Sámiji (črkovano tudi Sami) so tradicionalno samijsko govoreče ljudstvo, ki naseljuje regijo Sápmi, ki danes obsega velike severne dele Norveške, Švedske, Finske in polotoka Kola v Rusiji. Regija Sápmi je bila prej znana kot Laponska, Sami pa so bili zgodovinsko znani kot Laponci ali Laponderji, vendar Samiji te izraze obravnavajo kot žaljive, saj imajo raje ime območja v svojih jezikih, npr. Severni Sámi Sápmi. Njihovi tradicionalni jeziki so samijski jeziki, ki so razvrščeni kot veja družine uralskih jezikov.
Tradicionalno so se Sámiji preživljali z različnimi vrstami preživetja, vključno z obalnim ribolovom, lovljenjem živali s pastmi zaradi krzna in ovčarstvom. Njihov najbolj znan način preživetja je polnomadska reja severnih jelenov. Od leta 2007 je bilo približno 10 % Samijev povezanih z rejo severnih jelenov, ki jim zagotavlja meso, krzno in prevoz; okoli 2800 ljudi Sámi je bilo aktivno vključenih v rejo severnih jelenov s polnim delovnim časom na Norveškem. Zaradi tradicionalnih, okoljskih, kulturnih in političnih razlogov je reja severnih jelenov v nekaterih regijah nordijskih držav zakonsko rezervirana samo za Samije.
Zgodovina
Zahodni uralski jeziki naj bi se razširili iz območja ob Volgi, ki je najdaljša reka v Evropi. Govorci finskega in samijskega jezika imajo svoje korenine v srednji in zgornji regiji Volge v kulturi trakaste keramike. Te skupine so se domnevno začele seliti proti severozahodu iz zgodnjega domačega območja uralskih ljudstev v drugi in tretji četrtini 2. tisočletja pr. n. št. Na svoji poti so uporabljali starodavne rečne poti severne Rusije. Nekatera od teh ljudstev, ki so morda prvotno govorila isti zahodni uralski jezik, so se ustavila in ostala v regijah med Karelijo, Ladogo in Ilmenskim jezerom ter še dlje proti vzhodu in jugovzhodu. Skupine teh ljudstev, ki so med letoma 1600 in 1500 pr. n. št. končale na Finskem pojezerju, so kasneje »postale« Sámi. Ljudstvo Sámi je prispelo v svojo sedanjo domovino nekaj časa po začetku našega štetja.
Jezik Sámi se je najprej razvil na južni strani Oneškega in Ladoškega jezera ter se od tam razširil. Ko so se govorci tega jezika razširili na območje današnje Finske, so naleteli na skupine ljudstev, ki so govorile številne manjše starodavne jezike (paleolaplandski jeziki), ki so kasneje izumrli. Vendar pa so ti jeziki pustili sledi v jeziku Sámi (predfinski substrat). Ko se je jezik širil naprej, se je razdelil na narečja. Geografska porazdelitev Samijev se je skozi zgodovino spreminjala. Od bronaste dobe so Sámi zasedali območje ob obali Finnmarka in polotoka Kola. To sovpada s prihodom sibirskega genoma v Estonijo in Finsko, kar se morda ujema z uvedbo ugrofinskih jezikov v regiji.
Petroglife in arheološke najdbe, kot so naselbine, iz leta okoli 10.000 pr. n. št., je mogoče najti na Laponskem in Finnmarku, čeprav ni bilo dokazano, da so povezani z ljudstvom Sámi. Te lovce-nabiralce poznega paleolitika in zgodnjega mezolitika so raziskovalci poimenovali Komsa.
Odnos med Sámiji in Skandinavci Samiji imajo zapleten odnos s Skandinavci (ki so bili v srednjem veku znani kot Normani), prevladujočimi ljudstvi Skandinavije, ki govorijo skandinavske jezike in ki so ustanovili in tako prevladovali v kraljevinah Norveške in Švedske, v katerih živi večina Samijev. Medtem ko Samiji v Fenoskandiji živijo približno 3500 let, poselitev Sámijev v Skandinaviji ni nastala pred nordijsko/skandinavsko poselitvijo Skandinavije, kot se včasih domneva. Selitev germansko govorečih ljudstev v južno Skandinavijo se je zgodila neodvisno in ločeno od kasnejših migracij Sámijev v severne regije. Stoletja so imeli Sámi in Skandinavci relativno malo stikov; Sámi so predvsem živeli v notranjosti severne Fenoskandije, medtem ko so Skandinavci živeli v južni Skandinaviji in postopoma kolonizirali norveško obalo; od 18. in zlasti 19. stoletja sta vladi Norveške in Švedske začeli bolj agresivno uveljavljati suverenost na severu in se s skandinavizacijsko politiko, usmerjeno v prisilno asimilacijo iz 19. stoletja, lotili Samijev.
Pred obdobjem politik prisilne skandinavizacije so norveške in švedske oblasti večinoma ignorirale Samije in se niso veliko vmešavale v njihov način življenja. Medtem ko so se Norvežani preselili proti severu, da bi postopoma kolonizirali obalo današnjega Troms og Finnmark, da bi se pred 19. stoletjem vključili v izvozno usmerjeno ribiško industrijo, niso pokazali veliko zanimanja za surovo in neobdelovalno notranjost, naseljeno s Samiji, ki so redili severne jelene. Za razliko od Norvežanov na obali, ki so bili močno odvisni od trgovine z jugom, so Sámiji v notranjosti živeli od zemlje. Od 19. stoletja so norveške in švedske oblasti začele obravnavati Samije kot »zaostalo« in »primitivno« ljudstvo, ki ga je treba »civilizirati«, pri čemer so skandinavske jezike vsiljevale kot edine veljavne jezike kraljestev in dejansko prepovedale jezik in kulturo Sámijev v številnih kontekstih, zlasti v šolah.
Južne meje naselja Sámijev v preteklosti
Zgodovinarji in arheologi že vrsto let razpravljajo o tem, kako daleč proti jugu so Samiji segali v preteklosti. Norveški zgodovinar Yngvar Nielsen, ki ga je norveška vlada leta 1889 pooblastila za določitev tega vprašanja, da bi rešil sodobna vprašanja zemljiških pravic Sámijev, je ugotovil, da Samiji niso živeli južneje kot Lierne v okrožju Nord-Trøndelag do okoli leta 1500, ko so se začeli premikati proti jugu in v 18. stoletju dosegli območje okoli jezera Femund. Ta hipoteza je še vedno sprejeta med številnimi zgodovinarji, vendar je bila predmet znanstvenih razprav v 21. stoletju. V zadnjih letih več arheoloških najdb kaže na prisotnost Samijev v srednjem veku na južnem Norveškem in na južnem Švedskem, vključno z najdbami v Lesji, v Vangu, v Valdresu ter v Holu in Ålu v Hallingdalu. Zagovorniki samijskih razlag teh najdb domnevajo mešano populacijo Nordijcev in Samijev v gorskih območjih južne Norveške v srednjem veku.
Izvor norveških morskih Samijev
Črna kuga
Do prihoda bubonske kuge na severno Norveško leta 1349 so Samiji in Norvežani zasedali zelo ločene gospodarske niše.] Samiji so za preživetje lovili severne jelene in ribe. Norvežani, ki so bili skoncentrirani na zunanjih otokih in v bližini ustja fjordov, so imeli dostop do glavnih evropskih trgovskih poti, tako da so lahko poleg obrobnega kmetovanja v okrožjih Nordland, Troms in Finnmark vzpostavili trgovino, trgovanje z ribami za izdelke z juga. Po starih nordijskih besedilih so morski Samiji in gorski Samiji dva razreda istega ljudstva in ne dve različni etnični skupini, kot se je zmotno verjelo.
To socialno-ekonomsko ravnotežje se je močno spremenilo, ko je decembra 1349 na severno Norveško prišla bubonska kuga. Norvežani so bili tesno povezani z večjimi evropskimi trgovskimi potmi, po katerih je kuga potovala; posledično so bili okuženi in umirali z veliko večjo stopnjo kot Sámiji v notranjosti. Od vseh držav v regiji je Norveška najbolj trpela zaradi te kuge. Odvisno od župnije je bilo po kugi zapuščenih 60 do 76 odstotkov severnih norveških kmetij, medtem ko je zemljiška najemnina, drugo merilo prebivalstva, padla na 9–28 % ravni pred kugo. Čeprav je prebivalstvo severne Norveške v primerjavi z južno Evropo redko, se je bolezen enako hitro širila. Širjenje kužne bolhe (Xenopsylla cheopsis) z juga je olajšal transport lesenih sodov s pšenico, ržjo ali volno, kjer so lahko bolhe živele in se celo razmnoževale več mesecev. Samiji so se prehranjevali z ribami in mesom severnih jelenov, niso jedli pšenice ali rži. Živeli so v skupnostih, ločenih od Norvežanov; ker so bili le ohlapno povezani z evropskimi trgovskimi potmi, so se odrezali veliko bolje kot Norvežani.
Ribiška industrija
Ribolov je bil vedno glavni način preživetja za številne Samije, ki so stalno živeli na obalnih območjih. Arheološke raziskave kažejo, da so Sámiji živeli ob obali in nekoč v preteklosti živeli precej južneje, ukvarjali pa so se tudi z delom, ki ni reja severnih jelenov (npr. ribolov, poljedelstvo, železarstvo). Ribolov vzdolž severne norveške obale, zlasti na otokih Lofoti in Vesterålen, je precej produktiven, z različnimi ribami; v srednjem veku je bil glavni vir dohodka tako za ribiče kot za norveško monarhijo. S tako velikim padcem prebivalstva, ki ga je povzročila črna kuga, so se davčni prihodki iz te industrije močno zmanjšali. Zaradi velikega dobička, ki bi ga lahko imeli s tem ribolovom, so lokalne oblasti ponudile spodbude Samijem, ki so se soočili z lastnimi populacijskimi pritiski, da se naselijo na novo izpraznjenih kmetijah. S tem se je začela gospodarska delitev med morske Samije (sjøsamene), ki so obširno lovili ob obali, in gorske Samije (fjellsamene, innlandssamene), ki so še naprej lovili severne jelene in malo divjad. Kasneje so pasli severne jelene.
Celo v zgodnjem 18. stoletju je bilo veliko Samijev, ki so se še vedno naseljevali na teh kmetijah, ki so bile zapuščene iz leta 1350. Po mnogih letih nenehnega preseljevanja so ti morski Samiji postali veliko številčnejši od gorskih Samijev, ki so gojili severne jelene, ki danes predstavljajo le 10 % vseh Samijev. V sodobnem času prav tako potekajo posvetovanja med norveško vlado in parlamentom Sámijev glede pravice obalnih Samijev do ribolova v morjih na podlagi zgodovinske rabe in mednarodnega prava. Državna regulacija morskega ribištva je v poznih 1980-ih doživela drastično spremembo. Uredba je vezala kvote na plovila in ne na ribiče. Te na novo izračunane kvote so bile brezplačno razdeljene večjim plovilom na podlagi količine ulova v prejšnjih letih, kar je povzročilo, da so majhna plovila v samijskih okrožjih v veliki meri izven novega sistema kvot.
Gorski Sámiji Ko so se morski Samiji naselili ob norveških fjordih in celinskih plovnih poteh ter se ukvarjali s kombinacijo poljedelstva, govedoreje, lova s pastmi in ribolova, so manjšinski gorski Samiji nadaljevali z lovom na divje severne jelene. Okoli leta 1500 so te živali začeli udomačevati v pastirske skupine in tako postali dobro znani nomadi za severne jelene, ki jih tujci pogosto prikazujejo kot ljudi, ki sledijo tradicionalnemu življenjskemu slogu Sámijev. Gorski Sámiji so morali plačati davke trem državam, Norveški, Švedski in Rusiji, saj so prečkali meje med letnimi selitvami severnih jelenov; to je v preteklih letih povzročilo veliko zamere. Med letoma 1635 in 1659 je švedska krona prisilila švedske nabornike in samijske kočarje, da so delali v rudniku srebra Nasa, zaradi česar so se številni Samiji izselili s tega območja, da bi se izognili prisilnemu delu. Posledično se je populacija Samijev, ki govorijo jezika pite in lule, močno zmanjšala.
Po 19. stoletju
Dolga časovna obdobja je življenjski slog Sámijev uspeval zaradi prilagajanja arktičnemu okolju. Dejansko se je v 18. stoletju, ko so Norvežani v severni Norveški trpeli zaradi nizkih cen rib in posledične depopulacije, okrepil kulturni element Sámijev, saj so bili ti večinoma neodvisni od zalog iz južne Norveške.
V 19. stoletju se je povečal pritisk pokristjanjevanja Samijev, pri čemer so nekateri Samiji sprejeli lestadianstvo. Z uvedbo sedem let obvezne šole leta 1889 sta bil samijski jezik in tradicionalni način življenja vedno bolj pod pritiskom prisilne kulturne normalizacije. Sledil je tudi močan gospodarski razvoj severa, ki je norveški kulturi in jeziku dal višji status.
Na švedski in finski strani so bile oblasti manj militantne, čeprav je bil jezik Sámijev v šolah prepovedan, močan gospodarski razvoj na severu pa je privedel do oslabljenega kulturnega in gospodarskega statusa Sámijev. Od leta 1913 do 1920 je švedsko politično gibanje za rasno segregacijo ustanovilo biološki inštitut, ki je temeljil na rasi in je zbiral raziskovalni material živih ljudi in grobov. Skozi zgodovino so švedske naseljence spodbujali k selitvi v severne regije s spodbudami, kot so zemljiške in vodne pravice, davčne olajšave in vojaške oprostitve.