Adam Bernard Mickiewicz, poljski romantični pesnik, esejist, publicist in dramatik, * 24. december 1798, Zaosie, Nowogródek, † 26. november 1855, Konstantinopel. Obravnavan je kot eden treh poljskih pesnikov prerokov (Trzej Wieszcze: Adam Mickiewicz, Juliusz Słowacki, Zygmunt Krasiński) in je glavni predstavnik romantike na Poljskem.
Najbolj znan je po svoji poetični drami Dziady (Praznik mrtvih) in nacionalni epski pesnitvi Pan Tadeusz (Gospod Tadej). Ostali pomembni deli sta Konrad Wallenrod in Grażyna.
Mickiewicz se je rodil na ozemlju nekdanje Velike litovske kneževine, ki je bilo del Poljsko-litovske skupnosti, razdeljenem od Rusije, in se je aktivno boril za neodvisnost svoje domače regije. Po petih letih izgnanstva v osrednji Rusiji mu je leta 1829 uspelo zapustiti Ruski imperij in je, tako kot mnogim njegovim rojakom, preostanek življenja preživel v tujini. Najprej se je naselil v Rimu, nato v Parizu, kjer je nekaj več kot tri leta predaval slovansko književnost na Collège de France. Bil je aktivist, ki si je prizadeval za demokratično in neodvisno Poljsko. Umrl je, verjetno zaradi kolere, v Konstantinoplu v Osmanskem cesarstvu, kamor je odšel pomagat organizirati poljske sile za boj proti Rusiji v krimski vojni.
Leta 1890 so njegove posmrtne ostanke prenesli iz Montmorencyja v Val-d'Oise v Franciji v Vavelsko stolnico v Krakovu na Poljskem.
Življenje Zgodnje življenje
Adam Mickiewicz se je rodil 24. decembra 1798 bodisi na posestvu svojega strica po očetovi strani v Zaosieju (danes Zavosse) blizu Novogrudka (v poljščini Nowogródek) bodisi v samem Novogrudku v takratnem delu Ruskega imperija, danes pa v Belorusiji. Regija je bila na obrobju Litve in je bila del Velike litovske kneževine do tretje delitve Poljsko-litovske skupnosti (1795). Njen višji sloj, vključno z Mickiewiczevo družino, je bil bodisi Poljak bodisi Poloniziran.
Mickiewicz je otroštvo preživel v Novogrudku, kjer ga je sprva poučevala mati in zasebni učitelji. Od leta 1807 do 1815 je obiskoval dominikansko šolo po učnem načrtu, ki ga je oblikovala zdaj že ukinjena Poljska komisija za narodno šolstvo, ki je bila prvo ministrstvo za šolstvo na svetu. Bil je povprečen učenec, čeprav je bil aktiven v igrah, gledaliških predstavah in podobnem.
Septembra 1815 se je Mickiewicz vpisal na Cesarsko univerzo v Vilni, kjer je študiral učiteljstvo. Po diplomi je v okviru vladne štipendije od leta 1819 do 1823 poučeval na srednji šoli v Kaunasu. Leta 1818 je v poljsko govorečem časopisu Tygodnik Wileński objavil svojo prvo pesem Zima miejska (Mestna zima). V naslednjih nekaj letih je njegov slog dozorel od sentimentalizma/neoklasicizma do romantizma, najprej v njegovih pesniških antologijah, objavljenih v Vilni leta 1822 in 1823; te antologije so vključevale pesem Grażyna in prva objavljena dela (II in IV) njegovega večjega dela Dziady (Predvečer). Do leta 1820 je že končal še eno večjo romantično pesem, Oda do młodości (Oda mladosti), vendar je veljala za preveč domoljubno in revolucionarno za objavo in se uradno ni pojavila več let.
Okoli poletja 1820 je Mickiewicz spoznal ljubezen svojega življenja, Marylo Wereszczakówno. Zaradi revščine njegove družine in relativno nizkega družbenega statusa se nista mogla poročiti; poleg tega je bila že zaročena z grofom Wawrzyniecom Puttkamerjem, s katerim se je poročila leta 1821.
Zapor in izgnanstvo Leta 1817 so Mickiewicz, Tomasz Zan in drugi prijatelji, še kot študent, ustanovili tajno organizacijo Filomati. Skupina se je osredotočala na samoizobraževanje, vendar je bila povezana z bolj radikalno, očitno propoljsko neodvisno študentsko skupino, Filaretsko združenje. Imeli so močna prepričanja o nujnosti samostojnosti Poljske, kar v času ruske nadoblasti ni bilo dovoljeno. Svoje namene so povzeli v geslo: domovina, znanost, krepost.
Leta 1823 so tajni krožek odkrile ruske oblasti in ga ukinile, Mickiewicza in ostale člane so aretirali, nekaj profesorjev, med drugim tudi Joachim Lelewel, pa je zaradi podpore krožku izgubilo službo na univerzi. Sprva so Mickiewicza zaprli v samostan v Vilni, vendar so ga leta 1824 izgnali v Rusijo. Naslednjih pet let je preživel v Sankt Peterburgu in v Moskvi, med letoma 1824 in 1825 pa je bil na potovanju v Odesi in na Krimu. Ta potovanja so bila navdih za nastanek Krimskih sonetov, ki so bili objavljeni leto kasneje.Czesław Miłosz (1983). The History of Polish Literature. University of California Press. p. 218. ISBN 978-0-520-04477-7.
Mickiewicza so sprejeli v vodilne literarne kroge Sankt Peterburga in Moskve, kjer je postal velik ljubljenec zaradi svojih prijetnih manir in izjemnega talenta za pesniško improvizacijo. Kazimierz Wyka, "Mickiewicz, Adam Bernard", Polski Słownik Biograficzny, vol. XX, 1975, p. 696. Leta 1828 je izšla njegova pesem Konrad Wallenrod. Novosiltsev, ki je prepoznal njegovo domoljubno in subverzivno sporočilo, ki ga moskovski cenzorji niso opazili, je neuspešno poskušal sabotirati njegovo objavo in škodovati Mickiewiczevemu ugledu.
V Moskvi je Mickiewicz spoznal poljskega novinarja in romanopisca Henryka Rzewuskega ter poljsko skladateljico in klavirsko virtuozinjo Marijo Szymanowsko, s čigar hčerko Celino Szymanowsko se je Mickiewicz kasneje poročil v Parizu v Franciji. Spoprijateljil se je med drugimi tudi z Aleksandrom Puškinom in decembrističnimi voditelji, vključno s Kondratijem Rilejevim. Tudi zaradi prijateljskih vezi mu je po petih letih v izgnanstvu, leta 1829, uspelo dobiti dovoljenje, da zapusti Rusijo.
Evropska potovanja
Po petih letih izgnanstva v Rusiji je Mickiewicz leta 1829 dobil dovoljenje za odhod v tujino. 1. junija istega leta je prispel v Weimar v Nemčiji. Do 6. junija je bil v Berlinu, kjer je obiskoval predavanja filozofa Hegla. Februarja 1830 je obiskal Prago, kasneje pa se je vrnil v Weimar, kjer ga je prisrčno sprejel pisatelj in polihistor Goethe.
Nato je nadaljeval pot skozi Nemčijo vse do Italije, v katero je vstopil čez alpski prelaz Splügen. V spremstvu starega prijatelja, pesnika Antonija Edwarda Odynieca, je obiskal Milano, Benetke, Firence in Rim. Avgusta istega leta (1830) je odšel v Ženevo, kjer je spoznal poljskega barda Zygmunta Krasińskega. Med temi potovanji je imel kratko romanco s Henrietto Evo Ankwiczówno, vendar so mu razredne razlike spet preprečile poroko z novo ljubeznijo.
Končno se je okoli oktobra 1830 naselil v Rimu, ki ga je razglasil za »najljubše tuje mesto«. Kmalu zatem je izvedel za izbruh vstaje novembra 1830 na Poljskem, vendar Rima ni zapustil do pomladi 1831.
19. aprila 1831 je Mickiewicz zapustil Rim, odpotoval v Ženevo in Pariz, kasneje pa s ponarejenim potnim listom v Nemčijo, preko Dresdna in Leipziga, in okoli 13. avgusta prispel v Poznanj (nemško ime Posen), takrat del Kraljevine Prusije. Možno je, da je med temi potovanji prenašal sporočila od italijanskih karbonarjev do francoskega podzemlja in dostavljal dokumente ali denar za poljske upornike iz poljske skupnosti v Parizu, vendar so zanesljivi podatki o njegovih dejavnostih v tistem času redki.Czesław Miłosz (1983). The History of Polish Literature. University of California Press. p. 222. ISBN 978-0-520-04477-7. Navsezadnje ni nikoli prečkal ruske Poljske, kjer je vstaja večinoma potekala; ostal je v nemški Poljski (Poljakom zgodovinsko znani kot Velikopoljska), kjer so ga člani lokalnega poljskega plemstva dobro sprejeli. Imel je kratko zvezo s Konstancjo Łubieńsko na njenem družinskem posestvu v Śmiełówu. Od marca 1832 je Mickiewicz več mesecev ostal v Dresdnu na Saškem, kjer je napisal tretji del svoje pesmi Dziady.Kazimierz Wyka, "Mickiewicz, Adam Bernard", Polski Słownik Biograficzny, vol. XX, 1975, p. 698.
Pariški emigrant
31. julija 1832 je Mickiewicz prispel v Pariz, v spremstvu tesnega prijatelja in nekdanjega filomatskega kolega, bodočega geologa in čilskega pedagoga Ignacyja Domeyka. V Parizu je postal aktiven v številnih poljskih emigrantskih skupinah in objavljal članke v knjigi Pielgrzym Polski (Poljski romar). Jeseni 1832 je v Parizu izšel tretji del njegovih Dziady (pretihotapljen v razdeljeno Poljsko) ter Knjige poljskega ljudstva in poljskega romanja , ki jih je Mickiewicz samozaložil. V tem času se je seznanil s svojim rojakom, skladateljem Frédéricom Chopinom, ki je postal eden Mickiewiczevih najbližjih prijateljev v Parizu. Leta 1834 je objavil še eno mojstrovino, svoj epski pesnitev Pan Tadeusz.
Pan Tadeusz, njegovo najdaljše pesniško delo, je zaznamoval konec njegovega najproduktivnejšega literarnega obdobja. Mickiewicz je ustvaril še nadaljnja pomembna dela, kot sta Lausannska lirika, 1839–40) in Zdania i uwagi (Misli in pripombe, 1834–40), vendar nobeno od njih ni doseglo slave njegovih zgodnejših del. Njegova relativna literarna tišina, ki se je začela sredi 1830-ih, je bila interpretirana različno: morda je izgubil talent; morda se je odločil osredotočiti na poučevanje ter politično pisanje in organiziranje.Czesław Miłosz (1983). The History of Polish Literature. University of California Press. p. 229. ISBN 978-0-520-04477-7.
22. julija 1834 se je v Parizu poročil s Celino Szymanowsko, hčerko skladateljice in koncertne pianistke Marie Agate Szymanowske. Imela sta šest otrok (dve hčerki, Mario [pl] in Heleno; in štiri sinove, Władysława, Aleksandra, Jana in Józefa). Celina je kasneje duševno zbolela, verjetno za hudo depresivno motnjo. Decembra 1838 so zakonske težave prisilile Mickiewicza, da je poskusil samomor. Celina je umrla 5. marca 1855.
Mickiewicz in njegova družina so živeli v relativni revščini, njihov glavni vir dohodka pa je bilo občasno objavljanje njegovih del – ne ravno donosen podvig. Prejemali so podporo prijateljev in mecenov, vendar ne dovolj, da bi bistveno spremenili svoj položaj. Čeprav je večino preostalih let preživel v Franciji, Mickiewicz ni nikoli prejel francoskega državljanstva niti podpore francoske vlade. Do konca 1830-ih je bil manj aktiven kot pisatelj in tudi manj viden na poljski emigrantski politični sceni.
Leta 1838 je Mickiewicz postal profesor latinske književnosti na akademiji v Lausanni v Švici.Kazimierz Wyka, "Mickiewicz, Adam Bernard", Polski Słownik Biograficzny, vol. XX, 1975, p. 700. Njegova predavanja so bila dobro sprejeta in leta 1840 je bil imenovan na novo ustanovljeno katedro za slovanske jezike in književnosti na Collѐge de France. Ko je zapustil Lausanno, je postal častni profesor akademije Lausanne.
Mickiewicz je na Collège de France ostal le nekaj več kot tri leta, njegovo zadnje predavanje pa je bilo 28. maja 1844. Njegova predavanja so bila priljubljena, pritegnila so veliko poslušalcev poleg vpisanih študentov in prejela kritike v tisku. Nekatera so se spominjali veliko kasneje; njegovo šestnajsto predavanje o slovanskem gledališču je »postalo nekakšen evangelij za poljske gledališke režiserje dvajsetega stoletja.«Czesław Miłosz (1983). The History of Polish Literature. University of California Press. p. 223. ISBN 978-0-520-04477-7.
Z leti ga je vse bolj obsedel verski misticizem, saj je padel pod vpliv poljskega filozofa Andrzeja Towiańskega, ki ga je spoznal leta 1841. Njegova predavanja so postala mešanica religije in politike, ki so jo prekinjali kontroverzni napadi na katoliško cerkev, zaradi česar je bil deležen obsodbe francoske vlade. Mesijanski element je bil v nasprotju z rimskokatoliškimi nauki, zato so bila nekatera njegova dela uvrščena na seznam prepovedanih knjig Cerkve, čeprav sta se tako Mickiewicz kot Towiański redno udeleževala katoliške maše in k temu spodbujala svoje privržence.Robert E. Alvis (2005). Religion and the rise of nationalism: a profile of an East-Central European city. Syracuse University Press. p. 101. ISBN 978-0-8156-3081-4.