thumb|140px|right|Vidičeva hiša, renesančni dvorec z letnico 1634 in portalom iz leta 1833, delo Kocjančičeve kamnoseške delavnice s Črnivca. thumb|140px|right|Vhod v Radovljiško graščino, kjer so danes Glasbena šola ter Mestni in Čebelarski muzej Radôvljica (, v Radovljici; ) je mesto z dobrimi 6000 prebivalci v Sloveniji in središče istoimenske občine in upravne enote.
Srednjeveško mesto Radovljica je zraslo v 14. stoletju na rečnih terasah nad sotočjem Save Bohinjke in Save Dolinke. Srednjeveško obzidje z obrambnim jarkom zaokroža edinstvene primere srednjeveške arhitekture v Sloveniji - radovljiška Graščina, cerkev sv. Petra, Šivčeva hiša, Malijeva hiša s sramotilnim stebrom in grajski park.
Na mestnem trgu potekajo kulturne prireditve in festivali skozi vse leto. Poleg starega mestnega jedra Radovljice, k mestu spadajo še predeli Predtrg, Žale in Obla Gorica (tudi vzpetina sredi naselja) z znamenitim kopališčem, ki ga je zasnoval Ivan Vurnik v modernističnem slogu ter predel Na Mlaki na levem bregu Save. Radovljica se na severozahodu nadaljuje z urbaniziranim naseljem Lesce, s katerim tvori sklenjeno urbano celoto.
Geografija Radovljica leži na robu ravnine, 75 m visoke savske terase, na ozkem pomolu, na nadmorski višini 491 m. Mesto sestavlja: na vzhodnem delu pomola staro mestno jedro s cerkvijo in Graščino, staro tržno naselje s pravokotnim trgom in novejši del, ki se širi proti severu, v smeri proti Lescam. V tej smeri se tudi v ravni črti vlečejo ostanki čelne morene Triglavskega ledenika, kot je Obla gorica (511 m), Volčev hrib, tako, da je novejši del Radovljice večinoma zahodno od te črte. Pod Oblo gorico so 1933 postavili mestno kopališče. Na južnem robu mesta, na terasi 20 m pod mestom, teče železniška proga Ljubljana-Jesenice.
Naselje leži izven glavne cestne povezave, a je kljub temu važno prometno vozlišče, kjer se križajo ceste proti Lescam (Bled, Bohinj) in Kamni Gorici (Kropi, Podnartu). Na glavno cesto, danes avtocesto, vodi priključek. Ob obrežju Save vodi cesta preko Ribnega na Bled, pešpot po Fuksovi brvi čez Savo pa v Kamno Gorico.
Na zahodni strani mesta je sotočje Save Bohinjke in Save Dolinke. Na severovzhodni strani pa so obsežne obdelovalne površine.
Zgodovina thumb|right|250px|Radovljica na franciscejskem katastru 1826 Radovljica je bila naseljena že v rimskih časih. V Predtrgu so našli nekaj ostankov iz tega obdobja, ki nakazujejo, da je tukaj stalo naselje. Novejše naselje so nato postavili na pomolu in ga poimenovali Radman (Radmansdorf). V 11. stoletju je Radovljica pripadala briksenškim škofom, nato pa Ortenburžanom. Ti so imeli sedež v Pustem gradu (Wallenburg) na drugi strani Save. Ko so v 13. stoletju z Rodin prenesli sedež prafare v Radovljico (točno se ne ve, zgodilo se je med letoma 1173 in 1296, ko je prafara že v Radovljici (plebs sancti Petri) in je znam tudi njen župnik (plebanus Laurentius)), so Ortenburžani poleg cerkve sv. Petra postavili svojo graščino. Tako je nastalo utrjeno tržno naselje in farno središče. To je sčasoma prevzelo ime prvotne naselbine, prvotna naselbina pa je zaradi svoje lege dobila ime Predtrg. Tu je bil ob proščenjih letni sejem (Kirchtag), predvsem živinski sejem (govedo in drobnica).
Ortenburžane so zamenjali Celjani (okoli 1420–1456) in nato Habsburžani. Leta 1333 dobi status trga. V boju za celjsko dediščino je dal Lamberg trg zažgati. Leta 1473 se je mesto obdalo z obzidjem kot obrambo pred bližajočimi napadi Turkov. Leta 1475 so Radovljico napadli Turki.
Nekje med letoma 1478 do 1498 (dokument o tem ne obstaja) dobi Radovljica mestne pravice, s tem pa tudi sodstvo. Od leta 1510 se oznaka za Radovljico kot mesto redno uporablja. Trgovala je z vinom in soljo, imela je pravico do mitnine. Mitnice so bile v Radovljici, na Jesenicah (ki je 1579 sodila v belopeško deželsko sodišče) in v Bohinju (leta 1579 v blejskem deželskem sodišču). Mestni grb predstavlja moža, ki v desnici drži kolo, v levici pa maketo mesta.
V obdobju reformacije se je po zaslugi predikatov Krištofa Fašanga in Petra Kuplenika zelo zasidral protestantizem. Svojo cerkev so imeli na sedanjem Linhartovem trgu.
Leta 1654 je mesto precej uničil požar in ponovno leta 1835. Leta 1787 Radovljica postane municipij, ki je bil izročen graščini in tako izgubi mestno samoupravo. Leta 1840 je postala sedež okraja, 1868 sedež okrajnega sodišča in tako tudi središče zgornjega dela Gorenjske. Radovljica je vodilno gospodarsko vlogo ohranila do obdobja po prvi svetovni vojni, ko so to vlogo prevzele gospodarsko razvitejše Jesenice. Kljub temu pa je Radovljica še do danes ostala kulturno in upravno središče Zgornje Gorenjske.
Obdobje med obema vojnama Kraljevina SHS Slovenci smo se po koncu prve svetovne vojne in posledično razpadu Avstro-ogrske monarhije znašli v novi državi. Najprej smo se znašli v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki pa se ni obdržala, zato smo se povezali v novo državo, tokrat Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Z novo državo pa so prišli tudi nova ustava in novi zakoni na vseh področjih življenja in nič drugače ni bilo na področju lokalne samouprave. »V ustavi je bilo posebej predvideno, da mora vlada podati predlog zakona o razdelitvi države na oblasti in ureditvi oblasti v roku štirih mesecev in da mora narodna skupščina nato ta zakon sprejeti v treh mesecih, predvideno pa je tudi bilo, kaj v primeru, če ne bo upoštevan nobeden od navedenih rokov. In ravno to se je zgodilo. Zato je bila 26. aprila 1922 izdana uredba o razdelitvi države na oblasti, ki jo je izdal Ministrski svet (vlada), kar pomeni, da ta ključni nacionalnopolitični problem ni bil rešen po parlamentarni poti, temveč z diktatom. Ta uredba je predpisala, da se država razdeli na 33 oblasti, med katerimi sta bili na področju Slovenije predvideni Ljubljanska oblast (s sedežem v Ljubljani) in Mariborska oblast (s sedežem v Mariboru).«Grafenauer, Božo. Lokalna samouprava na Slovenskem; teritorialno – organizacijske strukture. Maribor: Pravna fakulteta, 2000, 178. Država je bila tako razdeljena na posamezne oblasti, ki pa so bile nato razdeljene na posebne okraje, ti okraji pa so bili potem še dodatno razdeljeni na posamezne občine. Kot del Ljubljanske oblasti pa se je znašel tudi okraj Radovljica.Grafenauer, Božo. Lokalna samouprava na Slovenskem; teritorialno – organizacijske strukture. Maribor: Pravna fakulteta, 2000, 179. Celotna Slovenija (razen območja, ki je bilo med vojnama v okviru Italije) je tako štela v začetku 20-ih let 20. stoletja 1073 občin, okraj Radovljica pa je obsega 22 občin za vsega 32 760 prebivalcev.Grafenauer, Božo. Lokalna samouprava na Slovenskem; teritorialno – organizacijske strukture. Maribor: Pravna fakulteta, 2000, 185-189.
Kraljevina Jugoslavija Z Ustavo Kraljevine Jugoslavije, ki jo je 3. septembra 1931 predpisal in proglasil kralj Aleksander pa je prišlo do novih sprememb v lokalni samoupravi na Slovenskem.Grafenauer, Božo. Lokalna samouprava na Slovenskem; teritorialno – organizacijske strukture. Maribor: Pravna fakulteta, 2000, 202. »Glede teritorialnega opravljanja nalog uprave je ustava predpisovala, da se uprava v kraljevini »vrši« po banovinah, srezih in občinah.«Grafenauer, Božo. Lokalna samouprava na Slovenskem; teritorialno – organizacijske strukture. Maribor: Pravna fakulteta, 2000, 203. Kraljevina Jugoslavija je bila razdeljena na devet banovin, kot ena pomembnejših banovin predvsem za področje Slovenije in tudi za naše obravnavano področje (tj. področje današnje občine Radovljica) pa je bila Dravska banovina s sedežem v Ljubljani. Dravska banovina je bila najmanjša banovina Jugoslavije in je merila 15.849 km² oz. 6,40 % celotne državne površine. Pomembna za razvoj samouprave v Kraljevini Jugoslaviji pa sta poleg Ustave Kraljevine Jugoslavije tudi dva zakona, ki sta bila sprejeta v začetku 1930-ih. To sta Zakon on občinah iz leta 1933 in Zakon o mestnih občinah iz leta 1934. Prvi zakon je urejal v svoji glavni točki predvsem velikost same občine. Določal je namreč, da je občina opredeljena kot naravna in gospodarska enota, ki obsega določen del ozemlja in mora imeti najmanj 3000 prebivalcev. Manjše občine pa se lahko pojavljajo zgolj v krajih, kjer to zahtevajo terenske razmere, ali pa se pojavljajo kakšni drugi opravičljivi razlogi.Grafenauer, Božo. Lokalna samouprava na Slovenskem; teritorialno – organizacijske strukture. Maribor: Pravna fakulteta, 2000, 212. Zakon o mestnih občinah pa je leta 1934 v Sloveniji predvidel štiri mestne občine: Ljubljana, Celje, Maribor in Ptuj.Grafenauer, Božo. Lokalna samouprava na Slovenskem; teritorialno – organizacijske strukture. Maribor: Pravna fakulteta, 2000, 221.
Spremembe v občini Radovljica med obema vojnama Vidimo torej, da so se tudi v upravnem smislu z vzpostavitvijo Kraljevine Jugoslavije zgodile velike spremembe. Le-te so vplivale tudi na lokalno samoupravo in posamezne občine. Radovljica je bila po statistiki, ki jo je prikazal popis prebivalstva narejen v Kraljevini Jugoslaviji 31. 3. 1931, ena izmed srez oziroma okrajev Dravske banovine. Imela je 36.322 prebivalcev in je bila razdeljena na 22 občin. To so bile občine: Begunje, Bled, Bohinjska Bistrica, Breznica, Dovje, Gorje, Jesenice, Kamna Gorica, Koroška Bela, Kranjska Gora, Kropa, Lancovo, Lesce, Leše, Ljubno, Mošnje, Ovsiše, Predtrg, Radovljica, Rateče – Planica, Ribno, Srednja vas v Bohinju.Grafenauer, Božo. Lokalna samouprava na Slovenskem; teritorialno – organizacijske strukture. Maribor: Pravna fakulteta, 2000, 224-229.
Kot pa sem že omenjeno zgoraj, pa je leta 1933 prišlo do novega zakona o občinah po katerih se je kar nekaj občin v posameznih srezih Dravske banovine združilo, zato so občine postale večje, kar pa je pomenilo, da se je njihovo število zmanjšalo. Radovljiški srez je tako od leta 1933 obsegal 15 občin. To so bile naslednje: Bled, Bohinjska Bistrica, Bohinjska Srednja vas, Brezje, Breznica, Dovje-Mojstrana, Gorje, Jesenice, Koroška Bela, Kranjska gora, Kropa, Lesce, Radovljica, Rateče, Ribno.Grafenauer, Božo. Lokalna samouprava na Slovenskem; teritorialno – organizacijske strukture. Maribor: Pravna fakulteta, 2000, 236.
Kljub vsem tem spremembam pa se je v naslednjem desetletju, do začetka druge svetovne vojne, zgodilo še nekaj sprememb v številu občin v Dravski banovini. Izkazalo se je namreč, da so bile nekatere občine, predvsem zaradi hitrosti in nepremišljenosti sprememb, ustanovljene prenaglo. Tako je bilo pred vojno v Dravski banovini 407 občin, med njimi so bile 4 mestne občine.Grafenauer, Božo. Lokalna samouprava na Slovenskem; teritorialno – organizacijske strukture. Maribor: Pravna fakulteta, 2000, 237-238. V okraju Radovljica so bile tako 1. julija 1939 naslednje občine: Begunje na Gorenjskem, Bled, Bohinjska Bistrica, Brezje, Breznica, Dovje-Mojstrana, Gorje, Jesenice, Kamna gorica, Koroška Bela, Kranjska gora, Kropa, Lesce, Ovsiše, Radovljica, Rateče-Planica, Ribno in Srednja vas v Bohinju.Grafenauer, Božo. Lokalna samouprava na Slovenskem; teritorialno – organizacijske strukture. Maribor: Pravna fakulteta, 2000, 248.
Obdobje po drugi svetovni vojni