Borobudur (tudi Barabudur) (, ) je mahajanski budistični tempelj iz 9. stoletja v okrožju Magelang, blizu mesta Muntilan, severozahodno od mesta Yogyakarta v provinci Osrednja Java v Indoneziji.
Tempelj je zgrajen iz sivega kamna, podobnega andezitu, sestavljen iz devetih zloženih ploščadi, šestih kvadratnih in treh krožnih, ki jih na vrhu krasi osrednja kupola. Okrašen je z 2672 reliefnimi ploščami in prvotno 504 kipi Bude. Osrednjo kupolo obdaja 72 kipov Bude, vsak sedi v perforirani stupi. Spomenik vodi romarje skozi obsežen sistem stopnišč in hodnikov s 1460 narativnimi reliefnimi ploščami na stenah in balustradah. Borobudur ima eno najobsežnejših zbirk budističnih reliefov na svetu.
Tempelj, zgrajen v času vladavine dinastije Sailendra, sledi javanski budistični arhitekturi, ki združuje indonezijsko avtohtono tradicijo čaščenja prednikov in budistični koncept doseganja nirvane. Spomenik je svetišče Bude in kraj budističnega romanja. Dokazi kažejo, da je bil Borobudur zgrajen v 8. stoletju in nato zapuščen po zatonu hindujskih kraljestev na Javi v 14. stoletju in spreobrnitvi Javancev v islam. Svetovno znanje o njegovem obstoju je leta 1814 sprožil sir Thomas Stamford Raffles, takratni britanski vladar Jave, ki so ga o njegovi lokaciji obvestili domačini Indonezijci. Borobudur je bil od takrat ohranjen z več restavracijami. Največji restavratorski projekt sta leta 1983 zaključila indonezijska vlada in UNESCO, sledil pa je uvrstitev spomenika na seznam svetovne dediščine UNESCO.
Borobudur je največji budistični tempelj na svetu in se skupaj z Baganom v Mjanmaru in Angkor Watom v Kambodži uvršča med največja arheološka najdišča jugovzhodne Azije. Borobudur ostaja priljubljen romarski kraj, budisti v Indoneziji pa pri spomeniku praznujejo dan Vesak. Med turističnimi znamenitostmi Indonezije je Borobudur najbolj obiskan spomenik.
Etimologija
V indonezijščini se starodavni templji imenujejo candi; zato domačini imenujejo Borobudurski tempelj Candi Borobudur. Izraz candi ohlapno opisuje tudi starodavne strukture, na primer vrata in kopališča. Izvor imena Borobudur izhaja iz Boro za velik in Budur za Budo. Nizozemski učenjak J. L. Moens pravi, da je dvorni pesnik Mpu Prapanca leta 1365 omenil svetišče v "Budurju". Stamford Raffles je omenil Bóro Bódo in opisal tempelj v svoji knjigi o zgodovini Jave iz leta 1817. V opombi Raffles pravi: »Bóro je ime okrožja, bódo pa pomeni starodaven.« Večina candijev je poimenovanih po bližnji vasi. Če bi sledil javanskim jezikovnim konvencijam in bi bil poimenovan po bližnji vasi Bore, bi se moral spomenik imenovati BudurBoro. Soekmono pravi, da je Raffles menil, da bi Budur lahko ustrezal sodobni javanski besedi Buda ('starodavni') – tj. 'starodavni Boro'. Predlagal je tudi, da bi ime lahko izhajalo iz boro, kar pomeni 'velik' ali 'častit', in Budur za Budo. Vendar pa drug arheolog meni, da druga komponenta imena (Budur) izvira iz javanskega izraza bhudhara ('gora').
Druga možna etimologija nizozemskega arheologa A. J. Berneta Kempersa kaže, da je Borobudur pokvarjena poenostavljena lokalna javanska izgovorjava Biara Beduhur, zapisana v sanskrtu kot Vihara Buddha Uhr. Izraz Buddha-Uhr bi lahko pomenil 'mesto Bud', medtem ko je drug možen izraz Beduhur verjetno starojavanski izraz, ki se še danes ohranja v balijskem besednjaku in pomeni 'visok kraj', zgrajen iz korenske besede dhuhur ali luhur (visoko). To nakazuje, da Borobudur pomeni Budino viharo, ki stoji na visokem mestu ali na hribu.
Gradnja in otvoritev svete budistične zgradbe – morda sklicevanje na Borobudur – je bila omenjena v dveh napisih, oba odkrita v Keduju v regentstvu Temanggung. Napis Karangtengah iz leta 824 omenja sveto zgradbo z imenom Džinalaja (kraljestvo tistih, ki so premagali posvetne želje in dosegli razsvetljenje), ki jo je otvorila Pramodhawardhani, hči Samaratungge. Napis Tri Tepusan iz leta 842 je omenjen v simi, (davkov oproščenih) zemljiščih, ki jih je podelil Çrī Kahulunnan (Pramodhawardhani) za zagotovitev financiranja in vzdrževanja Kamūlāna, imenovanega Bhūmisambhāra. Kamūlān izhaja iz besede mula, ki pomeni 'kraj izvora', sveta zgradba v čast prednikom, verjetno Sailendrom. Johannes Gijsbertus de Casparis je predlagal, da je Bhūmi Sambhāra Bhudhāra, sanskrtska beseda za goro združenih vrlin po desetih stopnjah bodhisatve, prvotno ime Borobudurja.
Lokacija Trije templji
Približno 40 kilometrov severozahodno od Yogyakarte in 86 kilometrov zahodno od Surakarte Borobudur stoji na dvignjenem območju med dvema vulkanoma, Sundoro-Sumbing in Merbabu-Merapi, ter dvema rekama, Progo in Elo. Po lokalnem mitu je območje, znano kot planota Kedu, javanski 'sveti' kraj in so ga zaradi visoke kmetijske rodovitnosti poimenovali »vrt Jave«.
Med obnovo v začetku 20. stoletja je Theodoor van Erp odkril, da so trije budistični templji v regiji, Borobudur, Pavon in Mendut, postavljeni vzdolž ravne črte. Med tremi templji je moral obstajati obredni odnos, čeprav natančen obredni postopek ni znan.
Hipoteza o starodavnem jezeru Ugibanja o obstoju okoliškega jezera so bila v 20. stoletju predmet intenzivnih razprav med arheologi, in medtem ko so to idejo raziskovali, so strokovnjaki sklenili, da jezera ni bilo ali da templja ni nikoli obdajalo. Leta 1931 je nizozemski slikar W.O.J. Nieuwenkamp zagovarjal hipotezo o jezeru in menil, da Borobudur predstavlja lotosov cvet, ki plava na jezeru na območju današnje planote Kedu. Leta 2004 so drugi trdili, da je bil Borobudur zgrajen nad dnom izsušenega paleo jezera. Ganapathi Thanikaimoni je pri pregledu vzorcev iz izkopavanj v letih 1974 in 1977 našel cvetni prah ali spore, ki bi kazale na vegetacijo, endemično za vodno okolje; Jacques Dumarçay sta to delo objavila leta 1977, Thanikaimoni pa leta 1983. Caesar Voûte in J.J. Nossin je v letih 1985–86 opravil terenske študije, ki so potrdile odsotnost jezera okoli Borobudurja v času njegove izgradnje.
Zgodovina Gradnja
Hindujski duhovniki so bili privlačni za prebivalce Jave že generacije, kar arhitekt in avtor Jacques Dumarçay prvič omenja leta 450 n. št. Sledil je vpliv dinastij Sailendra in Sandžaja. Dumarçay pravi, da je de Casparis sklenil, da sta si Sandžaja in Sailendra delila oblast v osrednji Javi stoletje in pol, in da je de Casparis sledil izmeničnemu nasledstvu od leta 732 do 882. V tem času je bilo na planotah in gorah okoli planote Kedu zgrajenih veliko hindujskih in budističnih spomenikov. Budistični spomeniki, vključno z Borobudurjem, so bili postavljeni približno v istem obdobju kot hindujski tempeljski kompleks Prambanan. Leta 732 n. št. je kralj Sandžaja naročil gradnjo svetišča Šivalinga na hribu Vukir, le 10 km vzhodno od Borobudurja.
Ni znanih zapisov o gradnji ali predvidenem namenu Borobudurja. Trajanje gradnje je bilo ocenjeno s primerjavo izrezljanih reliefov na skritem vznožju templja in napisov, ki so se pogosto uporabljali v kraljevih listinah v 8. in 9. stoletju. Primerjava indijskega arhitekturnega procesa v različnih templjih in priznanje, kdo je bil na oblasti, je Dumarçaju omogočila, da je gradnjo Borobudurja približno datiral v pet faz. V grobem se je Sailendra začela okoli leta 780 in nadaljevala drugo in tretjo fazo okoli leta 792 do neznačilne četrte faze med njihovim propadom okoli leta 824. Sanjaya je dokončal peto fazo Borobudurja okoli leta 833.
Gradnja budističnih templjev, vključno z Borobudurjem, je bila v tistem času mogoča, ker je Sandžajev neposredni naslednik, Rakai Panangkaran, dal budističnim privržencem dovoljenje za gradnjo takšnih templjev. Pravzaprav je Panangkaran v znak spoštovanja podaril vas Kalasan budistični skupnosti, kot je zapisano v Kalasanski listini iz leta 779 n. št. Zaradi tega so nekateri arheologi prepričani, da na Javi ni nikoli bilo resnih verskih konfliktov, saj je bilo mogoče, da je hindujski kralj podprl postavitev budističnega spomenika; ali da je budistični kralj ravnal enako. Bitka na planoti Ratubaka leta 856 se je zgodila veliko pozneje in je bila politična bitka. V Prambananu je vladalo vzdušje mirnega sobivanja, kjer je bila vpletena Sailendra.
Zapuščenost
Borobudur je stoletja ležal skrit pod plastmi vulkanskega pepela in džungle. Dejstva o njegovi zapuščenosti ostajajo skrivnost. Ni znano, kdaj sta se prenehala aktivna uporaba spomenika in budistično romanje k njemu. Nekje med letoma 928 in 1006 je kralj Mpu Sindok po seriji vulkanskih izbruhov preselil prestolnico kraljestva Mataram v regijo Vzhodna Java; ni gotovo, ali je to vplivalo na zapuščenost, vendar več virov omenja to kot najverjetnejše obdobje zapuščenosti. Spomenik je nejasno omenjen še okoli leta 1365 v Mpu Prapancini Nagarakretagami, napisani v obdobju Majapahita in omenjeni vihari v Budurju.
Raden Soekmono je omenil domnevo o zapuščenosti templja, do katere je prišlo po tem, ko se je prebivalstvo v 15. stoletju spreobrnilo v islam. Spomenik ni bil povsem pozabljen in ljudske zgodbe so postopoma postale vraževerna prepričanja, povezana z nesrečo in bedo, o katerih poroča Soekmono. Po Babad Tanah Javi (ali Zgodovini Jave) je bil spomenik usoden dejavnik za upornika, ki se je leta 1709 uprl kralju Matarama. Upornik je bil poražen in obsojen na smrt. V Babad Mataramu (ali Zgodovini kraljestva Mataram) je bil spomenik povezan z nesrečo prestolonaslednika Jogjakartskega sultanata leta 1757. Kljub tabuju obiska spomenika se je princ »tako usmilil 'viteza, ki je bil ujet v kletki' (tj. kipa v eni od preluknjanih stup), da se ni mogel zadržati, da ne bi prišel pogledat svojega 'nesrečnega prijatelja'«. Po vrnitvi v palačo je princ zbolel in dan kasneje umrl.
Ponovno odkritje
Po zavzetju je bila Java od leta 1811 do 1816 pod britansko upravo. Britanski predstavnik in generalni guverner je bil Stamford Raffles, ki se je zelo zanimal za zgodovino Jave. Med svojim potovanjem po otoku je zbiral javanske starine in si delal zapiske prek stikov z lokalnimi prebivalci. Na inšpekcijskem potovanju v Semarang leta 1814 je bil obveščen o velikem spomeniku globoko v džungli blizu vasi Bumisegoro. Poslal je Hermanna Corneliusa, nizozemskega inženirja, ki je med drugimi raziskavami antike v letih 1806–07 odkril kompleks Sevu, da bi raziskal. V dveh mesecih je Cornelius s svojimi 200 možmi posekal drevesa, požgal rastlinje in izkopal zemljo, da bi razkril spomenik. Zaradi nevarnosti zrušitve ni mogel odkriti vseh galerij. Cornelius je o svojih ugotovitvah poročal Rafflesu, vključno z različnimi risbami. Čeprav je Raffles odkritje omenil le v nekaj stavkih v svoji knjigi in sam ni obiskal najdišča, mu pripisujejo zasluge za ponovno odkritje spomenika, saj ga je opozoril nanj.
Christiaan Lodewijk Hartmann, prebivalec planote Kedu, je nadaljeval Corneliusovo delo in leta 1835 je bil končno odkrit celoten kompleks. Njegovo zanimanje za Borobudur je bilo bolj osebno kot uradno. Hartmann ni napisal nobenih poročil o svojih dejavnostih, zlasti ne o domnevni zgodbi, da je v glavni stupi odkril velik kip Bude. Leta 1842 je Hartmann raziskal glavno kupolo, čeprav ni znano, kaj je odkril, glavna stupa pa ostaja prazna.
Nizozemska vzhodnoindijska vlada je nato naročila Fransu Carelu Wilsenu, nizozemskemu inženirskemu uradniku, ki je preučil spomenik in narisal na stotine reliefnih skic. Jan Frederik Gerrit Brumund je bil prav tako imenovan za podrobno študijo spomenika, ki je bila končana leta 1859. Vlada je nameravala objaviti članek, ki bi temeljil na Brumundovi študiji in ga dopolnil z Wilsenovimi risbami, vendar je Brumund sodelovanje zavrnil. Vlada je nato naročila drugemu znanstveniku, Conradusu Leemansu, da je sestavil monografijo na podlagi Brumundovih in Wilsenovih virov. Leta 1873 je bila objavljena prva monografija podrobne študije Borobudurja, leto kasneje pa še njen francoski prevod. Prvo fotografijo spomenika je leta 1872 posnel nizozemsko-flamski graver Isidore van Kinsbergen.