Château de Chenonceau (francosko [ʃɑto də ʃənɔ̃so]) je francoski dvorec, ki se razteza čez reko Cher, blizu majhne vasice Chenonceaux, Indre-et-Loire, Centre-Val de Loire., and "Cher River", Encyclopedia Britannica online. Je eden najbolj znanih dvorcev v dolini Loare.
Posestvo Chenonceau se prvič pisno omenja v 11. stoletju.See catalog item: "Novak 164. Château de Chenonceau" at "Tavik Frantisek Šimon (1877–1942) Notes to the Catalogue Raisonné". See also T. F. Šimon.and his etching of Chenonceau at Commons. Sedanji dvorec je bil zgrajen v letih 1514–1522 na temeljih starega mlina in je bil pozneje razširjen, da sega čez reko. Most čez reko je bil zgrajen (1556–1559) po načrtih francoskega renesančnega arhitekta Philiberta de l'Ormeja, galerija na mostu pa je bila zgrajena od 1570 do 1576 po načrtih Jeana Bullanta.. According to Hanser, although some architectural historians credit the obscure Denis Courtin for the gallery, it was probably Bullant.
Arhitekturna mešanica pozne gotike in zgodnje renesanse, je Château de Chenonceau in njegovi vrtovi odprt za javnost. Razen kraljeve Versajske palače je najbolj obiskan dvorec v Franciji.
Francosko ministrstvo za kulturo je grad od leta 1840 razglasilo za zgodovinski spomenik.
Zgodovina Družina Marques V 13. stoletju je fevd Chenonceau pripadal družini Marques. Prvotni dvorec je bil požgan leta 1412, da bi lastnika Jeana Marquesa kaznovali za dejanje upora. V 1430-ih so na tem mestu obnovili dvorec in utrjen mlin. Zadolženi dedič Jeana Marquesa Pierre Marques je ugotovil, da ga mora prodati.
Thomas Bohier Thomas Bohier, komornik francoskega kralja Karla VIII., je kupil grad od Pierra Marquesa leta 1513 in ga večino porušil (zato se leto 2013 šteje za 500. obletnico gradu: MDXIII–MMXIII), čeprav je bil iz 15. st. obdržan donžon. Bohier je zgradil popolnoma novo rezidenco med letoma 1515 in 1521. Dela je nadzorovala njegova žena Katherine Briçonnet, ki je z veseljem gostila francosko plemstvo, vključno s kraljem Francom I. ob dveh priložnostih.
Diane de Poitiers
Leta 1535 je francoski kralj Franc I. grad zasegel Bohierjevemu sinu zaradi neplačanih dolgov do krone. Po Francovi smrti leta 1547 je Henrik II. dvorec ponudil kot darilo svoji ljubici Diane de Poitiers, ki se je močno navezala na dvorec ob reki. Leta 1555 je naročila Philibertu de l'Ormeju, da zgradi obokan most, ki povezuje dvorec z nasprotnim bregom. Diane je nato nadzorovala zasaditev obsežnih cvetličnih in zelenjavnih vrtov skupaj z različnimi sadnimi drevesi. Postavljeni vzdolž bregov reke, vendar zaščiteni pred poplavami s kamnitimi terasami, so bili izvrstni vrtovi razporejeni v štirih trikotnikih.
Diane de Poitiers je bila nedvomna gospodarica gradu, vendar je lastništvo ostalo pri kroni do leta 1555, ko ji je leta občutljivih pravnih manevrov končno prinesla posest.
Katarina Medičejska Po smrti kralja Henrika II. leta 1559 je njegova mogočna vdova in regentka Katarina Medičejska prisilila Diane, da ga je zamenjala za Château Chaumont. Kraljica Katarina je Chenonceau nato naredila za svojo najljubšo rezidenco in dodala novo vrsto vrtov.
Kot regentka Francije je Katarina porabila bogastvo za dvorec in za spektakularne nočne zabave. Leta 1560 je bil v Franciji prvi ognjemet v zgodovini med praznovanjem vzpona na prestol Katarininega sina Franca II. Velika galerija, ki se je raztezala vzdolž obstoječega mostu in prečkala celotno reko, je bila posvečena leta 1577. Katarina je dodala tudi prostore med kapelo in knjižnico na vzhodni strani Corps de Logis ter servisno krilo na zahodu, stran vhodnega dvorišča.
Katarina je razmišljala o še večji razširitvi dvorca, kar je prikazano na gravuri, ki jo je objavil Jacques Androuet du Cerceau v drugem (1579) zvezku svoje knjige Les plus excellents bastiments de France. Če bi bil ta projekt izveden, bi bil sedanji dvorec le majhen del ogromnega dvorca, razporejenega »kot klešče okoli obstoječih zgradb«.
Luiza Lorenska
Po Katarinini smrti, januarja 1589, je dvorec pripadel njeni snahi Luizi Lorenski, ženi kralja Henrika III. Luiza je bila v Chenonceauju, ko je avgusta 1589 izvedela za atentat na moža in je padla v depresijo. Naslednjih 11 let, do svoje smrti januarja 1601, je brezciljno tavala po hodnikih dvorca, oblečena v žalna oblačila, sredi mračnih črnih tapiserij, pošitih z lobanjami in križnimi kostmi.
Duc de Vendôme Henrik IV. Francoski je pridobil Chenonceau za svojo ljubico Gabrielle d'Estrées tako, da je plačal dolgove Katarine Medičejske, ki jih je podedovala Lujza in so ji grozili z uničenjem. V zameno je Luiza dvorec zapustila svoji nečakinji Françoise de Lorraine, ki je bila takrat stara šest let in je bila zaročena s štiriletnim Césarjem de Bourbonom, vojvodom de Vendôme, biološkim sinom Gabrielle d'Estrées in Henrika IV. Dvorec je več kot sto let pripadal vojvodi de Vendôme in njegovim potomcem. Burboni so se le malo zanimali za dvorec, razen za lov. Leta 1650 je bil Ludvik XIV. Francoski zadnji kralj Ancien Régime, ki ga je obiskal.
Château de Chenonceau je leta 1720 kupil vojvoda Bourbonski. Postopoma je razprodal vso grajsko posest. Veliko lepih kipov je končalo v Versaillesu.
Louise Dupin
Leta 1733 je bilo posestvo prodano za 130.000 livres bogatemu lastniku po imenu Claude Dupin. Njegova žena Louise Dupin je bila rojena hči finančnika Samuela Bernarda in igralke Manon Dancourt, katere mati je bila prav tako igralka, ki se je leta 1684 pridružila Comédie Française. Louise Dupin je bila »inteligentna, lepa in zelo kultivirana ženska, ki ji je bilo gledališče v krvi«. Claude Dupin, vdovec, je imel sina Louisa Clauda od prve žene Marie-Aurore de Saxe, ki je bila babica George Sand (rojena Aurore Dupin).The confusions of father and son and of Marie Aurore and Louise Dupin have been clarified by the George Sand scholar, Georges Lubin
Literarni salon Louise Dupin v Chenonceauju je pritegnil voditelje razsvetljenstva, kot so pisatelji Voltaire, Montesquieu in Fontenelle, naravoslovec Buffon, dramatik Pierre de Marivaux, filozof Condillac, pa tudi markiza de Tencin in markiza du Deffand. Jean-Jacques Rousseau je bil Dupinin tajnik in je učil njenega sina. Rousseau, ki je delal na Émile pri Chenonceauju, je v svojih Izpovedih zapisal: »Tam smo igrali glasbo in uprizarjali komedije. Napisal sem igro v verzih z naslovom Sylvie's Path, po imenu poti v parku ob Cher.«
Vdova Louise Dupin je med francosko revolucijo rešila dvorec pred uničenjem in ga zaščitila pred uničenjem revolucionarne garde, ker je bil »bistvenega pomena za potovanja in trgovino, ker je bil edini most čez reko v dolgih kilometrih.«Beck 2011, str. 454.
Marguerite Pelouze
Leta 1864 je Marguerite Pelouze, bogata dedinja, kupila dvorec. Okrog leta 1875 je naročila arhitektu Félixu Roguetu, da ga obnovi. Skoraj popolnoma je prenovil notranjost in odstranil več dodatkov Katarine Medičejske, vključno s prostori med knjižnico in kapelo ter njenimi spremembami severne fasade, med katerimi so bile figure Herkula, Palas, Apolona in Kibele, ki so bile prestavljene v park. Z denarjem, ki ga je Marguerite porabila za te projekte in dovršene zabave, so bile njene finance izčrpane, dvorec pa zasežen in prodan.
Nedavna zgodovina José-Emilio Terry, kubanski milijonar, je kupil Chenonceau od Madame Pelouze leta 1891. Terry ga je leta 1896 prodal družinskemu članu Franciscu Terryju. Leta 1913 je dvorec kupil Henri Menier, član družine Menier, znane po svojih čokoladah, ki ga ima še danes v lasti.
Med prvo svetovno vojno je Gaston Menier uredil galerijo za bolnišnični oddelek. Med drugo svetovno vojno so grad junija 1940 bombardirali Nemci. To je bilo tudi sredstvo za pobeg iz nacističnega okupacijskega območja na eni strani reke Cher v "svobodno" območje na nasprotnem bregu. Grad so zasedli Nemci, zavezniki pa so ga 7. junija 1944 bombardirali, ko je bila zadeta kapela in njena okna uničena.
Leta 1951 je družina Menier zaupala obnovo dvorca Bernardu Voisinu, ki je dotrajani zgradbi in vrtom (opustošenim v poplavi Cher leta 1940) vrnil odsev nekdanje slavo.
Opis kompleksa dvorca Približno 330 metrov dolg drevored platan z jarki ob straneh vodi naravnost do travnatega parterja, katerega vhodni prostor obdajata kipa sfinge iz časa vladavine Ludvika XIV.. Verjetno izvirajo iz gradu Chanteloup. Južno od pritličja je otok, obdan z jarki, z nekdanjo trdnjavo kompleksa. Od tam se do glavne stavbe gradu s pripadajočo galerijo pride po mostu čez reko Cher. Zahodno od avenije sta nekdanje kmetijsko posestvo dvorca in oranžerija.
Ob zahodni strani tratnega parterja je kompleks nekdanjih gospodarskih poslopij. Od tam se vstopi v vrt Diane de Poitiers na vzhodu in v vrt Katarine Medičejske na jugozahodu.
Arhitektura Dvorec in nekdanja gospodarska poslopja
Stavbe kmečkega grajskega posestva segajo v 16. stoletje in so imele skozi stoletja različne namene. Prvotno zgrajena za oskrbo grajskih prebivalcev, se danes deloma uporabljata kot trgovina s pohištvom in cvetličarna, vendar se njihov prvotni namen ohranja še danes. Približno 10.000 m² veliko površino nekdanjega zelenjavnega vrta, ki pripada posestvu, uporablja drevesnica, ki večkrat tedensko oskrbuje grad s svežimi cvetličnimi aranžmaji.
Podolgovat trakt z nekdanjimi kmetijskimi poslopji na zahodnem robu travnatega parterja se imenuje Bâtiment de Dômes in je eden redkih projektov iz obsežnih širitvenih načrtov Katarine Medičejske, ki je bil dejansko izveden. V zgodnjih dneh so bila tam stanovanja za služabnike in farma sviloprejk, ki jo je ustanovila Katarina, preden so stavbo v 19. stoletju spremenili v konjske hleve. Dvonadstropna stavba je iz svetlega apnenca in ima streho v obliki podrte ladijske kobilice. Njeno središče z obokanim portalom ima stolpasti prizidek z uro v zgornjem nadstropju, ki ga zaključuje lanterna. Vogale stavbnega trakta, katerega streha je v enakomernih presledkih opremljena s strešnimi okni, tvorijo paviljonski stolpi.
Prvotni bergfrid Na otoku pred glavno stavbo stoji bergfrid (donžon ali bivalno-obrambni grad) prejšnjega kompleksa, ki se imenuje Tour des Marques po družini, ki ga je dolgo let posedovala. Kljub prenovi pod vodstvom Thomasa Bohierja v slogu zgodnje renesanse ima še vedno obzidje z mašikulami, ki so se takrat uporabljale le v okrasne namene. Tako kot marsikje v gradu se je Bohier tudi tukaj ovekovečil z začetnicami TBK (prve črke svojega imena in imena svoje žene) in geslom »S'il vient a point, me souviendra« (»Ko je končano, ali se me bo spomnilo«).
Okrogel stolp ima stožčasto čelado, pokrito s skrilastimi skodlami, z lanterno na koncu. V tri nadstropja je dostopen preko stopniščnega stolpa, v katerem je tudi portal stolpa. To, tako kot večina oken, uokvirjajo pilastri. Kot dodaten okras imajo nekatera okna v nadstropju obzidja majhne zatrepe v obliki loka kobilice, zapolnjene s školjkami.
Pred stolpom je še edini ostanek srednjeveškega grajskega kompleksa: nekdanji grajski vodnjak. Njegovo steno krasita himera in skulptura orla, simbol družine Marques.
Glavna stavba z galerijo Predotok je z mostom na južni strani povezan z glavno stavbo dvorca, imenovano logis. Trinadstropna stavba iz belega apnenca ima kvadratni tloris in stoji na dveh kamnitih temeljih sredi reke. V pritličju je Logis na severovzhodni strani razširjen s prizidkoma, v katerih sta kapela in kabinet, med njima pa je majhna terasa.