Ljubljanski potniški promet (kratica LPP) je javno prevozniško podjetje (družba z omejeno odgovornostjo), ki deluje v sklopu Javnega holdinga Ljubljana in primarno zagotavlja javni mestni in medkrajevni avtobusni prevoz v Ljubljani in njeni okolici.
Poleg tega podjetje ponuja tudi naročene avtobusne prevoze, servisiranje in popravila gospodarskih vozil in njihovih delov, tehnične preglede vozil in homologacije ter registracije vozil.
Sedež podjetja Sedež podjetja z upravno zgradbo, garažnimi površinami, s servisnimi delavnicami in stavbo tehničnih pregledov se nahaja v obsežnem kompleksu v Zgornji Šiški med Celovško, Litostrojsko in Cesto Ljubljanske brigade.
Kratka zgodovina podjetja Obdobje tramvajev (1901–1958)
sličica|210px|Tramvaj na Marijinem trgu (današnji Prešernov trg) leta 1911 Ko je v Ljubljani ob koncu 19. stoletja živelo okrog štirideset tisoč prebivalcev, se je mestna oblast odločila, da uvede javna »mehanizirana« prevozna sredstva. Zato je bila leta 1900 uradno ustanovljena Splošna maloželezniška družba, ki je skrbela za javni prevoz v mestu. Brez posebnih slovesnosti je tramvaj v Ljubljani uradno speljal 6. septembra leta 1901. Prvi dan so prodali kar 6400 voznih listkov. Splošna maloželezniška družba je bila leta 1901 v resnici zelo majhna, saj je premogla le 13 pogonskih voz, 1 prikolico in voz za soljenje cest v zimskem času, zaposlovala pa je 64 ljudi. V vsakem od pogonskih voz je bilo prostora za trideset ljudi (16 sedežev in 14 stojišč), tramvaji pa so dosegali hitrost do trideset kilometrov na uro. Do konca leta 1901 so ljubljanski tramvaji prevozili okrog 136.000 kilometrov in prepeljali 330.000 potnikov. Splošna maloželezniška družba, ki je upravljala s tramvaji v Ljubljani, je bila avstrijska zasebna delniška družba pod vodstvom tujega vlagatelja, nemškega podjetja Siemens & Halske. Po izteku petindvajsetletnega obratovanja cestne železnice je mestu končno pripadla pravica odkupiti tramvajsko podjetje.
Leta 1929 se je Splošna maloželezniška družba preimenovala v Električno cestno železnico (ECŽ) in po letu 1930 se je mesto pospešeno lotilo posodabljanja voznega parka in prog. Nakupili so nova in rabljena vozila, tako da je vozni park leta 1940 štel 52 enot, razširili so mrežo tramvajskih prog in središče povezali s predmestji ter preselili remizo in remontne delavnice iz Vodmata v Zgornjo Šiško ob Celovško cesto.
Med drugo svetovno vojno je tramvajski promet potekal brez večjih posebnosti. Vozila so bila opremljena z dvojezičnimi napisi, vozni čas je bil prilagojen policijski uri, primanjkovalo pa je rezervnih delov. Zanimivo je, da se je promet s tramvaji povečal, saj so se lahko italijanski vojaki prevažali brezplačno. Tramvajska proga do Šentvida je celo prečkala državno mejo, in sicer je bil na Celovški cesti postavljen mejni blok med Italijo in Nemčijo, vendar so Nemci promet tramvajev preko meje prepovedali, tako da so bile vožnje do Šentvida ukinjene oz. skrajšane od oktobra 1941 dalje.
Obdobje trolejbusov (1951–1971)
sličica|210px|Trolejbus na viškem obračališču Po končani drugi svetovni vojni se je Ljubljana hitro širila in tramvaj ni več bil kos rastočim prevoznim potrebam v mestu. Ko so se pričeli uveljavljati osebni avtomobili, je bil to dodaten razlog za drugačno ureditev prometa po ljubljanskih ulicah, ki bi osebnim avtomobilom jemala manj voznih površin. Maja 1951 je Mestni ljudski odbor Ljubljana ustanovil komisijo, ki je pripravila predlog o prehodu mestnega prometa s tramvaja na trolejbus in avtobus. Prehod je bil postopen. Sredi petdesetih let so po ljubljanskih ulicah že redno vozili trolejbusi in prvi avtobusi, leta 1958, ko je tramvaj dokončno prenehal voziti, pa se je tedanja ECŽ preimenovala v Ljubljana-Transport. Tramvaj se je na svojo zadnjo vožnjo odpeljal 20. decembra 1958. Tako kot tramvaji so bili tudi trolejbusi na električni pogon in zato odvisni od napeljanih električnih vodov po mestu. V obratovanju so bile naslednje trolejbusne proge: proga št. 1 Vič–Vižmarje proga št. 6 Vič–Ježica proga št. 7 Litostroj–Ajdovščina proga št. 8 Litostroj–Črnuče
Izkušnje z obratovanjem trolejbusov niso bile najboljše. Tokovni odjemniki so se trolejbusom mnogokrat iztaknili iz kontaktne mreže in jih je bilo treba vsakič ponovno namestiti. Pozimi so bile dodatne težave zaradi snega in posipanja cest s soljo. Slana voda je namreč prihajala v stik z električno napeljavo in povzročala kratek stik. Dogajalo se je celo, da je bila pod napetostjo celotna karoserija trolejbusa. To so občutili vstopajoči potniki, ki jih je pošteno streslo, če so se le dotaknili kovinskih delov vozila. Zadnjič je trolejbus vozil po Ljubljani 4. septembra 1971 na progi št. 1, nakar so ga v celoti zamenjali avtobusi.
Obdobje avtobusov (1950–danes) sličica|210px|Avtobus Mercedes-Benz O317 pred letom 1971 v remizi. Vozilo št. 373 je bilo kupljeno novembra 1969, odpisano marca 1986. thumb|desno|200px|Prvi vodikovi avtobusi so uvedeni novembra 2025; avtobus 20 na postaji Nove Stožice Šestdeseta in sedemdeseta leta 20. stoletja so prinesla nesluten razvoj mestnega javnega prometa in podjetje, ki se je leta 1971 preimenovalo v Viator, je svoje poslovanje postopoma razširilo po vsej Sloveniji. Razvoj ene dejavnosti se je nadaljeval v razvoj druge in tako so se iz mestnega prometa razvile dejavnosti medkrajevnega, tovornega in turističnega prometa, kar je spodbudilo razvoj turistično-agencijske dejavnosti, v nadaljevanju pa še izgradnjo in prevzem žičnic in pripadajočih objektov na Voglu, Veliki planini, Zatrniku, Španovem vrhu, Rakitni, v Martuljku.
Poleg prometa in turizma je nova dejavnost podjetja postala še gostinstvo. Od leta 1971 v podjetju javni prevoz opravljajo izključno z avtobusi. Tri leta kasneje je bila ustanovljena taksi služba (s prvimi rumenimi avtomobili Renault 12) in sposojevalnica avtomobilov. Leta 1977 se je Viator povezal s podjetjem SAP in nastalo je podjetje s skupnim imenom SOZD SAP-VIATOR, v okviru katerega je že delovala delovna organizacija Mestni potniški promet.
Sledile so nadaljnje združitve ter razdružitve in povezave med različnimi prometnimi, turističnimi in hotelskimi organizacijami po vsej Sloveniji in tako se je Viator 25. marca 1981 znašel v okviru SOZD INTEGRAL. V okviru slednjega se prvič pojavi današnje ime podjetja, in sicer kot delovna organizacija Ljubljanski potniški promet. Leta 1989 se je LPP odločil za izstop iz Integrala, saj v njegovem sestavu ni bilo več razvojnih možnosti za nadaljevanje dejavnosti javnega mestnega prometa za Ljubljano, njene prebivalce in obiskovalce ter njeno primestje. LPP je tako postal javno podjetje v službi prebivalcev glavnega mesta in vseh tistih, ki živijo v primestnih občinah.
V času osamosvojitvene vojne je veliko vozil sodelovalo v protitankovskih blokadah, ki so bile postavljene na mestnih vpadnicah in v bližini vojašnic in skladišč orožja. Nekaj vozil je bilo tedaj popolnoma uničenih oz. nepopravljivo poškodovanih (blokade na cesti proti Toškemu Čelu, Šmartinski cesti, Aškerčevi cesti).
Od leta 1994 LPP deluje kot javno podjetje, družba z omejeno odgovornostjo, v okviru Javnega holdinga Ljubljana. Po letu 2007 je prišlo do večje širitve mestnega avtobusnega omrežja, posodabljanja voznega parka s sodobnimi, okolju prijaznejšimi ekološkimi avtobusi, prenovljena sta bila tudi plačilni sistem in sistem napovedovanja avtobusnih prihodov ter uvedeni postajališčni vozni redi.
Skoraj nikoli v zgodovini podjetja se ni zgodilo, da bi javni avtobusni prevoz obstal za več kot nekaj ur oz. dni, daljša prekinitev je bila le med osamosvojitveno vojno ter zaradi razglašene epidemije bolezni Covid-19 od 16. marca 2020 do 11. maja 2020 in od 16. oktobra 2020 do 15. decembra 2020.
Novembra 2025 je LPP dobil prve avtobuse na (ogljično nevtralni) vodikov pogon, ki so del širše posodobitve voznega parka s ciljem Ljubljane kot ogjično nevtralnega mesta do leta 2030. Poleg 10 zgibnih avtobusov na vodikov pogon je bilo v letu 2026 kupljenih še 25 električnih zgibnih avtobusov in 3 enojni električni avtobusi (skupno 38 vozil), kar je največja posodobitev voznega parka v zgodovini LPP. S tem se stari, dizelski avtobusi postopno izločajo iz prometa.
Preglednica nekdanjih mestnih avtobusnih linij in posameznih voženj