Koala (znanstveno ime Phascolarctos cinereus) je rastlinojedi drevesni vrečar, ki izvira iz Avstralije in je edini danes živeči predstavnik družine Phascolarctidae.
Koale bivajo v vzhodni in jugovzhodni Avstraliji v evkaliptovih gozdovih. So samotarske živali, ki so pretežno aktivne zvečer in ponoči. V primeru vremenskih skrajnosti se ne zatekajo v skrivališča, pač pa jih pred tem ščiti kožuh z dobrimi izolacijskimi lastnostmi, hladijo se predvsem s počivanjem na deblih, ki so hladnejša od okolice.
So specializirane živali, ki se prehranjujejo z evkaliptovimi listi. Ta hrana ima razmeroma malo energijsko bogatih snovi, je težko prebavljiva in vsebuje strupene presnovke, zaradi česar so se pri koalah razvile številne prilagoditve telesa, presnove in prebave ter vedenjskih vzorcev. Telo in okončine so prilagojene življenju na drevju, zaradi varčevanja z energijo večino dneva prespijo ter se izogibajo energijsko potratnemu vedenju; boji med samci so pogostejši le med paritveno sezono.
Samci se parijo z vsemi godnimi samicami poleti. Samica letno skoti enega mladiča po dobrem mesecu brejosti, ki se razvija v trebušni vreči okoli 5 mesecev, osamosvoji se približno po enem letu starosti, spolno pa dozori ob starosti dveh let.
Koale je v preteklosti množičen lov zaradi krzna privedel na rob izumrtja, od leta 1927 pa je lov nanje prepovedan. Svetovna zveza za varstvo narave (IUCN) trenutno uvršča koale med ranljive vrste zaradi izgube življenjskega prostora ob nagli urbanizaciji ter razvoju kmetijstva in gozdnih požarih, pomemben delež pogina predstavljajo tudi prometne nesreče in okužbe s klamidijami. Ocene populacij se dokaj razlikujejo med seboj, zadnje poročilo omenja nekaj več kot 300.000 osebkov. Na celini populacija sicer upada, vendar koale povzročajo veliko škode na otokih, kamor so bile vnešene umetno. Tam se zaradi odsotnosti plenilcev hitro razmnožujejo in zaradi prevelike številčnosti ogrožajo lokalno rastlinje. Njihovo število poskušajo oblasti na teh otokih zmanjšati s preseljevanjem in sterilizacijo, a brez večjih uspehov.Trivedi B. (10.5.2002). »Koalas Overrunning Australia Island Ark«. National Geographic News. Pridobljeno 5.7.2009.
Zaradi ljubkega videza, spominjajo namreč na plišastega medvedka, so koale priljubljene med turisti, posredno pa znatno prispevajo k prihodkom od turizma.
Evolucija in sistematika 200px|sličica|Umetnikova predstava izumrlih rodov koal Nimiokoala (zgoraj) ter Litokoala (spodaj)|alt=|levo Družina koal, Phascolarctidae, se je verjetno razvila iz vombatov, njihovih najbližjih sorodnikov med vrečarji, pred približno 24 milijoni let. Glede na fosilne ostanke naj bi se razvilo vsaj šest vrst koal.Hutchins, 2004, str. 43.
V času oligocena in miocena so koale bivale v deževnih gozdovih in so imele manj specializirano prehrano. Nekatere vrste, kot so Nimiokoala greystanesi in vrste iz rodu Perikoala, so bile podobne velikosti kot današnje koale, medtem ko so bile vrste iz rodu Litokoala za polovico do tretjino manjše. Izumrle vrste koal so imele dobro razvite slušne organe, kar nakazuje na sporazumevanje z oglašanjem na daljše razdalje in ustaljen način bivanja. Med miocenom je pričela avstralska celina postajati sušna, kar je povzročilo izginotje deževnih gozdov ter njihovo nadomestitev z evkaliptom. V poznem obdobju se je rod Phascolarctos odcepil od rodu Litokoala in razvil številne prilagoditve zaradi prehranjevanja z evkaliptusom. Do danes je preživela samo ena vrsta, Phascolarctos cinereus, preostanek vrst pa je izumrl pred okoli 40.000 leti, skupaj z ostalo skupino večjih vrečarjev, kar sovpada z naselitvijo lovsko-nabiralnih združb avstralskih domorodcev.
V času pliocena in pleistocena so se skladno s spremembami rastlinstva in podnebja telesa koal povečala, v poznem pleistocenu pa se je telo številnih sesalcev zmanjšalo. Tako ena od teorij predvideva, da se je današnja vrsta koale razvila z zmanjšanjem telesa t. i. velikanske koale (P. stritoni), vendar nekatere druge študije temu oporekajo in poudarjajo, da moramo vrsti obravnavati popolnoma ločeno.
Rodovno ime Phascolarctos izhaja iz grških besed za »usnjata vreča« ter »medved«, vrstni pridevek cinereus pa pomeni »pepelnato obarvan«. Trenutno delimo koale na tri podvrste, in sicer Phascolarctos c. victor (Viktorija), Phascolarctos c. cinereus (Novi Južni Wales) ter Phascolarctos c. adustus (Queensland). Raziskave so potrdile genetske razlike med severno in južno živečimi koalami.
Telesne značilnosti Koale imajo kratek in čokat trup z zakrnelim repom. Teža južno živečih koal je skorajda dvakrat večja od teže severno živečih koal, kar je verjetno posledica prilagoditve na hladnejše podnebje na jugu. Tako je povprečna teža na severu živečih koal okoli 6,5 kg pri samcih in 5,1 kg pri samicah, medtem ko je povprečna teža na jugu živečih koal okoli 11,8 kg pri samcih in 7,9 kg pri samicah. Povprečna dolžina telesa na severu živečih koal znaša okoli 70,5 cm pri samcih in do 68,7 cm pri samicah, medtem ko je povprečna dolžina na jugu živečih koal 78 cm pri samcih in do 72 cm pri samicah. Glede na opisane mere veljajo koale za največje drevesne vrečarje.Jackson, 2003, str. 147–51. Koale imajo gost kožuh sive do rjavkasto rumene barve, ki je na trebuhu, prsih, bradi in notranji strani okončin bele barve. Po kožuhu na predelu križa so prisotne bele pege. Uhlji so obrasli z dolgimi belimi dlakami. Koale imajo kožuh, ki v primerjavi z drugimi vrečarji daje najučinkovitejšo zaščito pred vetrom in dežjem, medtem ko lahko beli kožuh na sprednji strani odbija sončno svetlobo. Na severu živeče koale imajo krajšo in redkejšo dlako. Razlika med spoloma, t. i. spolni dimorfizem, se kaže z zgoraj opisano razliko v teži in velikosti med samci in samicami, poleg tega pa imajo samci širšo glavo, veliko vonjavno žlezo na prsih ter bolj zakrivljen nos. thumb|175px|right|Koalino okostje Telo koale je zaradi življenja na drevesih prilagojeno plezanju. Na vseh prstih, z izjemo palcev na zadnjih šapah, imajo zakrivljene in ostre kremplje. Palec in kazalec na sprednjih šapah sta obrnjena nasproti ostalim trem, kar služi za boljši oprijem. Blazinice na prstih so hrapave, kar še dodatno izboljša oprijem. Okostje je močno, zgornji del telesa pa je mišičast z dolgimi sprednjimi nogami.Moyal, 2008, str. 183. Stegenske mišice se naraščajo na golenico nižje kot pri drugih živalih. Končni del hrbtenice je zgrajen iz hrustanca, kar verjetno olajša sedenje na vejah.
V primerjavi z ostalimi vrečarji imajo koale bistveno manjše možgane, s čimer so mišljeni tako veliki kot tudi mali možgani, poleg tega pa je nagubanost velikih možganov bistveno manjša in posledično tudi njihova površina. Glede na to, da možgani spadajo med organe z največjo porabo energije, je zmanjšanje možganov in posledičen prihranek pri porabi energije verjetno prilagoditev na energetsko revno prehrano z evkaliptom. Možgani zavzemajo okoli 60 % znotrajlobanjskega prostora, ostali prostor je izpolnjen z možgansko-hrbtenjačno tekočino; po eni teoriji naj bi večja količina tekočine služila kot blažilec tresljajev v primeru padca z drevesa.Martin, Handasyde; 1999, str. 52-4.Tyndale-Biscoe CH, 2005, str. 234. Nos je dokaj velik in prekrit s kožo črne barve. Voh je dobro razvit in je pomemben zaradi ocene kvalitete evkaliptuvega listja. Imajo majhne oči ter slabše razvit vid, za razliko od drugih vrečarjev pa imajo zenico oblikovano v ozko režo. Razmeroma velika okrogla ušesa omogočajo dobro zaznavo zvoka, srednje uho je dobro razvito. Glasilki se nahajata na mehkem nebu in ne v grlu, kot je tipično za sesalce. left|sličica|Koalino zobovje (od leve proti desni): meljaki, predmeljaki (temno sivo), široki razporek med sosednjimi zobmi, podočniki, sekalci Ustna votlina se je skozi evolucijo prilagodila specializirani rastlinski hrani: med drugim se je nebo premaknilo proti sprednjemu delu lobanje, razmik med meljaki in sekalci se je povečal, meljaki in predmeljaki so postali večji.Tyndale-Biscoe CH, 2005, str. 226. V vsaki čeljusti se nahajajo po en predmeljak in štirje meljaki z visoko krono, kar olajša žvečenje listja.
Anatomija razmnoževalnega sistema vrečarjev se bistveno razlikuje od sesalcev. Samci koal imajo penis na končnem delu razcepljen na dva dela. Samice imajo skupno odprtino za prebavila in rodila, ki se imenuje kloaka. Razmnoževalni trakt je podvojen: tako imajo samice dvoje maternic, vsaka pa ima svojo nožnico oz. vagino ter po en pripadajoči jajcevod z jajčnikom. Omenjeni nožnici sta t. i. stranski nožnici, po katerih potuje semenska tekočina. Po oploditvi se razvije še tretja, sredinska nožnica, ki služi kot porodni kanal; po kotitvi ta kanal izgine.Cooke F, Hutchinson S. (2004). The Encyclopedia of Animals: A Complete Visual Guide. University of California Press, str. 79. ISBN 9780520244061 Pri samicah se trebušna vreča odpira ob straneh, v njej pa se nahajata dva seska.Hutchins, 2004, str. 44.
Ekologija Življenjski prostor in način življenja 250px|left|thumb|Življenjski prostor koal v Avstraliji; rdeče - avtohtona populacija, vijolično - priseljena populacija Življenjski prostor koal se razteza na približno milijon kvadratnih kilometrih v vzhodni in jugovzhodni Avstraliji, kar zajema severni, osrednji in južni Queensland, vzhodni Novi Južni Wales, Viktorijo in jugovzhodno Južno Avstralijo. Koale so bile priseljene na vsaj 12 otokih, med njimi npr. Kangaroo island, French island in Magnetic island; slednji predstavlja tudi najbolj severni del območja razširjenosti v Avstraliji. Raziskave fosilov so pokazale, da se je območje razširjenosti v poznem pleistocenu raztezalo vse od jugozahodnega dela Zahodne Avstralije. V tem delu so izumrle, verjetno zaradi lova avstralskih domorodcev.Martin, Handasyde; 1999, str. 12-13.
Življenjski prostor na vzhodu Avstralije se dejansko razteza od severa s tropskim podnebjem do juga z zmerno toplim podnebjem, vendar to ne pomeni, da je vzorec poselitve neprekinjen, temveč je gručast, saj koale naseljujejo evkaliptove gozdove do nadmorske višine približno 600 m.Martin, Handasyde; 1999, str. 29-31.Macdonald, 1996, str. 872. To na primer pomeni, da koale v Viktoriji niso prisotne v severnozahodnem delu države zaradi neugodnega polpuščavskega podnebja, prav tako pa ne v gozdnatem severnovzhodnem delu, kjer prevladuje Alpam podobna pokrajina z večmesečno snežno odejo pozimi. V polpuščavskem okolju se zadržujejo v obrežnih pasovih, kjer jim bližnje vodovje daje zavetje med sušo in vročino. Koale se ne zatekajo v skrivališča, pač pa jih pred vremenskimi skrajnostmi ščiti kožuh z dobrimi izolacijskimi lastnostmi. Pri nizkih temperaturah dodatno znižajo pretok krvi skozi okončine, pri zelo nizkih temperaturah pa se lahko pojavi tresavica skeletnega mišičja, kot je značilno za toplokrvne živali. Pri visokih temperaturah pričnejo hitreje dihati, saj se delno hladijo preko izhlapevanja vode iz dihalnih poti, količina urina se zmanjša. K hlajenju pomembno prispeva tudi počivanje na deblih, ki imajo znatno nižjo temperaturo od okolice. 175px|sličica|desno|Vonjavna žleza na prsih samca Koale so prilagojene življenju na drevju: kot že omenjeno, sta prvi in drugi prst oprijemalna, tako da se lahko med plezanjem oprijemajo tudi manjših vej. Plezajo tako, da se s sprednjimi šapami oprimejo veje oz. debla, nato pa se z zadnjimi odrinejo in jih v skoku pritegnejo čim bližje prednjim. Na tleh so precej manj okretne, premikajo se bodisi počasi s hojo po vseh štirih, bodisi poskakujejo podobno kot pri plezanju. Koale lahko skočijo do razdalje 2 m z drevesa na drevo, v nuji pa so sposobne tudi plavanja.Hutchins, 2004, str 46.
Družbeni odnosi