja Antonina Pija okoli leta 161. Gledališče je bilo večje prizorišče od obeh in je imelo kapaciteto 6000 gledalcev. Bilo je usmerjeno proti severu in vgrajeno v pobočje, da bi občinstvo zaščitili pred soncem. Severovzhodno od gledališča je bil majhen odeon. Zgrajen v približno istem času kot gledališče, je imel Odeon 500 sedežev in je še danes v uporabi za glasbene koncerte. Arheologi ugibajo, da je bila konstrukcija prvotno prekrita z leseno streho, da bi občinstvo zaščitila pred vremenskimi vplivi. Nimfej leži jugozahodno od Odeona in je služil kot glavni vodnjak Filadelfije. Verjame se, da je imel bazen površine 600 kvadratnih metrov, ki je bil globok 3 metre in je bil neprestano napolnjen z vodo.
Islamsko obdobje
V 630-ih je rašidunska vojska osvojila to območje od Bizantincev, s čimer se je v Levantu začelo islamsko obdobje. Filadelfijo so muslimani preimenovali v Amman in je postal del okrožja Jund al Urdunn. Velik del prebivalstva je že govoril arabščino, kar je olajšalo vključevanje v kalifat, pa tudi več spreobrnjenj v islam. Pod omajadskimi kalifi, ki so začeli vladati leta 661, so bili zgrajeni številni puščavski gradovi kot sredstvo za upravljanje puščavskega območja novodobne Jordanije, od katerih jih je nekaj še vedno dobro ohranjenih. Aman je že deloval kot upravno središče. Omajadi so zgradili veliko palačo na hribu Amanske citadele, ki je danes znana kot palača Omajadov. Aman je bil pozneje uničen zaradi večjih potresov in naravnih nesreč, vključno z zelo hudim potresom leta 747. Omajade so Abasidi strli tri leta pozneje.
Pomen Amana se je zmanjšal sredi 8. stoletja, potem ko je škoda, ki jo je povzročilo več potresov, otežila bivanje. Izkopavanja med podrto plastjo palače Omajadov so odkrila ostanke peči za žganje iz časov Abasidov (750–969) in Fatimidov (969–1099). V poznem 9. stoletju je geograf al-Yaqubi Aman označil za 'prestolnico' Balka.Le Strange 1896, p. 391. Podobno je leta 985 Jeruzalemski zgodovinar al Muqaddasi opisal Aman kot glavno mesto Balka in da je mesto v puščavskem obrobju Sirije, obkroženo z vasmi in koruznimi polji ter je regionalni vir jagnjet, žita in medu. Poleg tega al-Maqdisī opisuje Aman kot 'pristanišče puščave', kamor bi se zatekel arabski beduin, njegova citadela, ki je obvladovala mesto, pa je imela majhno mošejo.Le Strange 1896, p. 392.
Zasedba hriba s citadelo s strani križarskega kraljestva Jeruzalem doslej temelji le na interpretacijah križarskih virov. Viljem iz Tira piše v svoji Historia, da je Filip Milly leta 1161 dobil grad 'Ahamant', ki naj bi se skliceval na Aman kot del gospostva Oultrejordain.Malcolm Barber (2003) "The career of Philip of Nablus in the kingdom of Jerusalem," in The Experience of Crusading, vol. 2: Defining the Crusader Kingdom, eds. Peter Edbury and Jonathan Phillips, Cambridge University Press Leta 1166 se je Filip pridružil vojaškemu redu vitezov templjarjev in jim prenesel pomemben del svojega fevda, vključno z gradom Ahamant ali 'Haman', kot je poimenovan v potrdilu, ki ga je izdal kralj Amalrik I. Jeruzalemski. Do leta 1170 je bil Aman v ajubidskih rokah. Ostanki stražnega stolpa na Citadeli, ki so ga najprej pripisali križarjem, so danes prednostno datirani v obdobje Ajubidov in ga puščajo za nadaljnje raziskave, da bi našli mesto križarskega gradu. V obdobju Ajubidov je damaščanski geograf Al-Dimaški zapisal, da je Aman del pokrajine Al-Karak, čeprav so od mesta ostale samo ruševine.