Operacija Barbarosa je bilo kodno ime za invazijo oboroženih sil Sil osi na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941. Gre za največjo kopensko invazijo v zgodovini.
V nedeljo, 22. junija 1941, se je zgodaj zjutraj brez vojne napovedi začela operacija Barbarossa ali napad na Sovjetsko zvezo. Nemška letala so napadla sovjetska letališča in že v prvem naskoku večino uničila. V tek se je pognala trimilijonska armada, 150 nemških divizij in 37 divizij, sestavljenih iz Italijanov, Romunov, Madžarov ter Fincev.
Nemške sile so bile razporejene v tri armadne skupine: Armadna skupina Sever, ki je imela osnovno nalogo da zavaruje sovjetska pristanišča v Baltskem morju in vzpostavi kopensko povezavo s Finsko. Armadna skupina Center je imela za osnovni cilj uničenje jedra Rdeče armade in ob uspešnem napredovanju zavzetje Moskve, centra Sovjetske zveze. Armadna skupina Jug je imela za osnovno nalogo prodor do kavkaških naftnih polj, kar naj bi zagotovilo popolno avtonomijo nemške industrije.
Odpor sovjetske vojske je bil slabo voden in organiziran. Prodor je bil tako silovit, da so nemške tankovske enote daleč za sabo puščale cele sovjetske divizije, ki jih je pozneje obkoljevala pehota. Odrezani so se vdajali ogromni deli Rdeče armade. Zmeda je bila tudi zaradi sporazuma s Hitlerjem neznanska. Napadene sovjetske enote so, denimo, spraševale višja poveljstva, kaj naj storijo, ker streljajo na njih. Do konca septembra, ko je odpor postal bolj organiziran in učinkovit, je Sovjetska zveza utrpela izjemno hude izgube. Kljub temu je napad najprej zastal na osrednjem delu fronte, medtem ko so na jugu nadaljevali prodor, ki se je ustavil šele na vzhodnih mejah Ukrajine. Tu so Nemce marsikje sprva pričakali kot osvoboditelje izpod Stalinove tiranije. Toda zaradi zelo grobega ravnanja s prebivalstvom so Sovjeti sprejeli vojno kot »domovinsko vojno«. Tudi Stalinov primež je popustil. Ko je prvič po napadu javno spregovoril, je ljudi ogovoril z »bratje in sestre« in ne s »tovariši«, dovolil je verske obrede, častnikom je vrnil privilegije in časti, ki jih ni bilo od revolucije naprej. Poleg tega je pozval komuniste v sovražnem taboru in okupiranih državah, naj pomagajo prvi državi socializma. Jeseni 1941 je Hitler po kratkem zastoju sprožil nov napad, ki je trajal do decembra. Nemške in finske enote so obkolile Leningrad, na osrednjem delu fronte pa so Nemci že videli vodni stolp Himki v Moskvi. Dlje niso prišli, tako zaradi vedno hujšega odpora kot zaradi zime, kakršne niso bili vajeni. Cena je bila visoka, Hitler je izgubil četrtino svoje armade. Teh izgub ni mogel nadomeščati, medtem ko je Stalin svoje izgube nadomeščal v razmerju ena proti pet. Tako je Stalin iz Kremlja v začetku decembra 1941 sprožil pri že na pol izpraznjeni Moskvi veliko protiofenzivo, ki je trajala vse do pomladi 1942. V protiofenzivi so bile nemške enote ponekod potisnjene nazaj za 150 do 200 kilometrov.
Vreme Morje blata, ki je v jeseni 1941 poplavilo Wehrmacht, je povzročilo skoraj popolno zastavitev ofenzive, vse dokler ceste niso začele zaradi mraza zmrzovati. Hladno vreme pa je prineslo popolnoma nov sklop problemov. Zima od 1941-1942 je bila ena izmed najhujših v sovjetski zgodovini. Operacija Barbarossa naj bi se zaključila samo v dveh mesecih in pred začetkom zime. Nepripravljeni nemški vojaki so se borili v poletnih uniformah, te so bile lahke in niso bile primerne za izvajanje zimskih operacij. Zima pa je tudi povzročila, da Wehrmacht ni mogel uporabiti svoje ključne prednosti - mobilnosti.
Sovjetska zveza na drugi strani, pa je bila na zimo pripravljena, njeni vojaki so imeli pravo opremo za zagotavljanje delovanja vojske v takšnih ekstremnih razmerah. Wehrmacht je obupno hitel s transportom razpoložljivih zalog toplih oblačil in zimskih maziv na fronto, vendar so se zaloge izkazale za nezadostne in neprimerne. Wehrmacht je bil na skrajni meji svojih dobavnih zmožnosti, za zimsko vreme pa se je izkazalo, da je nepremostljiva težava.
Wehrmacht je bil popolnoma nepripravljen na prihod zime, še več, Wehrmacht ni bil pripravljen niti na normalno zimo. Zima 1941-1942 pa ni bila normalna zima, ampak ena izmed najbolj mrzlih zim v zgodovini Sovjetske zveze, pravzaprav so bile vse zime v vojni ene izmed najbolj mrzlih v evropski zgodovini. Operacija Barbarossa je temeljila na ideji, da nemški Wehrmacht porazi Rdečo armado, preden nastopi zima. Omejitve nemške vojne industrije in razpoložljivi človeški resursi so zahtevali hitro končanje operacije. Nemčija bi bila v primeru dolgotrajne vojne v slabšem položaju izčrpavanja. Tako je Barbarossa v bistvu bila operacija, v kateri so Nemci uporabili svojo polno bojno silo v upanju, da zagotovijo odločno zmago, pred nastopom zime. Taktiki in logistiki, ki so bili zadolženi za zimska oblačila so bili kritizirani zaradi negativnega mišljenja. V nemškem primeru ni kritike o neustreznosti zimske kampanje, saj načrt za zimsko kampanjo sploh ni obstajal. Nemški vojaki, ki so začeli kampanjo z lahkimi poletnimi oblačili so nosili enake uniforme še ko je prišla jesen. Poveljniki, ki so zaprosili za zimsko opremo, že na začetku jeseni, so sprva bili ignorirali, nato pa kritizirani. Nemški vojaki so se tako še naprej borili v svojih lahkih poletnih uniformah. Tudi ko je nastopila zima, ni bilo prizadevanja za pošiljanje tople zimske opreme na vzhodnoevropsko bojišče. To se zdi skoraj nemogoče, saj je Nemčija srednjeevropska država, ki pozna mrzle zime. Poleg tega, ni govora, da nemški poveljniki ne bi predvidevali, da bodo topla oblačila potrebna do začetka decembra 1941, če ne že prej. Še celo v novembru ni bilo prizadevanja zagotoviti vojakom zimskih oblačil. Poročilo o pomanjkanju zimskih oblačil je doseglo propagandnega ministra Goebbelsa, ki je spodbujal nacionalno zbiranje zimskih oblačil za nemške vojake na vzhodni fronti (že v avgustu 1941). Vodstvu Wehrmachta pa ta ideja zaradi takšnih in drugačnih razlogov ni bila všeč, zato so jo opustili (predvsem zaradi prerekanja znotraj organizacijske strukture Wehrmachta).
Problemi Zaradi hladnega vremena so se pojavili številni problemi, eden izmed najbolj očitnih problemov je bila seveda nepripravljenost Wehrmachta na mrzlo zimo. Zima je huda tudi za tiste, ki so ustrezno opremljeni. Še pred zimo pa je nastal drug problem, več tedenski neprekinjen dež je ustvaril globoko lepljivo blato, ki imobilizira vse kar je na kolesih in tako izniči nemško taktično prednost - blitzkrieg. Dež je brez premora močil nemške vojake, blato pa jim je segalo do kolen. Stvari pa so se samo še poslabšale v novembru, deževje so nadomestili hladni zimski vetrovi, ki so povzročali ozebline in druge bolezni, ki so povezane z zimo. Videti je bilo, kot da nemški Rajh nima ustreznih sredstev za svoje vojake, vendar to ni bilo res. Zaradi logističnih težav so se uniforme kopičile doma v Nemčiji, namesto da bi jih koristili na fronti vojaki. Zaradi pomika fronte proti vzhodu so oskrbovalne poti postale preveč raztegnjene, kar je povzročilo neučinkovito dostavljanje opreme. Prednost je bila dana orožju in nabojem, zimske uniforme pa so ostale v skladiščih v Rajhu. Drug problem je bila oprema sama. Njihova oprema ni bila namenjena za zimske dejavnosti. Nemška vozila so v hudi zimi preprosto zmrznila in jih ni bilo mogoče vključiti, če pa so se že vključila pa so imela težave z zasneženim terenom. Tudi maziva, ki so jih uporabljali Nemci niso bila zadostna, saj so ta bila namenjena za nemške bolj mile zime, v hudih zimah pa so preprosto zmrznila in tako onesposobila opremo. Naslednji problem so bili konji. Tako Sovjetska zveza kot Nemčija sta se za delovne živali zanašali na konje, vendar nemški konji niso bili primerni za zimo.
Geografska širina Tako kot mrzla zima je tudi geografska širina Sovjetske zveze pripomogla k njeni zmagi. Zaradi same velikosti SZ so se dobavne poti zelo raztegnile, kar je zelo otežilo oskrbo z nujno potrebnimi dobrinami. Geografska velikost SZ pa je negativne posledice pustila tudi pri nemških vojakih samih, saj je geografska širina povzročala dezorientacijo in celo depresijo med nemškimi enotami. Zaradi neprekinjenega napredovanja po obširnem sovjetskem podeželju, skoraj brez sledu civilizacije, so nemški vojaki dobili občutek osamljenosti in brezupnosti. Preko močnih psiholoških posledic, ki so nastale zaradi bojevanje v Sovjetskem zaledju, pa so se pojavile tudi težave pri manevriranju enot. Zaradi premikanja enot brez motoriziranih vozil se je njihova fleksibilnost zelo zmanjšala, tako kot tudi njihova sposobnost, da točno ob pravem trenutku podprejo svoje enote na kriznih točkah.
Taktika požgane zemlje
Zaradi velike geografske širine je Sovjetska zveza sklenila, da bo uporabila taktiko, s katero bo veliko geografsko obsežnost Sovjetske zveze uporabila proti svojim sovražnikom. Odločili so se, da bodo uporabili taktiko požgane zemlje. To je vojaška strategija, s katero umikajoče vojaške enote uničijo ali razstrelijo vse, kar je na njihovi poti, samo zato, da bi odvzele napredujoči vojski resurse, ki so potrebni za preživetje. Hrano, zatočišče, naravne vire, proizvodnjo, komunikacije, ali karkoli drugega, kar bi lahko bilo koristno za napredujočo vojsko. Taktika požgane zemlje ima uničujoč vpliv na civilno prebivalstvo. Sovjetska tveta pa jo je uporabljala z veliko krutostjo in učinkovitostjo, vse v okviru neposrednega naročila Stalina. Na tisoče tovarn v Ukrajini je bilo uničenih ali odstranjenih, jez Dniproges, največji jez največje hidroelektrarne v Ukrajini je bil uničen, glavna ulica Kijeva je bila prekopana in razstreljena, za kolektivne kmetije je bilo odrejeno, da uničijo ali ubijejo svoje pridelke in živali ali pa jih predajo umikajoči se vojski. Gospodarstvo Sovjetske Ukrajine je bilo skoraj popolnoma uničeno s strani umikajoče Rdeče armade. Taktika požgane zemlje je imela bistven vpliv na vojno na vzhodni fronti, več kot polovica žrtev na vzhodni fronti je bilo civilistov. To je bilo prvič v zgodovini vojskovanja, da so civilne žrtve odtehtale vojaške žrtve. Taktika požgane zemlje je medtem, ko je uničila vire napredujoči vojski, pustila tudi velik vpliv na civilno prebivalstvo, za sabo je pustila bedo in revščino.
Geografski dejavniki Geografija Sovjetske zveze je imela ključen pomen za neuspeh operacije Barbarossa. Ovirala je nemške ukrepe in jim preprečevala, da uporabijo svojo celotno maso, ekonomijo, koncentracijo sil in mobilnost. Sovjetska zveza je ležala na območju bogatem z naravnimi viri energije in je bila ključ do hegemonije na vodilnih svetovnih trgih. Nemci so to vedeli in so poskušali zasesti to ozemlje, preden jim zmanjka njihovih lastnih sredstev. Če bi Sovjetska zveza pristala pod nadzor Nemčije, bi ta takoj postala grožnja za skoraj vse celine sveta.