Mehmed II. (; ), bolj znan kot Mehmed Osvajalec (turško Fatih Sultan Mehmet), je bil sultan Osmanskega cesarstva, ki je vladal od avgusta 1444 do septembra 1446 in ponovno od februarja 1451 do maja 1481, * 30. marec 1432, † 3. maj 1481.
Med prvim vladanjem je v bitki pri Varni porazil ogrsko križarsko vojsko Jánosa Hunyadija, ki je vdrla na osmansko ozemlje in prelomila Szegedski mirovni sporazum. Po drugem prihodu na prestol leta 1451 je okrepil osmansko vojno mornarico in se začel pripravljati za napad na Konstantinopel. Pri 21 letih ga je osvojil, s čimer se je končalo Bizantinsko cesarstvo. Razglasil se je za cezarja Rimskega cesarstva (), vendar je njegov položaj priznala samo Vzhodna pravoslavna cerkev.
Po osvojitvi Konstantinopla je začel osvajati Anatolijo in jugovzhodno Evropo vse do Bosne na zahodu. Doma je izpeljal veliko političnih in socialnih reform, spodbujal znanost in umetnost ter proti koncu svoje vladavine z obsežnimi obnovami spremenil Istanbul v prestolnico cesarstva. V sodobni Turčiji in ponekod drugje v islamskem svetu ga imajo za heroja. Po njem se imenujejo istanbulska mestna četrt Fatih, Most sultana Mehmeda in mošeja Fatih.
Otroštvo in prvo vladanje thumb|left|200px|Ustoličenje Mehmeda II., Edirne, 1451
Mehmed II. je bil rojen v Edirnu, takratni prestolnici Osmanskega cesarstva. Njegov oče je bil sultan Murat II., mati pa Hüma Valide Hatun, rojena v mestu Devrekani v severni Anatoliji.
Ko je bil star enajst let, so ga po osmanskih običajih tistega časa poslali v Amasjo v severni Anatoliji, da bi tam vladal in si nabral izkušnje. Oče je z njim poslal tudi več učiteljev. Islamska izobrazba je imela velik vpliv na Mehmedovo miselnost in okrepila njegova islamska prepričanja. Zlasti velik vpliv sta imela njegov mentor Molla Gürani in islamski učenjak in mistik Akşemseddin, ki ga je od rane mladosti prepričeval, da bi z osvojitvijo Konstantinopla izpolnil svojo največjo islamsko dolžnost in hkrati dosegel propad Bizantinskega cesarstva.
Ko je Murat II. avgusta 1444 sklenil mir s Karamanidi v jugovzhodni Anatoliji, je prepustil prestol svojemu dvanajstletnemu sinu Mehmedu II.
Mehmed II. je med svojim prvim vladanjem v bitki pri Varni porazil križarsko vojsko pod poveljstvom Jánosa Hunyadija, ki je prelomil Szegedski mirovni sporazum, sklenjen 15. avgusta 1444, in vdrl na osmansko ozemlje. Papežev predstavnik kardinal Julian Cesarini je namreč prepričal ogrskega kralja, da prekršitev mirovnega sporazuma z muslimani ne bi bilo izdajstvo. Mehmed II. je po napadu očetu ponudil odstop, Murat II. pa ga je zavrnil. Jezen na očeta, ki se je po upokojitvi posvetil mirnemu življenju v jugozahodni Anatoliji, mu je napisal: »Če si sultan, pridi in poveljuj svoji vojski. Če sem sultan jaz, ti ukazujem, da prideš in poveljuješ moji vojski.«
Murat se je po prejemu sinovega pisma vrnil domov in kot poveljnik osmanske vojske v bitki pri Varni premagal križarje.
Murata II. je na vrnitev na prestol leta 1446 prisilil veliki vezir Çandarlı Halil Paša, ki ni bil prizanesljiv do Mehmedovega vladanja. Trdil je, da ima na sultana prevelik vpliv njegov osebni učitelj (lala) Akşemseddin, ki je bil hkrati Çandarlıjev rival.
Osvajanja Osvojitev Konstantinopla (1453) thumb|250px|Osmansko cesarstvo na začetku Mehmedovega drugega vladanja thumb|250px|Osmansko cesarstvo ob njegovi smrti 250px|thumb|Trdnjava Rumeli Hisarı, zgrajena v letih 1451–1452 thumb| Fausto Zonaro (1854–1929): Mehmed II. vstopa v Konstantinopel
Ko je Mehmed II. drugič nasledil osmanski prestol, se je zaobljubil, da bo okrepil osmansko vojno mornarico in izvedel priprave za napad na Konstantinopel. Na azijski strani Bosporske ožine je že njegov stari oče Bajazid I. zgradil trdnjavo Anadolu Hisarı. Mehmed II. je nasproti njej na evropski strani ožine zgradil še večjo trdnjavo Rumeli Hisarı in vzpostavil popoln nadzor nad plovbo skozi ožino. Po zaključku gradenj je obe trdnjavi opremil s topovi velikega dometa in začel od ladij pobirati takso. Beneško ladjo, ki ni nameravala plačati takse in se ni ozirala na opozorila, so potopili z enim samim strelom. Preživele mornarje so obglavili,Silburn, P.A.B. (1912). kapitana pa nataknili na kol in ga kot človeško strašilo obesili za opozorilo drugim kapitanom, ki so pluli skozi ožino."Byzantium: A Tale of Three Cities - BBC Four". BBC. Pridobljeno 9. aprila 2017.
Med prvim obleganjem Konstantinopla (674–678) je umrl Abu Ajub al-Ansari, spremljevalec in zastavonoša preroka Mohameda. Ko se je vojska Mehmeda II. približevala Konstantinoplu, je Akşemseddin odkril njegov grob. Théoharis Stavrides (2001). The Sultan of Vezirs: The Life and Times of the Ottoman Grand Vezir Mahmud. str. 23. Po osvojitvi Konstantinopla je Mehmed II. na njegovem grobu zgradil mošejo sultana Ajuba.
Leta 1453 je začel Mehmed oblegati Konstantinopel. Njegova vojska je imela 80.000–200.000 vojakov, topništvo z več kot 70 težkimi poljskimi topoviArnold (2001): 111. in mornarico s 320 ladjami. Ladje so bile večinoma transportne in skladiščne ladje. Mesto je bilo obkoljeno na kopnem in na morju. Ladje so bile v obliki polmeseca razporejene od ene do druge obale Bosporja in preprečevale kakršno koli pomoč Konstantinoplu z morja. Na začetku aprila se je obleganje začelo. Mestno obzidje je sprva vzdržalo napade Osmanov, četudi so ga obstreljevali z ogromno bombardo, ki jo je zasnoval inženir Orban iz Brașova v Transilvaniji. Ogromen top je bil podoben Dardanelskemu topu. Vhod v zaliv Zlati rog je zapirala dvižna veriga, napeta preko vhoda v zaliv, in dvajset velikih vojnih ladij.
22. aprila so Osmani svoje lahke ladje prenesli po kopnem mimo genovske kolonije Galata na severno obalo Zlatega roga. Ko so malo manj kot dva kilometra dolgo pot utrdili z lesom, so iz Bosporja v Zlati rog prepeljali še osemdeset galej. Bizantinci so morali svojo vojsko razporediti po mnogo daljšem obzidju. Približno mesec kasneje je Konstantinopel 29. maja 1453 po 75 dnevih obleganja padel. Mehmed II. je po zmagi prestolnico svojega cesarstva preselil iz Edirne v Konstantinopel.
Ko je sultan stopil v ruševine cesarske palače Bukoleon, ki so jo Osmani in Perzijci imenovali Palača cesarjev in je bila zgrajena verjetno več kot tisoč let pred tem, je zrecitiral slavne Saadijeve verze:Jim Bradbury. The Routledge Companion to Medieval Warfare. str. 68.Théoharis Stavrides. The Sultan of Vezirs. str. 22.Krijna Nelly Ciggaar, Adelbert Davids, Herman G. B. Teule. East and West in the Crusader States. str. 51.Shota Rustaveli. The Lord of the Panther-Skin. str. Xiii.
Pajek tke zavese v Hosroesovi palači, sova kliče na pomoč v Afrasijabovem gradu.
Po osvojitvi Konstantinopla, ki je bil od leta 330 prestolnica Rimskega cesarstva, se je razglasil za cezarja, se pravi rimskega cesarja (turško Qayser-i Rûm)."Milliyet İnternet - Pazar". Milliyet.com.tr, 19. decembra 2004. Pridobljeno 9. aprila 2017. Njegov sodobnik Jurij Trapezundski in Vzhodna pravoslavna cerkev sta njegov naslov priznala,"washingtonpost.com: Constantinople: City of the World's Desire, 1453-1924". www.washingtonpost.com. Pridobljeno 9. aprila 2017.Crowley, Roger (6. avgust 2009). Constantinople: The Last Great Siege, 1453. Faber & Faber. ISBN 9780571250790. katoliška cerkev in večina zahodne Evrope, če ne cela, pa ne. Mehmed je v zameno za priznanje za ekumenskega patriarha Konstantinopla – Novega Rima imenoval Genadija Sholastika, neomajnega nasprotnika Zahoda. Etnarh (turško milletbaši) je s svojim statusom in pravico do imetja leta 1454 postal za sultanom drugi največji zemljiški posestnik v Osmanskem cesarstvu.Gennadios II Scholarios | patriarch of Constantinople. Encyclopedia Britannica. Pridobljeno 9. aprila 2017."List of Ecumenical Patriarchs - The Ecumenical Patriarchate".www.patriarchate.org. Pridobljeno 9. aprila 2017. Mehmed II. je imel nekaj rodbinskih vezi tudi z bizantinsko cesarsko družino. Ena od žena njegovega prednika Orhana I. je bila bizantinska princesa, zato se je Mehmed II. štel za potomca Ivana Celepesa Komnena. Norwich, John Julius (1995). Byzantium: The Decline and Fall. New York: Alfred A. Knopf. str. 81–82. ISBN 0-679-41650-1. Mehmed ni bil edini vladar, ki je zase zahteval cesarski naslov. Drugi je bil Friderik III. Habsburški, cesar Svetega rimskega cesarstva. Friderik je svoje prednike sledil do Karla Velikega, ki je dobil naslov rimskega cesarja od papeža Leona III. leta 800.
Bizantinski cesar Konstantin XI. Paleolog je umrl brez dediča. Če Konstantinopla ne bi osvojili Osmani, bi ga verjetno nasledil eden od sinov njegovega odstavljenega starejšega brata. Bratovi otroci so po padcu Konstantinopla postali Mehmedovi dvorjani. Najstarejši sin se je preimenoval v Has Murata, postal sultanov izbranec in bejlerbej (guverner-general) Balkana. Mlajši sin se je preimenoval v Mesih Pašo ter postal admiral osmanskega ladjevja in sanžakbeg (guverner) province Galipoli. Pod Mehmedovim sinom Bajazidom II. je bil dvakrat veliki vezir.Lowry, Heath W. (2003). The Nature of the Early Ottoman State. Albany, NY: SUNY Press. str. 115-116.
Po padcu Konstantinopla je Mehmed leta 1460 osvojil Morejski despotat na Peloponezu in leta 1461 Trapezundsko cesarstvo v severovzhodni Anatoliji. Osmansko cesarstvo je s tem osvojilo še zadnja dva ostanka Bizantinskega cesarstva. Osvojitev Konstantinopla je prinesla Osmanskemu cesarstvu veliko slavo in prestiž. Nekaj zgodovinskih zapisov kaže, da je Mehmed deset let po osvojitvi obiskal antično Trojo in se bahal, da je z zmago nad Grki (Bizantinci) premagal tudi Trojance.Michael Wood (1985). In Search of the Trojan War. University of California Press. str. 38–. ISBN 978-0-520-21599-3. Pridobljeno 1. maja 2013.Kader Konuk (21. september 2010). East West Mimesis: Auerbach in Turkey. Stanford University Press. str. 78–. ISBN 978-0-8047-7575-5. Pridobljeno 3. maja 2013.John Freely (1. oktober 2009). The Grand Turk: Sultan Mehmet II - Conqueror of Constantinople and Master of an Empire. Overlook. str. 95–.ISBN 978-1-59020-449-8. Pridobljeno 3. maja 2013.
Osvojitev Srbije (1454–1459) Mehmedov prvi vojni pohod po osvojitvi Konstantinopla je bil usmerjen proti Srbiji, ki je bila od poraza v bitki na Kosovskem polju osmanska vazalna država. Ena od žena Murata II. je bila Mara Branković iz srbske vladarske družine, zato si je Mehmed II. lastil pravico do delov srbskega ozemlja. Srbski despot Đurađ Branković je malo pred osvojitvijo Konstantinopla sklenil zavezništvo z Ogri in prenehal plačevati letni davek Osmanskemu cesarstvu. Leta 1454 je zato iz Edirne proti Srbiji krenila velika turška vojska in začela oblegati Smederevo in Novo Brdo, takratno središče rudarstva in metalurgije. Turki in Ogri so se vojskovali do leta 1456.
thumb|250px|Obleganje Beograda leta 1456; osmanska miniatura
Osmanska vojska je prodrla vse do Beograda, ki ga je branil János Hunyadi, vendar ga v bitki 14. julija 1456 ni uspela osvojiti. Začelo se je obdobje relativnega miru, ki je trajalo do leta 1521, ko je Beograd osvojil Mehmedov pravnuk Sulejman Veličastni.
Mehmed II. se je leta 1456 vrnil v Edirne, Đurađ Branković pa je osvojil nekaj izgubljenega srbskega ozemlja. Še pred koncem tistega leta je 79 let star Branković umrl. Srbija je po njegovi smrti ostala neodvisna samo še dve leti, potem pa je po nesporazumih med Brankovićevo vdovo in tremi še živimi sinovi njihovo ozemlje priključilo Osmansko cesarstvo. Najmlajši sin Lazar je zastrupil svojo mater in izgnal oba brata ter kmalu zatem umrl. Spori so se nadaljevali, dokler ni prestola zasedel najstarejši brat Stefan Branković, vendar je bil že marca 1459 odstavljen. Srbi so svoj prestol ponudili Stjepanu Tomaševiću, kasnejšemu kralju Bosne, kar je Mehmeda II. tako razkačilo, da je v Srbijo poslal svojo vojsko in junija 1459 osvojil Smederevo. Srbski despotat se je končal.Miller, William (1896). The Balkans: Roumania, Bulgaria, Servia, and Montenegro. London: G.P. Putnam's Sons. Pridobljeno 8. februarja 2011.
Osvojitev Morejskega despotata (1458–1460)