Kitajska književnost zajema literarno ustvarjanje različnih kitajskih narodov od najzgodnejših dinastičnih dvornih arhivov do sodobnosti.
Kot v skoraj vseh kulturah je tudi kitajska književnost bila (in je še vedno) odsev ne samo vsakokratne družbe in življenja, ampak je bila pogosto prav tako politična zadeva. Odlične bralne in pisateljske sposobnosti ter elokvenca so vodile pogosto do visokega uradniškega statusa. Ta položaj je tudi večinoma dovoljeval aktiven doprinos k razvoju kitajske filozofije. Tudi nekateri cesarji so se uspešno udejstvovali kot pesniki in literati.
V teku časa se je skupaj z jezikom preobrazila tudi književnost. Niso se spremenile samo besedne rabe ali stavčne strukture, temveč tudi izgovorjava. Tako si je denimo treba pojasniti, zakaj se pesmi iz obdobja dinastije Qin, če se jih bere v moderni kitajščini, nič več ne rimajo. Prav zaradi pesništva se da na podlagi pesniških pravil klasično in antično kitajsko izgovorjavo rekonstruirati.
Kitajska literatura je imela vpliv na okoliške dežele, predvsem na Korejo, Japonsko in Vietnam. Hkrati je tudi sama sprejemala vase vplive od zunaj. Mnogi pomembni književniki kot denimo Li Bai, so bili rojen izven Kitajske. Za enega od bistvenih ustvarjalnih impulzov se ima zahvaliti stikom z zahodnimi narodi preko svilene ceste, kakor tudi stikom z narodi na jugu.
Začetki Najstarejši ohranjeni primeri kitajščine so napisi na kosteh za prerokovanje iz dinastije Shang, vendar niso literarni. Prvi kitajski pisni dokumenti, ki jih je mogoče označiti kot literatura, izvirajo iz obdobja dinastije Zhou. Ob koncu te epohe je že nastala velika množina del, od filozofskih razprav, zgodovinskih knjig pa do pesniških zbirk. Nekatera od teh besedil verjetno izvirajo iz še zgodnejšega obdobja in nam ponujajo bežen vpogled v tiste temačne čase.
Med najpomembnejše filozofe, katerih besedila posedujejo tudi literarno vrednost, štejejo med drugim Konfucij (孔子 Kǒngzi, Mojster Kong), Lao zi (老子 Lǎozi, Mojster Lao, napisal je knjigo 道德經 Dao de Jing), Zhuang zi (莊子 Zhuāngzi, Mojster Zhuang), Mencij (孟子 Mèngzi, Mojster Meng) in Mo zi (墨子 Mòzi). Tudi delo Sun Zi-ja (孫子 Sūnzi), Umetnost vojne (孫子兵法 Sunzi bingfa) ni samo priročnik za vojaške voditelje, temveč poseduje hkrati tudi veliko literarno vrednost.
Največji vpliv so imela Konfucijeva dela, že samo zaradi položaja državne religije, na katerega je bil konfucianizem povzdignjen med dinastijo Han. Upravičeno lahko v njegovem krogu in v krogu šole Ru nastala dela razumemo kot politične priročnike za pravilno vodenje države. Njegova dela so bila skupaj z drugimi kunfucijanskimi deli med dinastijo Song zbrana v zbirki Pet klasikov (Knjiga premen - 易經 Yi jing; Knjiga pesmi - 詩經 Shi jing; Knjiga listin - 書經 Shu jing; Knjiga obredov - 禮記 Li ji; Pomladni in jesenski letopisi - 春秋錄 Chun qiu lu) ter Štiri knjige (Pogovori - 論語 Lún yŭ, Mencij – 孟子 Mèng zĭ, Veliki nauk - 大學 Dà xué, Nauk o sredini - 中庸 Zhōng yōng). Pri Petih klasikih gre za zbirke besedil iz obdobja Zhou ali celo prej. Tu gre izpostaviti predvsem Knjigo pesmi, v kateri so zbrane pesmi tistega časa. Začne se s pesmimi, ki so jih peli pri verskih obredih v vladarski palači, in konča z ljudskimi pesmimi iz kneževin. Vse pesmi sestojijo iz natanko štirih pismenk na eno vrstico. Posebej ljudske pesmi se priložnostno še danes citira.
Edinstveno mesto je dosegel pesnik Qū Yuán (屈原) s svojo zbirko Chu ci (楚辭, Elegije iz Chu-ja), ki se odlikuje po svojih dolgih, relativno svobodnih in s čustvi nabitih pesmih.
Dinastija Han (206 pr. n. št. - 220) Knjiga Zapisi velikega zgodovinarja (史記, Shĭ Jì) izpod peresa Sima Qian-a (司馬遷) ni samo pomembno delo kitajskega zgodovinopisja, hkrati tudi zavzema visoko mesto v literarnem smislu in se še danes citira v kitajskih učbenikih kot primer klasične kitajščine.
V času dinastije Han so se pesemske oblike nadalje razvile, pri čemer sta se izoblikovali dve tradiciji. Ena tradicija je sledila svobodni liriki Qu Yuan-a in se imenuje Fu (賦, Fù). Tudi v razpoloženju (žalost in izrazi nezadovoljstva) ta tradicija posnema zgled Qu Yuan-a. Druga tradicija se je razvila iz pesmi zbirke Shi jing, ki so sledile zelo strogim prozodičnim pravilom. Posebne priljubljenosti so bile deležne pesmi s petimi oziroma sedmimi zlogi na vrstico (五言古詩 Wuyan Gushi oziroma 七言古詩 Qiyan Gushi), ki se jih prišteva med „pesmi v starem slogu“ (古詩 Gushi). Oba ta metruma sta se med dinastijo Tang v nadaljnji obliki (imenovani 近體詩 Jintishi oziroma „pesmi v novem slogu“) še posebej razvila. Cesarji dinastije Han so se tudi potrudili, da so zbrali ljudske pesmi (樂府 Yuefu) iz vseh delov cesarstva.
Druga velika literarna zvrst je bila proza. Večina teh besedil se je izrekala o določeni politični temi ali pa dajalo nasvete za cesarja. Po današnji interpretaciji se jih lahko prišteva k zvrsti političnih kitajskih esejev.
Čas med dinastijo Han in Tang (220 - 618) Ob koncu vzhodnega Hana je dosegla petzložna pesemska oblika svoj vrh. Celo državniki kot so bili Cao Cao in njegova sinova Cao Pi ter Cao Zhi so se razveseljevali s to pesemsko obliko in so dosegli zelo visok nivo. Pesnica Cai Wenji, ki je živela v istem času, je v tej obliki napisala dolgo, več kot sto verzov obsegajočo pesem o svojih doživetjih v hunskem ujetništvu. Tudi ljudske pesmi so se posluževale te pesemske oblike. Najbolj poznana je pesem Mulan Ci (木蘭辭), ki pripoveduje zgodbo o mladi ženi Hua Mulan, ki namesto očeta odide v vojsko in se bori proti Hunom. Preko Disneyjevega animiranega filma je zgodba (v dramaturgiji sicer zelo spremenjena) postala poznana tudi na zahodu. Pod črto je literarna produkcija v nemirnih časih med Hanom in Tangom v primerjavi z obdobji pred in po tem vendarle nekoliko bolj na redko posejana.
Dinastija Tang (618 – 907) Dinastija Tang od nekdaj velja za vrh v cesarskem obdobju, zato ni presenetljivo, da so številna literarna dela iz tega časa preživela do danes. Družbeno bogastvo, socialna varnost in neobičajna svoboda mišljenja na političnem področju, posebej na začetku obdobja Tang, so ustvarili vrenje literarne ustvarjalnosti.
Lirika Poseben razcvet sta doživeli pet- in sedemzložni pesemski obliki, predvsem Lüshi (律詩, "običajna osemvrstičnica?") in Jueju (絕句, "štirivrstičnica"). V obdobju dinastije Qing sestavljena knjiga poezije z naslovom „Vse pesmi Tanga“ (全唐詩) vsebuje 48.900 pesmi izpod peresa več kot 2200 pesnikov. Izstopajoči predstavniki te dobe so trije pesniki: Li Bai (李白), Du Fu (杜甫) in Bai Juyi (白居易).
Li Bai, ki je živel v času razcveta vladavine Tang, je bil že za časa življenja slavljen kot genij in je bil dobrodošel gost v višji družbi, vključno s cesarskim dvorom. Njegov neobrzdan in nediscipliniran življenjski slog mu je zaprl dostop do uradniške kariere. Zato je popotoval po vsem cesarstvu in v svojih pesmih opeval deželo in ljudi. Čeprav le-te sledijo zelo natančnim predpisom o številu zlogov in naglasnim shemam, delujejo neizumetničeno in so prežete z Li Baijevim hrepenenjem po svobodi, včasih se v njegovih vrsticah zasluti tudi določen napuh. Li Bai na Kitajskem vse do danes uživa status „svetnika poezija“. Čas življenja Du Fu-ja se deloma prekriva z Li Baijevim. Du Fu je doživel, kako so An Lushan-ova vstaja in sledeče vojne oslabile dinastijo Tang. V svojih pesmih je naslikal realno življenje ljudi iz tistega časa. Mnoge njegove pesmi so se osvobodile omejitev štiri- ali osemvrstične forme in predstavljajo dolge pripovedne pesmi. Poleg tega so napisane v splošno razumljivem jeziku. Bai Juyi je živel proti konca obdobja Tang. Tudi on je pisal daljše pesmi, ki delujejo svobodneje od pesmi iz zgodnejših časov.
Esejistika Eden izmed literarnih tokov v obdobju Tang je bilo „gibanje starega jezika“ (古文運動). Predstavniki tega gibanja so propagirali vrnitev k neokrašenemu, bolj jedrnatemu in stvarnemu jeziku iz obdobja Han in pred tem. Obrnili so se proti izumetničeni rabi jezika, ki je cvetela na Kitajskem od časa severnih in južnih dinastij (420 – 581) dalje. Številni literati iz tega gibanja so izvrstni esejisti. Posebej slavna predstavnika tega gibanja sta Han Yu (韓愈) in Liu Zongyuan (柳宗元). V kitajski zgodovini so večkrat nastopili tokovi, ki so za svoj bojni klic imeli vrnitev k zgodnejšemu, preprostejšemu in konciznejšemu jeziku. Gibanje starega jezika v obdobju Tang je bilo prvo tako gibanje in tudi eno najbolj dolgotrajnih.
Novela obdobja Tang Novele dinastije Tang imajo razmeroma kompleksno pripovedno strukturo in se jih tradicionalno deli v štiri skupine: ljubezenske, zgodovinske, junaške in fantastične zgodbe.
Vendar je to obdobje postalo poznano v glavnem po fantastičnih novelah, ki se običajno označujejo kot Chuanqi (傳奇), kar dobesedno pomeni „izročilo o nenavadnih dogodkih“. Novele se sicer odvijajo v realnem svetu dinastije Tang in se navezujejo na poznane kraje posebej v glavnem mestu Chang’an, vendar protagoniste pogosto privedejo v stik z nadčutnimi in fantastičnimi svetovi. Posebej gre navesti pisatelja Li Gonzuo-ja (李公佐) z delom Zgodba o upravitelju južnega okraja (南柯太守傳 - Nánkē tàishǒu zhuàn), v katerem pripovedovalec znotraj sanjskega doživetja v nekem mravljišču odkrije popolno državo. V Gospodični Ren (任氏傳 - Rènshì zhuàn) izpod peresa Shen Jiji-ja (沈既濟) iz leta 781 se pripoveduje o srečanju med mladim možem in lisičjim duhom (狐狸精 - Huli jing).
Kot primer zgodovinske novele naj se omeni delo Starec s kodrasto brado (虯髯客傳 - Qiuranke zhuan) Du Guangting-a (杜光庭; 850-933), ki poveličuje ustanovitelja dinastije Sui, cesarja Wen-a. Med najbolj poznane ljubezenske zgodbe te dobe sodi Življenje gospodične Li (李娃傳 - Lǐ Wá zhuàn), ki govori o ljubezni mladega učenjaka do razvratne, toda na koncu moralno očiščene kurtizane.
Obstajajo tudi obsežne zbirke novel, posebej gre navesti Poročila o skrivnostnem in nenavadnem (玄怪錄 - Xuanguai lu) pisatelja Niu Sengru (牛僧孺; 780-848), Poročila iz palačne sobane (宣室志 - Xuanshi Zhi) pisatelja Zhang Du (張讀; 834?-882) in Zbirka o neslišanem(?) (异闻集 - Yiwen Ji) pisatelja Chen Han (陈翰).
Dinastija Song (circa 960 – 1279) Dinastija song sicer predstavlja v kitajski zgodovini razmeroma šibko in tudi precej nestabilno dinastijo, vendar ni bila nič manj bleščeče obdobje kitajske klasične umetnosti, verjetno jo je tudi pospeševala močna podpora cesarjev Songa. Tako je bil denimo cesar Huizong tudi sam nadarjen slikar in kaligraf ter je veliko umetnikov postavil za visoke uradnike, ki pa so vsi v svojih službah odpovedali in tako zapečatili usodo severnega Songa.
Razcvet lirike iz časa dinastije Tang se je sicer nadaljeval tudi v Songu, vendar je bil navezan na zglede minule dobe. Mnogi pesniki so se prištevali k določeni šoli, ki je nosila ime historičnega zgleda. Denimo tako imenovani slog Bái Jūyì-ja (Bái Jūyì 白居易, 772–846) se odlikuje po preprostem jeziku in socialno kritičnih potezah, za njegovega najpomembnejšega predstavnika pa velja Wáng Yǔchēng (王禹偁; 954–1001). Šola Xikun (西崑), ki ji je načeloval Yang Yi (楊億; 974–1020) je nasprotno posnemala ocvetličeno-sentimentalni slog pesnika iz dobe Tang, Lǐ Shāngyǐn-a (李商隱; 813-858). Za svoje ime dolguje hvalo pesemski antologiji iz časa dinastije Song, ki je bila poimenovana po pogorju Xikun. Šola Changli (昌黎) izvaja svoje poimenovanje od „studijskega imena“ (kitajski literati so lahko dobili vzdevke po imenih hiš ali sob, kjer so ustvarjali) z njene strani čaščenega pesnika Hán Yù-ja (韓愈; 768–824) iz časa dinastije Tang. Na splošno se jo ima za reakcijo na starejšo liriko obdobja Song, posebej na tradicijo Xikun. Najbolj znan predstavnik je bil Ōuyáng Xiū (歐陽修; 1007–1072). V času južnega Songa je naposled nastala še šola Jiangxi (江西), poimenovana po rodni provinci njenega duhovnega vodje Huáng Tíngjiān-a (黄庭堅; 1045–1105), ki je ustvarjala zlasti razpoloženjsko liriko narave.