thumb|Množični grobovi v Katinskem gozdu
Katinski pokol (poljsko zbrodnia katyńska, mord katyński, slovensko katinski zločin, rusko Катынский расстрел, katinski rasstrel, slovensko katinsko streljanje) je bil niz masovnih streljanj poljskih državljanov, ki jih je izvršil Narodni komisarijat za notranje zadeve (NKVD), tajna policija Sovjetske zveze, aprila in maja 1940. Naziv katinski pokol se izvorno nanaša na pokol v Katinskem gozdu, kjer je bilo odkrito prvo in največje prizorišče streljanj.
Pobudnik pokola je bi načelnik NKVD Lavrentij Berija, ki je želel pobiti vse zajete poljske častnike. Ukaz je bil izdan 5. marca 1940. Odobril ga je sovjetski politbiro, vključno z njegovim vodjem Josifom Stalinom. Število ubitih se ocenjuje na okoli 22.000.Kużniar-Plota, Małgorzata (30. november 2004). „Decision to commence investigation into Katyn Massacre”. Decision to commence investigation into Katyn Massacre. Departmental Commission for the Prosecution of Crimes against the Polish Nation. Arhivirano iz izvirnika 30. septembra 2012. Pridobljeno 10. decembra 2014. Vojaške osebe, ubite v Katinskem gozdu, so pripeljali iz bližnjih taborišč vojnih ujetnikov v Kozelsku, Starobelsku in Ostaškovu, civine žrtve pa iz zaporov v Tverju, Harkovu in od drugod.
Med žrtvami je bilo okoli 8000 častnikov, ujetih v sovjetski invaziji na Poljsko, in 6000 policijskih častnikov, ostali pa so bili poljski intelektualci, ki so jih Sovjeti šteli za tajne agente, žandarmerijo, zemljiške posestnike, saboterje, tovarnarje, advokate, državne uradnike in duhovščino. Med žrtvami je bilo največ Poljakov, usmrčeni pa so bili tudi Judje, Ukrajinci in Belorusi.
Število žrtev, pokopanih v treh množičnih grobovih, ni natančno opredeljeno in sega od 1.803 (poročilo BBC iz leta 2005) do 14.540 (poročilo Ruskega vojaškega tožilstva iz leta 2005) in 25.700 (ukaz za ustrelitev iz leta 1940).Brown, Archie (2009). The Rise & Fall of Communism. Bodley Head. str. 141.
Po podatkih CIE so bili v Katinskem gozdu ubiti: 1 admiral, 2 generala, 24 polkovnikov, 79 podpolkovnikov, 258 majorjev, 654 stotnikov, 17 kapitanov, 3.420 podčastnikov, 7 kaplanov, 3 posestniki, knez, 43 uradnikov, 85 civilistov, 131 beguncev, 20 univerzitetnih profesorjev, 300 zdravnikov, več sto odvetnikov, inženirjev ter učiteljev, več kot 100 pisateljev in novinarjev in 200 pilotov.
Sam pokol je bil odkrit leta 1943, ko je Wehrmacht preiskal poročila okoliških prebivalcev o teh usmrtitvah. 30. aprila 1943 je mednarodna komisija sodnih medicincev in patologov z 12 univerz in nevtralnih držav začela prvo preiskavo tega zločina. Dokazi so pokazali na odgovornost Sovjetske zveze. Januarja 1944 je posebna sovjetska komisija objavila svoje poročilo, v katerem je "ugotovila", da so poboj 11.000 Poljakov storili Nemci in leta 1943 objavili lažna poročila ter dokaze. Na nürnberških procesih je Sovjetska zveza zvalila krivdo na Tretji rajh.
Leta 1952 je Kongres ZDAThe Katyn Forest Massacre, House Report No. 2505, 82nd Congress, 2nd Session (22. december 1952). ugotovil odgovornost ZSSR za vojni zločin. Leta 1959 je KGB podal poročilo o medvojnih pobojih poljskih državljanov, v kateri navaja, da je bilo v Katinu ubitih 4421 poljskih častnikov.
Sovjetska zveza je krivdo zanikala do leta 1990, ko je priznala odgovornost za ta vojni zločin.
Ozadje Nemška invazija pa Poljsko thumb|200px|Sovjetski zunaji minister Vjačeslav Molotov podpisuje Pakt Ribbentrop-Molotov; za njim stojita Ribbentrop in Stalin
1. septembra 1939 se je začela invazija nacistične Nemčije na Poljsko. Velika Britanija in Francija sta v skladu s sporazumom o zavezništvu iz leta 1921 Tretjemu rajhu napovedali vojno,May, Ernest R. (2000). Strange Victory: Hitler's Conquest of France. I. B. Tauris. str. 93. ISBN 978-1850433293. vendar sta izvedli le nekaj manjših vojaških aktivnosti, ki so postale znane kot lažna vojna.Horner, David M.; Havers, Robin (2003). The Second World War: Europe, 1939–1943. Taylor & Francis. str. 34. ISBN 978-0415968461.
Sovjetska invazija na Poljsko se je v skladu s Paktom Molotov–Ribbentrop začela 17. septembra 1939. Rdeča armada je hitro napredovala in naletela na majhen odpor,Werth, Nicholas; Kramer, Mark (15. oktober 1999). "A State against Its People: Violence, Repression and Terror in the Soviet Union". V Stéphane Courtois (ed.). Livre noir du Communisme: crimes, terreur, répression. Harvard University Press. str. 208. ISBN 978-0674076082. saj so imele poljske sile ukaz, naj se ne spopadajo s Sovjeti. Sovjetske oblasti so zajele in internirale okoli 250.000Kużniar-Plota, Małgorzata (30. november 2004). "Decision to commence investigation into Katyn Massacre". Departmental Commission for the Prosecution of Crimes against the Polish Nation. Arhivirano iz izvirnika 30. septembra 2012. Pridobljeno 4. avgusta 2011. Rieber, Alfred J. (2000). Forced migration in Central and Eastern Europe, 1939–1950. Psychology Press. str. 31–33. ISBN 978-0714651323. Arhivirano iz izvirnika 6. decembra 2020. Pridobljeno 19. maja 2011. do 454.700Meltiukhov, Mikhail. Отчёт Украинского и Белорусского фронтов Красной Армии (rusko). Archived from the original on 13 November 2003. Retrieved 4 August 2011. poljskih vojakov in policistov. Večino so izpustili ali so pobegnili, 125.000 pa jih je bilo zaprtih v taboriščih, ki jih je vodil NKVD. Oktobra je bilo izpuščenih še 42.400 vojakov, večinoma ukrajinske in beloruske narodnosti, ki so služili v poljski vojski in so živeli na ozemljih Poljske, ki jih je priključila Sovjetska zveza.Sanford, George (2005). Katyn and the Soviet Massacre of 1940: Truth, Justice and Memory. Routledge Chapman & Hall. p. 44. ISBN 978-0415338738. Arhivirano iz izvirnika 6. decembra 2020. Pridobljeno 7. maja2011.Simon-Dubnow-Institut für Jüdische Geschichte und Kultur (2007). Shared History, Divided Memory: Jews and others in Soviet-occupied Poland, 1939–1941. Leipziger Universitätsverlag. str. 180. ISBN 978-3865832405. Arhivirano iz izvirnika 6. decembra 2020. Pridobljeno 19. maja 2011. 43.000 vojakov, rojenih v zahodni Poljski, takrat že pod nacistično oblastjo, je bilo predanih Nemcem. Po drugi strani so Sovjeti od Nemcev prejeli 13.575 poljskih ujetnikov.
Poljski vojni ujetniki V tem obdobju je prišlo tudi do sovjetskih represij nad poljskimi državljani. Ker je poljski naborniški sistem od vsakega univerzitetnega diplomanta, ki ni bil izvzet, zahteval, da postane vojaški rezervni častnik, "Ustawa z dnia 9 kwietnia 1938 r. o powszechnym obowiązku wojskowym". Dziennik Ustaw (poljsko). 25 (220). 1938. Arhivirano iz izvirnika 28. septembra 2007. je NKVD lahko precejšen del poljskih izobražencev štel za vojne ujetnike. Po ocenah Inštituta za nacionalni spomin (INS) je bilo v Sovjetsko zvezo deportiranih približno 320.000 poljskih državljanov. V to številko drugi zgodovinarji dvomijo in se držijo starejših ocen, da je bilo deportiranih okoli 700.000–1.000.000 ljudi.Gmyz, Cezary (18. september 2009). "1.8 mln polskich ofiar Stalina". Rzeczpospolita (in Polish). Arhivirano iz izvirnika 10. septembra 2015. Pridobljeno 4. avgusta 2011.Szarota, Tomasz; Materski, Wojciech (2009). Polska 1939–1945. Straty osobowe i ofiary represji pod dwiema okupacjami. Instytut Pamięci Narodowej--Komisja Ścigania Zbrodni przeciwko Narodowi Polskiemu. ISBN 978-8376290676. Arhivirano iz izvirnika 19. novembra 2016. Pridobljeno 19. novembra 2016. INS ocenjuje, da je pod sovjetsko oblastjo med drugo svetovno vojno umrlo okoli 150.000 poljskih državljanov, medtem ko starejše ocene trdijo, da jih je bilo 500.000. Od 12.000 Poljakov, večinoma vojnih ujetnikov, ki so bili v letih 1940–1941 poslani v taborišče Dalstroj blizu Kolime, je preživelo le 583 mož. Preživeli so bili leta 1942 izpuščeni, da bi se pridružili poljskim oboroženim silam na vzhodu. Davies, Norman (2008). No Simple Victory: World War II in Europe, 1939–1945. Penguin. str. 292. ISBN 978-0143114093. Arhivirano iz izvirnika 18. junija 2013. Pridobljeno 19. maja 2011. Po besedah Tadeusza Piotrowskega je bilo "med vojno in po letu 1944 570.387 poljskih državljanov podvrženih neki obliki sovjetske politične represije". Piotrowski, Tadeusz (2007). The Polish Deportees of World War II: Recollections of Removal to the Soviet Union and Dispersal Throughout the World. McFarland. str. 4. ISBN 978-0786432585. Arhivirano iz izvirnika 19. junija 2013. Pridobljeno 16. junija 2011. Šef NKVD Lavrentij Berija je že 19. septembra 1939 ukazal tajni policiji, naj ustanovi Glavno upravo za zadeve vojnih ujetnikov in internirancev, ki bo upravljala s poljskimi ujetniki. Skrbništvo nad poljskimi ujetniki Rdeče armade je prevzel NKVD, ki je organiziral mrežo sprejemnih centrov in tranzitnih taborišč ter uredil železniški prevoz v taborišča za vojne ujetnike v zahodni Sovjetski zvezi. Največja taborišča so bila Kozelsk (samostan Optina), Ostaškov (otok Stolobni na jezeru Seliger blizu Ostaškova) in Starobilsk. Druga taborišča so bila v Juhnovem (železniška postaja Babinino), Južah (Talici), železniški postaji Tjotkino (90 kilometrov od Putivla), Kozelščini, Orankiju, Vologdi (železniška postaja Zaonikejevo) in Grjazovecu.Juretzko, Werner. "The grave unknown elsewhere or any time before ... Katyń – Kharkiv – Mednoe". Arhivirano iz izvirnika 27. septembra 2007. Pridobljeno 4. avgusta 2011. Article includes a note that it is based on a special edition of a "Historic Reference-Book for the Pilgrims to Katyń – Kharkow – Mednoe" by Jędrzej Tucholski
Kozelsk in Starobelsk sta bila namenjena predvsem za častnike, medtem ko so bili v Ostaškovu predvsem poljski skavti, žandarji, policaji in zaporniki. Cienciala, Anna M., Materski, Wojciech (2007). Katyn: A Crime without Punishment. Yale University Press. str. 30. ISBN 978-0300108514. Arhivirano iz izvirnika 18. junija 2013. Pridobljeno 19. maja 2011. Nekateri zaporniki so bili pripadniki poljske inteligence, kot so duhovniki, posestniki in sodno osebje. V Kozelsku je bilo približno 5000 mož, v Ostaškovu 6.570 in v Starobelsku 4.000, skupaj 15.570 mož.Zawodny, Janusz K. (1962). Death in the Forest: The Story of the Katyn Forest Massacre. University of Notre Dame Press. str. 77. ISBN 978-0268008499. Pridobljeno 2. septembra 2017.
Po poročilu z dne 19. novembra 1939 je imela NKVD okoli 40.000 poljskih ujetnikov: 8.000–8.500 častnikov, 6.000–6.500 policistov ter 25.000 vojakov in podčastnikov.Kużniar-Plota, Małgorzata (30. november 2004). "Decision to commence investigation into Katyn Massacre". Departmental Commission for the Prosecution of Crimes against the Polish Nation. Arhivirano iz izvirnika 30. septembra 2012. Pridobljeno 4. avgusta 2011.Simon-Dubnow-Institut für Jüdische Geschichte und Kultur (2007). Shared History, Divided Memory: Jews and others in Soviet-occupied Poland, 1939–1941. Leipziger Universitätsverlag. str. 180. ISBN 978-3865832405. Arhivirano iz izvirnika 6. decembra 2020. Pridobljeno 19. maja 2011.Cienciala, Anna M.; Materski, Wojciech (2007). Katyn: a crime without punishment. Yale University Press. str. 81. ISBN 978-0300108514. Arhivirano iz izvirnika 18. junija 2013. Pridobljeno 19. maja 2011. Decembra je sledil nov val aretacij poljskih častnikov. Ivan Serov je 3. decembra poročal Lavrentiju Beriji, da je bilo " aretiranih vsega skupaj 1057 nekdanjih častnikov poljske vojske". Rieber, Alfred J. (2000). Forced migration in Central and Eastern Europe, 1939–1950. Psychology Press. pp. 31–33. ISBN 978-0714651323. Arhivirano iz izvirnika 6. decembra 2020. Pridobljeno 19. maja 2011. 25.000 vojakov in podčastnikov je bilo razporejenih na prisilno delo (gradnja cest, težka metalurgija).
Priprave