Informacijska družba je družba, v kateri je manipulacija s podobo, razporeditvijo, razširjenostjo in uporabo informacij, pomembno ekonomsko, politično in kulturno delovanje. Ekonomija znanja je njen ekonomski dvojnik, kjer je bogastvo ustvarjeno preko ekonomskega izkoriščanja razumevanja.
Za to obliko družbe je še posebej pomembna informacijska tehnologija, ki ima sicer širše gledano centralno vlogo tudi pri produkciji, ekonomiji in družbi na splošno. Na informacijsko družbo se gleda kot na naslednico industrijske družbe. Bližnje povezani koncepti so post-industrijska družba (Daniel Bell), post-fordizem, post-moderna družba, družba znanja , telematska družba, informacijska revolucija in družba omrežij (Manuel Castells).
Razvoj modela informacijske družbe Eden prvih, ki je razvil koncept informacijske družbe, je bil ekonomist Fritz Machlup. Leta 1933 je Machlup pričel študirati učinek patentov na raziskavo. Višek njegovega dela je bila študija »Produkcija in razporeditev znanja v Združenih državah« leta 1962. Ta knjiga je bila deležna velike pozornosti, bila je dobro sprejeta in tudi sčasoma prevedena v ruski ter japonski jezik. Japonci so med drugim tudi preučevali informacijsko družbo Johoka Shakai (Umesao), ki da pomeni najvišjo stopnjo družbenega razvoja v analogiji z biološko evolucijo. Ta koncept so preučevali že leta 1950 in 1960.
Definicija V znanstveni literaturi se uporablja veliko različnih konceptov za pojmovanje informacijske družbe. Ta segment predstavlja le nekatere vidike. Koncepti kot so ekonomija znanja/informacij, post-industrijska družba, post-moderna družba, informacijska družba, družba omrežij, informacijski kapitalizem, kapitalizem omrežij ipd. kažejo, da je zelo pomembno sociološko vprašanje to, v kateri družbi živimo in kakšno vlogo imajo tehnologije ter informacije v sodobni družbi. Oba vidika sta ključna problema za teoriji informacijske družbe in informacijsko revolucijo.
Fritz Machlup (1962) je predstavil koncept industrije znanja. Ločil je med petimi sektorji področja znanja: izobrazbeni, raziskovalni in razvojni, množični mediji, informacijska tehnologija, informacijske storitve. Na podlagi te kategorizacije je izračunal, da so leta 1959 v ZDA, 29 % BDP-ja proizvedle industrije znanja.
Peter Drucker (1969) je trdil, da obstaja prehod iz na materialnih dobrinah temelječe ekonomije, na ekonomijo temelječo na znanju. Marc Porat (1977) loči med primarnim (informacijske dobrine in storitve, ki se neposredno uporabijo pri produkciji, distribuciji ali procesiranju informacij) in sekundarnim sektorjem (informacijske storitve, ki so namenjene notranji potrošnji s strani vlade in ne-informacijskih podjetij) informacijske ekonomije. Porat uporablja skupno vrednost, kjer doda primarni in sekundarni sektor k BDP-ju, kot indikatorju informacijske ekonomije. OECD (Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj) je uporabila Porat-ovo definicijo za izračunavanje deleža informacijske ekonomije v skupni ekonomiji (za primer OECD 1981, 1986). Na podlagi teh indikatorjev je bila informacijska družba opredeljena kot družba, kjer je več kot polovica BDP-ja proizvedena s strani informacijske ekonomije, v kateri mora biti aktivnih več kot polovica zaposlenih (Deutsch 1983).
Daniel Bell pravi, da je indikator za informacijski značaj družbe, število zaposlenih, ki proizvajajo storitve in informacije. »Post-industrijska družba temelji na storitvah. (…) Kar šteje ni gola mišična moč ali energija, pač pa informacija. (…) V post industrijski družbi večina zaposlenih ni vključenih v proizvodnjo otipljivih dobrin « (Bell 1976: 127, 348).
Alain Touraine je že leta 1971 govoril o post-industrijski družbi. »Prehod v postindustrijsko družbo se zgodi takrat, ko so investicije rezultat produkcije simboličnih dobrin, ki modificirajo vrednote, potrebe, predstave, veliko bolj kot v primeru produkcije materialnih dobrin ali celo »storitev«. Industrijska družba je spremenila sredstva proizvodnje: post-industrijska družba spreminja cilje proizvodnje, to je, kulturo. (…) Ključna točka tu je, da je v postindustrijski družbi prav vsak segment ekonomskega sistema predmet posredovanja družbe nad sabo. Zaradi prej omenjenega dejstva ji lahko rečemo programirana družba, saj ta fraza obsega njeno zmožnost po ustvarjanju modelov vodenja, produkcije, organizacije, distribucije in potrošnje. Tako se tovrstna družba pojavlja na vseh svojih funkcionalnih nivojih, kot proizvod delovanja, ki ga je izvedla družba sama, in ne kot rezultat naravnih zakonov ali kulturnih lastnosti « (Touraine 1988: 104). V programirani družbi bi postala industrializirana tudi področja kulturne reprodukcije, vključujoč z aspekti kot so informacija, potrošnja, zdravje, raziskovanje, izobraževanje. Touriane s tem, ko pravi, da moderna družba povečuje svojo zmožnost delovanja nad sabo, misli na to, da družba ponovno investira še večje dele proizvodnje in se tako proizvaja ter transformira. Ta ideja je zgodnja formulacija pojma kapitalizma kot samo-nanašajoče se ekonomije (Fuchs 2004).
Jean-François Lyotard (1984: 5) je mnenja, da je »znanje postalo glavna sila produkcije v zadnjih nekaj desetletjih«. Znanje naj bi se pretvorilo v blago. Lyotard pravi, da je s postindustrijsko družbo znanje postalo dostopno nestrokovnjaku, saj naj bi se znanje in informacijske tehnologije razpršili znotraj družbe in tako razdrli velike pripovedi o centraliziranih strukturah in skupinah. Lyotard opisuje te spreminjajoče se okoliščine kot postmoderno stanje ali postmoderno družbo.
Podobno kot Bell, Peter Otto in Philipp Sonntag (1985) pravita, da je informacijska družba družba, kjer večina zaposlenih dela v informacijskih službah, se pravi, da se bolj ukvarjajo z informacijami, signali, simboli in podobami kot pa z energijo in materijo. Radovan Richta (1977) pravi, da se je družba preoblikovala v znanstveno civilizacijo, temelječo na storitvah, izobraževanju in ustvarjalnih aktivnostih. Ta transformacija naj bi bila rezultat znanstveno-tehnološke preobrazbe temelječe na tehnološkem napredku in vse večjemu pomenu računalniške tehnologije. Znanost in tehnologija naj bi postali neposredni sili proizvodnje.
Nico Stehr (1994, 2002a, b) pravi, da v družbi znanja, večina služb vključuje delo z znanjem. »Sodobno družbo lahko opredelimo kot družbo znanja, ki temelji na obsežnem prežemanju vseh njenih sfer življenja in institucij z znanstvenim in tehnološkim znanjem« (Stehr 2002b: 18). Za Stehr-a je znanje zmožnost za družbeno delovanje. Znanost bi postala neposredna produkcijska sila, znanje ne bi bilo več primarno utelešeno v strojih, ampak bi bila že prilagojena narava, ki predstavlja znanje, prilagojeno glede na določene oblike in programe (Ibid.: 41-46). Za Stehr-a ekonomije družbe znanja ne vodijo materialni vložki, pač pa simbolični ali na znanju temelječi vložki (Ibid.: 67). Tu bi bilo veliko število poklicev, ki vključujejo delo z znanjem, in zmanjšano število služb, ki zahtevajo nizke kognitivne sposobnosti, tudi v proizvodnji (Stehr 2002a).
Tudi Alvin Toffler pravi, da je znanje centralno sredstvo v ekonomiji informacijske družbe: »V tretjem valu ekonomije je centralno sredstvo – ena sama beseda, ki na splošno zaobsega podatke, informacije, podobe, simbole, kulturo, ideologijo in vrednote – aktivno znanje« (Dyson/Gilder/Keyworth/Toffler 1994).
V zadnjih letih je v teoriji informacijske družbe dobil posebno mesto koncept družbe omrežij. Za Manuela Castellsa je logika omrežja, poleg informacije, prodornosti, fleksibilnosti in konvergence, centralna značilnost paradigme informacijske tehnologije (2000a: 69ff). »Ena izmed ključnih lastnosti informacijske družbe je logika mrežnega povezovanja, njegove osnovne strukture, ki pojasnjuje uporabo koncepta »družbe omrežij«« (Castells 2000: 21). »Kot zgodovinski trend so prevladujoče funkcije in procesi v informacijski dobi vse bolj organizirani okrog omrežij. Omrežja tvorijo novo družbeno morfologijo naših družb, kjer razpršenost logike mrežnega povezovanja znatno oblikuje delovanje in rezultate v procesih produkcije, izkušnje, moči in kulture« (Castells 2000: 500). Za Castellsa je družba omrežij rezultat informacionalizma, nove tehnološke paradigme. Jan Van Dijk (2006) definira družbo omrežij kot »družbeno formo z infrastrukturo družbenih in medijskih omrežij, ki omogočajo njeno primarno obliko organizacije na vseh ravneh (individualni, skupinski/organizacijski in družbeni). Vedno bolj ta omrežja povezujejo vse enote ali dele te forme (posameznike, skupine in organizacije)« (Van Dijk 2006: 20). Za Van-a Dijk-a so omrežja postala živčni sistem družbe, medtem ko Castells povezuje koncept družbe omrežij s kapitalističnim preoblikovanjem, Van Dijk nanj gleda kot na logični rezultat vse večjega širjenja in zgoščevanja omrežij v naravi in družbi. David Barney (2004) uporablja izraz za opis družb, ki kažejo dve bistveni značilnosti: »Prva je prisotnost v tistih družbah, kjer so tehnologije (skoraj izključno digitalne) omrežnega upravljanja/distribucije, komunikacije in informacij, tehnologije, ki tvorijo osnovno infrastrukturo s posredovanjem vse večje množice družbenih, političnih in ekonomskih praks. (…) Kot druga, domnevno bolj zanimiva karakteristika družb omrežij, je reprodukcija in institucionalizacija znotraj (in med) teh družb omrežij kot temeljno obliko človeške organizacije in zveze čez široko področje družbenih, političnih in ekonomskih konfiguracij in združenj« (Barney 2004: 25sq).
Ključna kritika, ki jo konceptom kot so informacijska družba, družba znanja, družba omrežij, postmoderna družba, postindustrijska družba itd., pripisujejo kritični poznavalci je ta, da ustvarjajo vtis, da smo ponovno vstopili v novo obliko družbe. »Če je tam nekje še več informacij, potem je težko razumeti, kako lahko nekdo predlaga, da je to kar imamo pred seboj nekaj radikalno novega« (Webster 2002a: 259). Kritiki, kot je Frank Webster, pravijo, da ti pristopi sprožajo nepovezanost, kot da sodobna družba ne bi imela nič skupnega z družbo izpred 100 ali 150 let nazaj. Tovrstne domneve naj bi imele ideološki značaj, saj sodijo v okvir, ki pravi, da ne moremo storiti nič glede spremembe in moramo sprejeti obstoječe politične realnosti (Webster 2002b: 267). Ti kritiki pravijo, da je sodobna družba v prvi vrsti še vedno kapitalistična družba, naravnava na kopičenje ekonomskega, političnega in kulturnega kapitala. Priznavajo, da teorije informacijske družbe izpostavljajo nekaj pomembnih novih značilnosti družbe (najbolj opazni sta globalizacija in informatizacija), vendar opozarjajo, da neuspešno prikazujejo, da so to atributi vseh kapitalističnih struktur. Kritiki, kot je npr. Webster, vztrajajo na stalnostih, ki označujejo spremembo. Na ta način Webster razlikuje med različnimi obdobji kapitalizma: »laissez-faire« kapitalizem v 19. stoletju, kapitalizem sodelovanja v 20. stoletju in informacijski kapitalizem v 21. stoletju (Webster 2006).
Ostali kritiki so za opisovanje sodobne družbe, ki temelji na dialektiki med novim in starim, povezanostjo in nepovezanostjo, predlagali mnogo izrazov kot so:
transnacionalni kapitalizem omrežij, transnacionalni informacijski kapitalizem (Christian Fuchs 2008, 2007):