Milan Stibilj, slovenski skladatelj, glasbeni kritik in publicist, * 2. november 1929, Ljubljana, † februar 2014.
Stibilj je na Filozofski fakulteti v Ljubljani študiral psihologijo, na Akademiji za glasbo v Ljubljani pa kompozicijo v razredu Karola Pahorja. Izpopolnjeval se je na zagrebški glasbeni akademiji pri skladatelju Milku Kelemenu, v Utrechtu, Berlinu, med letoma 1973 in 1974 pa je predaval na univerzi v Montrealu. Po vrnitvi v domovino je igral violino v nekaterih orkestrih med letoma 1976 in 1991 pa je bil zaposlen na Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije.
Njegov glasbeni slog izhaja iz dodekafonskih ekspresionističnih nazorov, kasnejše skladbe pa se poslužujejo modernističnih glasbenih sredstev.
Opus Orkester Simfonija »Vrtnica in slavček«, 1961 Kongruence, za klavir in orkester, 1963 Impresije, za flavto, harfo in godala, 1963 Verz, za orkester, 1964 Kontemplacija, za oboo in godala, 1966 Ektheza, za orkester, 1967 Xystus, 1975 Orjana, za 2 godalna orkestra, 1979 La Rosette, 1982 Bunker, za godala, 1986 Elegija za umirajočim drevesom, 1987
Komorna glasba Asimilacija, za violino solo, 1965 Mondo, za klarinet, violo, kontrabas in tolkala, 1965 Condensation, za pozavno, 2 klavirja in tolkala, 1967 Zoom, za klarinet in bonge, 1970 Séance, za klavirski trio, 1971 Kathai, za piščal in špinet, 1972 Chirologie, za flavto in klavir, 1973 Indijansko poletje, za flavto, klarinet, violino, kontrabas in tolkala, 1974 Shota, za klavir, 1979-1988 Melanholija, za violino in orgle, 1980 Gnomon, za sopranski in baritonski saksofon in tolkala, 1988 Axon, za altovski saksofon in klavir, 1992
Vokalna glasba Epervier de ta faiblesse, domine, za recitatorja in tolkala, 1964 Slovenski rekvijem (na besedilo Edvarda Kocbeka, Po Gallusovi skladbi Moralia), za tenor, zbor in orkester, 1967 »Das siebte Siegel« (po Nietzschejevem delu Tako je govoril Zaratustra in polinezijskih besedilih), za komorni zbor, 1977
Glej tudi seznam slovenskih skladateljev
Kategorija:Slovenski skladatelji Kategorija:Nagrajenci Prešernovega sklada