thumb|right|350px|Hinko Smrekar - Slovenski literati, akvarel iz leta 1913, hrani Narodni muzej Slovenije Karikatura (izraz izhaja iz italijanske besede caricare - obrniti se, pretiravati) pomeni ostro poudarjeno predstavitev družbenih ali političnih in včasih zasebnih ali splošnih človeških tem, predvsem s pomočjo grafike.
Karikatura je upodobljena slika, ki poenostavljeno ali pretirano prikazuje značilnosti svojega predmeta s skiciranjem, potezami s svinčnikom ali drugimi umetniškimi risbami.
Karikatura, predvsem politična, je bolj kot vsa druga umetnost podvržena vsakdanjim kritikam in komentarjem. Zastopa karikaturistov pogled na svet in dokler je le-ta predstavljen na smešen, vendar ne žaljiv način, je vsekakor dobrodošla spremljevalka našega vsakdana. Velikokrat se zdi neopazna, vendar ima lahko velik vpliv na javnost, lahko je kot močno orožje. Žal je zaradi tega včasih tudi izkoriščena za razna podpihovanja in sovražne govore. Njena objava lahko v časopisih povzroči negativne posledice, kot je to bilo v primeru objave Mohamedovih karikatur na Danskem, kar je sprožilo veliko ogorčenje s strani muslimanov in pritegnilo pozornost svetovne javnosti.
Vendar pa prava karikatura ni sovražna in ni uperjena proti nekaterim posameznikom ali skupinam. Karikatura je med nami zato, da na bolj ali manj drzen in piker način beleži sedanjost in na zabaven način spodbuja k razmišljanju. To je umetnost, ki je sposobna nenehno presenečati in šokirati.
V literaturi je karikatura opis osebe s pretiravanjem nekaterih značilnosti in preveč poenostavljanjem drugih.
Uvod Dandanes si težko predstavljamo družbo brez časopisa, v katerem so redno objavljane karikature, ki se običajno navezujejo na aktualno politično in družbeno dogajanje. Vendar pa karikature niso bile od vedno povezane s časopisi, pravzaprav tudi danes ni obstoj vseh vrst karikatur vezan nanje.
Zdi se, da ima karikatura že od nekdaj pomembno vlogo v političnem in kulturnem dogajanju, največkrat kot kritičen, oster, krut, nekoliko zloben, kdaj tudi krivičen odziv na aktualna dogajanja. Karikatura lahko v rokah karikaturista postane močno orožje, ki poudarja vrline, vendar pa pogosteje odkriva napake. S svojim pojavljanjem v množičnih občilih posega v družbeno dogajanje, oblikuje javna mnenja in je nasploh nepogrešljiva spremljevalka našega vsakdanjika.
Tako kot se je pojavil nov tip upodabljanja oseb in dogodkov, se je morala zanj pojaviti tudi nova beseda. Zgodovina besede karikatura sega vse tja do časa, ko so Rimljani prevzeli galsko besedo karros, ki pomeni vozilo. Nastala latinska beseda carrus je botrovala nastanku mnogih besed v evropskih jezikih, ki imajo pomen povezan z voziti oziroma prenašati. Še ena naslednica besede carrus pa je beseda karikatura, ki izhaja iz italijanske besede caricare, ki pomeni prenašati, težiti in pretiravati. Zgodnja definicija se pojavlja v knjigi Christian Morals angleškega zdravnika Thomasa Browna, objavljeni posthumno leta 1716.
»karikatura it. - Smešno in pikro spačena podoba« »karikatura it. – (caricare - naprtiti, natovoriti, pretiravati), prikazovanje oseb, dogajanja ali predmetov v izrazito iznakaženi obliki z namenom posmehovanja; karikatura se posmehuje negativne družbeno-politične pojave ali negativne poteze posameznih oseb, ampak služi tudi kot orožje politične agitacije« »Karikatura je ravna črta, ki se zvija od smeha«
Tekom zgodovine so se pojavljale razne definicije karikature. Beseda kot taka se je prvič pojavila v zvezi z risbami Carraccijev in skic človeškega obraza z deformiranimi potezami. Prvotnemu pomenu besede caricare - pretiravati - je bilo kasneje dodano »preobložiti s karakterističnimi črtami«. Bila je definirana tudi kot razvedrilo, ki je burleska karakterjev ali pretiravanje človekove narave. Karikatura pa je bila definirana tudi kot vsako močno deformiranje. Tem opredelitvam so se s časom pridružile nove kot: karikatura mora poleg spreminjanja oblike upoštevati tudi redukcijo oziroma shematizacijo. V glavnem pa se beseda uporablja za deformacijo podobe človeškega obraza in telesa.
Portretna karikatura thumb|right|200px|Smrekarjeva karikatura Ivana Cankarja Najprej ob tej besedi verjetno pomislimo na smešno risbo, ki ima mnogo uporabnih področij, kot so ilustracija literarne smešnice, splošne dnevne družbeno kritične ali politične satire ali na reklame. Mnogi risarji smešnic pogosto uporabljajo vedno isto figuro, ki jo lahko posnema skoraj vsakdo, ko se jo enkrat nauči risati. Uspeh karikature leži pri tem bolj v bleščeči literarni domislici kot v ročni spretnosti. Tudi družbeno kritične risbe velikih slikarjev kot so Goya, Daumier, Chodovicki ali Doree v tem smislu niso karikature, ampak karakteristično in tipično videne figure s potezami, podobnimi portretu.
Portretna karikatura zahteva najvišje risarsko znanje in je tudi najoprijemljivejši prikaz, kako je lahko nekaj oblikovano iz skrbno opazovane narave, prikaz kako se lahko risar poglobi v bistvo človeka, ki ga portretira. Likovno oblikovanje doseže višek vedno v dveh stvareh: v najskromnejši možni izbiri značilnih oblik obraza in v stopnjevanju le-teh. Karikaturist lahko oboje poudari še z držo in kretnjami celotne figure.
Kot pri vsakem umetniškem oblikovanju vodita k oblikovanju portretne karikature dve izhodiščni skrajnosti. To je občutek vidnega oziroma vtis ob pogledu in drugo, kar karikaturist ve o značilnostih, slabostih in pozitivnih straneh portretiranca, torej o splošnem duševnem vtisu. Drugi vtis lahko nastane tudi, če določenega človeka risar še nikoli ni videl, zato lahko v abstraktnem smislu karikatura nastane tudi, če »predmeta« karikaturist ne bi poznal.
Pri taki karikaturi je seveda najpomembnejši upodobljenec (in ne na primer situacija). Ker gre za portretno karikaturo, moramo upodobljenca prepoznati brez podpisa. Ta karikatura torej temelji na karakterističnih oblikah. Vizualno gledano mora risar vedeti kaj pomeni ta ali druga oblika linije, je neki pogled tipičen ali slučajen, je v zvezi z anatomskim in fizionomskim znanjem moč iz tega zaznati značilnosti človeka, ter kaj je njegova glavna in kaj stranska značilnost. Če pa izhaja vtis iz duševne predstave, bo risar iskal značilnosti oblike, ki jo lahko izrazi. Na osnovi duševnega vtisa iz tega izlušči kar je zanj bistveno in to nadgrajuje. V glavnem pa sta istočasno bistvena vidni in duševni vtis, ki se med seboj dopolnjujeta. Ustvarjanje portretne karikature je velika sposobnost, pri čemer ni pomembno ali nastaja hitro ali počasi.
Načini nastajanja portretne karikature so različni. Risar lahko začne z več študijami portreta in jih sistematično razvija. Skozi prosojen papir nato preriše izbrane forme in jih stopnjuje. Ta postopek lahko nekajkrat ponovi. Lahko pa začne karikaturo risati po modelu takoj, ali pa jo nariše celo po spominu.
Situacijska karikatura Politična in časopisna karikatura
Že ime časopisna karikatura pove, da se taka karikatura največkrat pojavlja v tiskanih medijih. Taka karikatura se po navadi pojavlja kot komentar in odziv na aktualne dogodke. Veliko bolj kot prepoznavanje določene osebe je pri situacijski karikaturi pomembno prepoznavanje dogodka oziroma situacije.
Poznavanje načina življenja in mišljenja ter seveda političnih dogodkov je nujno za razumevanje karikature določenega časa, še posebej, če je ta čas od sedanjega že precej oddaljen. Glede na svojevrstnost likovnega oblikovanja lahko šele tako razumemo raznovrstne pomene karikatur. Da gledalec lahko karikaturo razume, mora le-ta vsebovati ključne elemente dogodka, ki mu omogočajo prepoznavanje konkretnih političnih oseb in dogodkov iz družbenopolitičnega življenja. Kakor so politični govori polni retoričnih figur, tako karikatura uporablja njim enakovredne oblike.
Situacijska karikatura se skupaj s kulturno-zgodovinskim spominom ter s kombinacijo oblik, njihovo deformacijo in kondenzacijo pojavlja kot prispodoba določenega časa.
Zgodovina karikature thumb|Karikatura Napoleona na Sveti Heleni Časopisna karikatura izhaja iz likovne satire, katere izvore najdemo že v antiki. V poznem srednjem veku in renesansi so nastajale upodobitve portretirancev z nastalimi deformacijami v različne namene. V krščanski tradiciji je estetika grdega nosilec zla, zaradi česar upodobitve ne temeljijo na opazovanju.
Predhodnike karikature lahko najdemo v nizozemskem slikarstvu s konca 15. in začetka 16. stoletja. Na alegoričnih religioznih in žanrskih slikah so upodobitve pohabljencev, pritlikavcev, ipd. Protestantska grafika je kot učinkovito propagandno sredstvo nasprotnikom nadevala živalske glave, papež pa je bil prikazan kot Antikrist in peklenski izrodek.
V 17. stoletju pa se je v Italiji razvila prava portretna karikatura. Poleg obraza so popačili in poenostavili celotno figuro.
Politična karikatura kot jo poznamo danes se je začela razvijati v 18. stoletju v Angliji. Dva velika praktikanta karikaturne umetnosti v Veliki Britaniji v 18. stoletju Thomas Rowlandson (1756–1827) in James Gillray (1757–1815). Rowlandson je bil bolj umetnik in njegovo delo je navdihnilo predvsem širšo javnost. Gillray se je bolj ukvarjal z zlobno vizualno zasičenostjo političnega življenja. Bila sta velika prijatelja in sta se vrtela skupaj v londonskih lokalih.See the Tate Gallery's exhibit "James Gillray: The Art of Caricature" . Accessed July 21, 2014
V Franciji so se v 19. stoletju uveljavljali satirični listi in z njimi tudi karikature, ki so postale njihov nepogrešljivi del. Satirični listi so se kmalu razširili po Evropi in karikatura je postala nov žanr množične zabave.
Karikatura v Evropi in na Slovenskem v 19. stoletju Karikatura je bila že od samega začetka vključena v časnikarski koncept satiričnih listov. V časopise se je preselila iz ateljejskih poskusov in akademskih vaj. Je neke vrste protest proti logičnemu, urejenemu svetu lepote. Ker gre pri karikaturi za slačenje in odkrivanje napak, je le ta predstavljala nevaren in izzivalen prestop pravil. Spačena in deformirana slika je bila zato označena zgolj za komično in potisnjena iz umetnosti, ker kot taka ne bi mogla narediti škode. Do devetnajstega stoletja je bila karikatura na robu likovne umetnosti in je veljala za nasprotje akademske estetike in lepote, kar je več ali manj ostala vse do danes. Karikatura je bila poimenovana kot nora in neumna, ravno zaradi tega ker je mejna likovna zvrst. Vendar pa ima karikatura poseben odnos do realnosti, saj ruši navidezno urejenost in razumnost sveta v kaos, in s tem ironično in z metaforami pokaže resnico.
Tako kot danes, tudi v 19. stoletju ni bilo natančno začrtane meje do koder sme segati posmeh in karikiranje, in odnos do karikatur je bil zelo resen. Cenzura kot vladna institucija je karikaturiste in urednike kaznovala za vsako predrznost, z denarnimi globami ali celo s čim hujšim. Tako so počasi finančno uničili lastnike časopisov ter utišali njihove urednike. V 19. stoletju se je uveljavil parlament in pojavljale so se nove politične stranke, v časopisih pa se je oblikovalo javno mnenje. Humoristični listi pa so predstavljali tisti prostor, kjer so se politični konflikti in agresija sproščali ob zabavnih besedilih in slikah. Zbadanja, agresija in gnev ljudstva so se iz zabavljaštva privatnih krogov preselila v časopise, tako sta karikatura in satira postali orožje v rokah meščanske družbe.
Karikatura, ki se je razvila s francoskimi humorističnimi listi in se zgledovala pri angleški karikaturi 18. stoletja, je uvedla novo stopnjo portretne karikature. Tako so se poleg deformacije v karikaturi pojavljali elementi simbolike, antropomorfizacije, personifikacije in razne fantastične oblike ter paradoksalne situacije. Karikature imajo podoben namen in govorico kot v literaturi anekdote, parodije, satire, burleske, ipd. Učinkujejo komično, včasih celo groteskno in absurdno, v nekaterih se da zaznati črni humor. Odtenke različnih razpoloženj tako kot v literaturi avtorji dosežejo s svojo tehniko in izbrano vsebino.