Mihail Sergejevič Gorbačov (, IPA: [gərbəˈtɕof]), ruski politik in pravnik, nobelovec, * 2. marec 1931, Privolno, Stavropolski okraj, Sovjetska zveza, † 30. avgust 2022, Moskva, Rusija.
Gorbačov je bil osmi in zadnji voditelj Sovjetske zveze: med letoma 1985 in 1991 generalni sekretar Komunistične partije Sovjetske zveze. Na čelu države je bil od leta 1988 do 1991 in sicer med letoma 1988 in 1989 kot predsednik prezidija Vrhovnega sovjeta, med letoma 1989 in 1990 kot predsednik Vrhovnega sovjeta ter med letoma 1990 in 1991 kot predsednik ("prezident") Sovjetske zveze. Ideološko je bil Gorbačov sprva privrženec marksizma-leninizma, v začetku devetdesetih let pa se je približal socialni demokraciji.
Gorbačov se je rodil v revni kmečki družini rusko-ukrajinskega porekla. Odraščal je pod vladavino Josifa Stalina ter v mladosti na kolektivni kmetiji upravljal spravljalnike in se nato vključil v komunistično partijo, ki je takrat vodila Sovjetsko zvezo kot enostrankarsko državo v skladu s prevladujočo razlago marksistično-leninistične doktrine. Med študijem na Državni univerzi v Moskvi se je leta 1953 poročil s sošolko Raiso Titarenko in leta 1955 diplomiral iz prava. Po selitvi v Stavropol je delal v mladinski organizaciji Komsomol, po Stalinovi smrti pa je postal glasen zagovornik reform destalinizacije sovjetskega voditelja Nikite Hruščova. Leta 1970 je bil imenovan za prvega partijskega sekretarja stavropolskega regionalnega odbora, kjer je nadzoroval gradnjo velikega stavropolskega kanala. Leta 1978 se je vrnil v Moskvo, kjer je postal sekretar centralnega komiteja partije, leta 1979 pa so ga vključili tudi v njen politbiro, katerega redni član je postal leta 1980. Dobri dve leti po smrti sovjetskega voditelja Leonida Brežnjeva je politbiro po kratkotrajnih vladavinah Jurija Andropova in Konstantina Černenka marca 1985 Gorbačova izvolil za generalnega sekretarja CK, kar je pomenilo de facto voditelja države.
Čeprav si je Gorbačov prizadeval za ohranitev sovjetske države in njenih socialističnih idealov, je, zlasti po nesreči v Černobilu leta 1986, menil, da so potrebne reforme. Umaknil je sovjetsko vojsko iz Afganistana in se udeležil vrhov in drugih srečanj s predsednikom Združenih držav Amerike Ronaldom Reaganom, na katerih si je prizadeval za omejitev jedrskega orožja in končanje hladne vojne. Njegova politika glasnosti (»odprtosti«) je omogočila večjo svobodo govora in tiska, medtem ko si je s perestrojko (»prestrukturiranjem«) prizadeval za decentralizacijo gospodarskega odločanja, kar bi povečalo njegovo učinkovitost. Njegovi ukrepi za demokratizacijo in ustanovitev izvoljenega Kongresa ljudskih poslancev so spodkopali enopartijsko državo. Gorbačov ni želel vojaško posredovati, ko so različne države vzhodnega bloka v letih 1989 in 1990 opustile marksistično-leninistično upravljanje. Ker so naraščajoča nacionalistična čustva ogrožala obstoj Sovjetske zveze, so privrženci trdega marksizma-leninizma leta 1991 proti Gorbačovu sprožili neuspešen avgustovski puč. Kmalu zatem je Sovjetska zveza proti volji Gorbačova razpadla in Gorbačov je odstopil. Po odhodu s položaja je ustanovil svojo fundacijo, postal glasen kritik ruskih predsednikov Borisa Jelcina in Vladimirja Putina ter se zavzemal za rusko socialdemokratsko gibanje. Gorbačov je umrl leta 2022 po hudi dolgotrajni bolezni.
Gorbačov, ki velja za eno najpomembnejših osebnosti druge polovice 20. stoletja, je še vedno predmet polemik. Prejemnik številnih nagrad, med drugim Nobelove nagrade za mir, je bil deležen številnih pohval zaradi svoje ključne vloge pri končanju hladne vojne, uvedbi novih političnih svoboščin v Sovjetski zvezi in strpnosti do padca marksistično-leninističnih uprav v vzhodni in srednji Evropi ter ponovne združitve Nemčije. Nasprotno pa je v Rusiji pogosto deležen kritik, da je pospešil razpad Sovjetske zveze, kar je posledično privedlo do upada ruskega globalnega vpliva in gospodarskega zloma.
Zgodnje življenje levo|sličica|231x231_pik|Gorbačov s svojimi starimi starši v tridesetih letih Mihail Gorbačev se je rodil 2. marca 1931 v kraju Privolno v Stavropolskem kraju v takratni Sovjetski zvezi. Bil je sin krščanske družine, njegov oče Sergej Gorbačov (1909–1976) je bil Rus, mati Marija Gopkalo (1911–1993) pa Ukrajinka. Mihail Gorbačov je edini sovjetski voditelj, ki se je rodil po oktobrski revoluciji.
Med vojno, ko je bil Gorbačov star deset let, so ozemlje, kjer je živela njegova družina, zasedle nemške čete, njegov oče pa je odšel še bojevat na fronto. Po osvoboditvi mesta je do družine prišla novica, da je njihov oče umrl v bojih.
Pri 13 letih si je šolo začel deliti s kmečkim delom, v kolhozu. Pri 15 letih je začel delati kot pomočnik očeta, ki je upravljal s kombajnom. Leta 1948 je bil za žetev več kot 8000 kvintalov žita njegov oče odlikovan z redom Lenina, Mihail pa z redom rdeče delavske zastave. Pri 19 letih se je prijavil za mesto v KPSZ, vendar bi bil sprejet šele dve leti pozneje, s priporočili ravnatelja in učiteljev na njegovi šoli. Še leta 1950 je vstopil na pravno fakulteto Moskovske zvezne univerze, kjer je leta 1955 opravil diplomo. Septembra 1953 se je poročil z Raíso Titarenko, ki jo je spoznal na univerzi. Ko je diplomiral, je delal v tožilstvu Stavropol, v političnem življenju pa je bil do leta 1962 zadolžen za vodenje oddelka za komsomolsko agitacijo in propagando v regiji.
Politična kariera Leta 1961 je bil Gorbačov eden od delegatov XXII. kongresa komunistične partije, ki je med drugim opredelil kitajsko-sovjetski spor. Leta 1966 je zaključil študij na Kmetijskem inštitutu kot agronom-ekonom. Nato je začel hitro napredovati v svoji politični karieri. Leta 1970 je bil imenovan za ministra za kmetijstvo, naslednje leto pa za člana centralnega komiteja. Leta 1972 je vodil sovjetsko delegacijo v Belgijo, dve leti pozneje, leta 1974, pa je postal predstavnik vrhovnega sovjeta. Politbiroju se je pridružil leta 1979. Tam je prejel zaščito Jurija Andropova, vodje KGB, prav tako domačina iz Stavropolja, in je napredoval v kratkem obdobju, ko je bil Andropov vodja Sovjetske zveze, pred smrtjo leta 1984.
Položaji, ki jih je Gorbačov zasedal v partiji, so mu dali možnost potovanja po različnih delih sveta, kar je vplivalo na njegovo politično in družbeno stališče kot voditelja svoje države. Leta 1975 je vodil delegacijo v Zvezno republiko Nemčijo, leta 1983 pa drugo v Kanado, kjer se je srečal s predsednikom vlade Pierrom Trudeaujem, s člani skupnega doma in senata.
Voditelj Sovjetske zveze sličica|Gorbačov leta 1985 na obisku v Švici 10. marca 1985 je sovjetski voditelj Konstantin Černenko umrl. Pozneje istega dne je bil Gorbačov v partiji izvoljen za novega voditelja Sovjetske zveze.
Na tej funkciji je Gorbačov inavguriral več reform in kampanj, ki bi državo dolgoročno pripeljale do tržnega gospodarstva. Zavzemal se je tudi za izboljšanje odnosov z Zahodom in konec hladne vojne, ki je med Sovjetsko zvezo in ZDA trajala že skoraj 40 let.
Ena prvih političnih dejavnosti, ki jih je storil Gorbačov, je bila protislovna kampanja proti alkoholizmu, začeta spomladi 1985, ki je povzročila 45-odstotno zvišanje cen alkoholnih pijač in posledično zmanjšanje proizvodnje alkohola in vin ter pomanjkanje sladkorja na trgih zaradi tajne proizvodnje alkoholnih pijač. Po drugi strani pa družba beleži podaljševanje pričakovane življenjske dobe in občutno zmanjšanje števila kaznivih dejanj, storjenih pod vplivom alkohola.
Gorbačova reformna politika je temeljila na programih uskorenije, glasnost in perestrojka. Njihov namen je bil pospešiti gospodarsko rast, skladno s sklepi, sprejetimi na 27. kongresu KPSZ februarja 1986. Gorbačov je tudi dovolil ponovno odprtje številnih cerkev in drugih verskih objektov, ki so jih komunisti prej zaprli.
26. aprila 1986 je v jedrski elektrarni Černobil prišlo do nesreče, ko je eden od jedrskih reaktorjev eksplodiral. Gorbačov je bil o nesreči obveščen zgodaj zjutraj tega dne in je ob 11.00 sklical sestanek v Moskvi, kjer je sovjetskemu kemiku in fiziku Valeriju Legasovu in namestniku predsednika Sveta ministrov Sovjetske zveze Borisu Ščerbini naročil, da naj odideta v Černobil ter si čim bolj varno ogledata uničen reaktor, da poročata o tamkajšnjih razmerah tako v elektrarni kot v njeni okolici. Čeprav je sovjetska komunistična partija hotela nesrečo prikriti, je bila nesreča dva dni pozneje razkrita, Gorbačov pa je vse do konca leta 1986 sprejemal številne ukrepe za odpravo posledic najhujše jedrske nesreče.
11. oktobra 1986 sta se Gorbačov in ameriški predsednik Ronald Reagan sestala v Reykjaviku, da bi razpravljala o zmanjšanju jedrskih arzenalov, nameščenih v Evropi, kot poledica jedrske nesreče v Černobilu. Vse to je vodilo do podpisa Pogodbe o odpravi jedrskega orožja srednjega dosega v Evropi (INF) leta 1987. levo|sličica|283x283_pik|Gorbačov med govorom februarja 1987 Na Plenumu Centralnega komiteja Komunistične partije Sovjetske zveze januarja 1987 so se uresničile Gorbačove politične reforme, vključno s predlogi za sprejem večine kandidatov na volitve in imenovanje ljudi izven partije na vladna mesta.
Gospodarske reforme so zavzemale velik del preostanka leta 1987. Junija je bil sprejet nov zakon, ki je podjetjem podelil več neodvisnosti, novembra pa je Gorbačov izdal knjigo z naslovom Perestrojka: novo razmišljanje za našo državo in svet, naša država in svet), kjer je razložil svoje glavne ideje za reformo. Kljub temu pa se je hkrati med Gorbačovom in Borisom Jelcinom povečala osebna in profesionalna zagrenjenost: zamenjali so ga kot prvega sekretarja moskovske stranke, potem ko je kritiziral Gorbačova in druge med oktobrskim plenumom. Istega leta je bilo veliko Stalinovih političnih nasprotnikov uradno izpuščenih, v veliko večjih razsežnostih kot prva destalinizacija leta 1956.
Leta 1988 je bila uvedena glasnost prek novih individualnih svoboščin državljanov, kot sta večja svoboda izražanja in svoboda vere. To je bila korenita sprememba, saj sta bila vladna kontrola govora in zatiranje kritik - do takrat - osrednji del sovjetskega sistema. Tisk je postal veliko manj nadzorovan in na tisoče političnih zapornikov in disidentov je bilo izpuščenih.
Cilj Gorbačova pri uresničevanju glasnosti je bil pritisniti na konservativce znotraj KPSZ, ki so nasprotovali njeni politiki gospodarskega prestrukturiranja: to je storil Gorbačov v upanju, da je sovjetska država z različnimi razponi odprtosti, razprav in sodelovanja podprla njegove reformne pobude. Hkrati je Gorbačov sebe in svoje reforme odprl za kritiko v javnem mnenju, kot je razvidno iz pisma Nine Andrejeve, ki kritizira njegove reforme, objavljenega v marčevski izdaji Sovetskaya Rossija. Te kritike bi se pomnožile v poznih osemdesetih letih, ko je postalo očitno pomanjkanje osnovnih izdelkov in zalog, ki je doseglo ravni, značilne za vojni čas.
Zakon o zadrugah, ki je bil razglašen maja 1988, je bil morda najbolj radikalna od gospodarskih reform v zgodnjem delu Gorbačovove dobe. Prvič po Leninovi Novi ekonomski politiki je zakon dovolil zasebno lastništvo storitvenih podjetij, v predelovalni industriji in v sektorjih zunanje trgovine. Sprva je zakon nalagal visoke davke in omejitve zaposlovanja, vendar so bili ti elementi pozneje revidirani, da ne bi odvračali dejavnosti zasebnega sektorja. Na podlagi te ureditve so se preoblikovale zadruge, restavracije, trgovine in proizvodni proizvajalci, ki so delno spremenili sovjetsko gospodarsko sceno. Treba je opozoriti, da so nekatere sovjetske socialistične republike te omejitve spregledale; v Estoniji je bilo zadrugam dovoljeno, da v celoti zadovoljujejo potrebe tujih obiskovalcev in ustanovijo skupna podjetja s tujimi podjetji. sličica|277x277_pik|Gorbačev v Berlinu skupaj z voditeljem Vzhodne Nemčije, Erichom Honeckerjem