Strasbourg [strazbúr] (francosko Strasbourg, IPA [stʀazbuʀ]; alzaško Strossburi; nemško Straßburg/Strassburg [štrázburg-]) je največje mesto in glavno mesto francoske regije Alzacije, prefektura in občina departmaja Spodnji Ren. Po oceni iz leta 2019 je v mestu živelo 287.000 ljudi.
Mesto leži v severovzhodnem delu Francije na levem bregu reke Ren in njegovega pritoka Ill tik ob nemško-francoski meji.
V Evropski uniji ima Strasbourg pomembno vlogo, saj je tu od leta 1949 sedež Sveta Evrope. V mestu je Evropsko sodišče za človekove pravice, pa tudi eno od dveh sedežev Evropskega parlamenta (drugi sedež je v Bruslju). V mestu je tudi sedež Univerze Marc Bloch.
Mesto slovi po prekrasni gotski stolnici in največjem muzeju v Franciji. V zgodovini so ga zaznamovale različne nemške in francoske oblasti. Njegova zgodovina je bogata in trpinčena, a je pustila izjemno arhitekturno dediščino. Zgodovinsko središče Strasbourga Grande Île (Veliki otok) je od leta 1988 uvrščeno na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Vključuje tudi stolnico Notre-Dame in območje Petite France (Male Francije).Site internet de l'UNESCO
Geografija Strasbourg leži v Alzaški ravnini. Je središče zahodne Evrope, kar mu daje prometne in politične značilnosti. Približno enako je oddaljeno od Atlantika, Baltika in Sredozemskega morja (okoli 750 km) ter tudi od Jadrana in Severnega morja (500 km).
Skozenj teče reka Ill, ki se v samem središču mesta, imenovanem Petite France (Mala Francija], razdeli na pet rokavov. Ob reki Ren, ki teče mimo njega, je mestno pristanišče, ki je za Duisburgom drugo največje na Renu.
Upravna ureditev thumb|left|175px|Lega okrožja Strasbourg-Ville v regiji thumb|left|175px|Lega okrožja Strasbourg-Campagne v regiji
Strasbourg je sedež desetih kantonov: Kanton Strasbourg-1 (središče mesta: 23.756 prebivalcev), Kanton Strasbourg-2 (Železniška postaja: 21.362 prebivalcev), Kanton Strasbourg-3 (Borza, Esplanade, Krutenau: 24.893 prebivalcev), Kanton Strasbourg-4 (Quinze: 20.756 prebivalcev), Kanton Strasbourg-5 (Robertsau: 22.402 prebivalca), Kanton Strasbourg-6 (Cronenbourg, Hautepierre du Wacken, Koenigshoffen: 42.549 prebivalcev), Kanton Strasbourg-7 (Meinau, Neudorf – zahod: 25.533 prebivalcev), Kanton Strasbourg-8 (Neudorf: 25.518 prebivalcev), Kanton Strasbourg-9 (Elsau, Koenigshoffen, Montagne-Verte: 31.331 prebivalcev), Kanton Strasbourg-10 (Neuhof, Port du Rhin: 26.015 prebivalcev).
Mesto je prav tako sedež okrožja Strasbourg-Ville, v katero je vključenih njegovih deset kantonov (264.115 prebivalcev), in okrožja Strasbourg-Campagne. V slednjem so kantoni Bischheim, Brumath, Geispolsheim, Hochfelden, Illkirch-Graffenstaden, Mundolsheim, Schiltigheim in Truchtersheim z 264.424 prebivalci.
Zgodovina Na ozemlju Strasbourga je bila prvotno galska naselbina, ki je s prihodom Rimljanov postala rimska postojanka Argentoratum. Prvikrat je omenjena leta 12 n. št. in je pripadala rimski provinci Gornja Germanija.
Sredi 4. stoletja so na ozemlje Strasbourga začela vdirati germanska plemena Alemanov. Leta 357 je bila tukaj bitka pri Argentoratu, v kateri je rimska vojska pod poveljstvom Julijana Odpadnika, poznejšega rimskega cesarja, premagala Alemane in zajela njihovega kralja Hnodomarja (Chonodomarius). V zgodnjem 5. stoletju so Alemani ponovno prešli reko Ren, osvojili in naselili ozemlje sedanje Alzacije ter večjega dela Švice.
V 9. stoletju je bilo mesto v lokalnem jeziku znano kot Strazburg, dokumentirano leta 842 v Sacramenta Argentariae. Slednje trojezično besedilo vsebuje poleg latinskega in starega visokonemškega tudi najstarejšo pisano različico galskoromanskega jezika. V latinščini je bilo mesto znano kot Stratisburgum oziroma Strateburgus, v alzaščini Strossburi, prek nemškega Straßburga pa je v francoščini postal Strasbourg.
S poklonitvijo lotarinškega vojvode nemškemu kralju Henriku I. je Strasbourg leta 923 prišel pod Sveto rimsko cesarstvo. Zgodnja zgodovina mesta izpričuje daljše obdobje sporov med nadškofijsko oblastjo in njihovim prebivalstvom, ki je trajalo vse do leta 1262, ko je kralj Filip Švabski po bitki pri Oberhausbergnu podelil Strasbourgu status svobodnega cesarskega mesta.
Revolucija 1332 se je končala s široko osnovano mestno vlado z udeležbo cehov, ob tem pa je Strasbourg razglasil svobodno republiko. Leta 1348 je v mestu kosila morilska bubonska kuga, 14. februarja 1349 pa je sledil pogrom več sto Judov, ki so jih javno zažgali, preostale pa izgnali iz mesta. Vse do konca 18. stoletja je bilo Judom prepovedano ostati v mestu po 10. uri dopoldne, čas za odhod pa je naznanil občinski glasnik z rogom. Nadalje je bila za vsakega konja, ki ga je Jud z dovoljenjem privedel v mesto, uvedena posebna taksa.Židje Strasbourga pred francosko revolucijo
thumb|left|350px|Strasbourg s stolnico 1493
Med reformacijo je mesto pod političnim vodstvom Jakoba Sturma von Sturmecka in duhovnim vodstvom Martina Bucerja sprejelo versko učenje Martina Lutra. Njegovi privrženci so ustanovili gimnazijo, ki je v naslednjem stoletju prerasla v univerzo. Strasbourg je bil središče humanizma in zgodnjega tiskanja knjig v Svetem rimskem cesarstvu. Njegov intelektualni in politični vpliv je prispeval k osnovanju protestantizma kot sprejemljivega. Mesto je skupaj s Konstanco, Memmingenom in Lindauom osnovalo tetrapolitansko veroizpoved, ki ji je nato sledila nekoliko spremenjena augsburška veroizpoved.
Po reformi cesarskega ustroja v zgodnjem 16. stoletju in z ustanovitvijo "cesarskih krogov" je Strasbourg postal del Zgornjerenskega kroga, zveze cesarskih posestev na jugozahodu Svetega rimskega cesarstva, v glavnem odgovoren za vzdrževanje vojske, nadzor kovanja denarja in zagotavljanje javne varnosti.
Med tridesetletno vojno je ostal nevtralen. Septembra 1681 ga je zavzel francoski kralj Ludvik XIV., priključitev k Franciji je bila priznana leta 1697 s sporazumom iz Rijswicka. Uradna politika verske nestrpnosti, ki je z Nantskim ediktom (1598) pregnala številne protestante iz Francije, je z njegovim preklicem in novim Fontainebleaujskim ediktom v letu 1685 prizanesla Strasbourgu in celotni Alzaciji. Kljub temu je bila mestna stolnica prenesena z luterancev na rimskokatoliško cerkev, medtem ko je nemška luteranska univerza vztrajala vse do francoske revolucije.
V Strasbourgu je 25. aprila 1792 francoski skladatelj Claude Joseph Rouget de Lisle uglasbil Marseljezo, bojno pesem renske armade, ki je postala francoska državna himna. Ime je dobila po prostovoljcih iz Marseilla, ki so jo peli, ko so korakali v Pariz na pomoč pariškim revolucionarjem. V 19. stoletju je postala revolucionarna pesem vseh evropskih narodov, ki so se borili proti zatiranju.
Status svobodnega mesta je Strasbourg izgubil, cerkve in samostani so bili močno poškodovani, če ne celo porušeni. Stolnica je izgubila več sto kipcev, ki so bili v 19. stoletju nadomeščeni s kopijami. Leta 1794 je bil govor tudi o rušenju zvonika, ki naj bi žalil načelo enakosti. Stolp je bil rešen, po predlogu meščanov pokrit z velikansko frigijsko kapo.
thumb|300px|1888 Nemški zemljevid Strasbourga 1888 kot dela Nemškega cesarstva
Z rastjo trgovine in industrije se je število prebivalstva v 19. stoletju povečalo za trikrat in doseglo številko 150.000. Med francosko-prusko vojno sta bila med pruskim obleganjem in bombardiranjem mesta uničena muzej lepih umetnosti in mestna knjižnica z enkratno zbirko srednjeveških rokopisov, redkimi renesančnimi knjigami in rimskimi umetninami. Po koncu vojne je bilo mesto s frankfurtskim mirom brez plebiscita priključeno novoustanovljenemu Nemškemu cesarstvu kot del ozemlja Alzacija - Lotaringija, nemško Reichsland Elsaß-Lothringen. Kot del tega cesarstva je bil tudi obnovljen. Nemška univerza, ustanovljena 1567, zaprta med revolucijo, je bila leta 1872 ponovno odprta. Okoli mesta je bil zgrajen pas čvrstih utrdb, katerih večina stoji še danes: Roon (zdaj Desaix) in Podbielski (zdaj Ducrot) v Mundolsheimu, Moltke (zdaj Rapp) v Reichstettu, Bismarck (zdaj Kléber) v Wolfisheimu, Kronprinz (zdaj Foch) v Niederhausbergnu, Grossherzog von Baden (zdaj Frère) v Oberhausbergnu. Te utrdbe so bile namenjene francoski vojski; v letih 1918 in 1945 so jih uporabili kot taborišča za vojne ujetnike.
Po porazu Nemčije v prvi svetovni vojni sta bila mesto in celotna pokrajina dodeljena Franciji, v začetku druge svetovne vojne pa ga je po padcu Francije 1940 ponovno zavzela Nemčija. Eno prvih uradnih dejanj nacističnih voditeljev je bilo sežig in porušitev glavne sinagoge, ki je krasila arhitekturno podobo mesta in bila ena največjih v Evropi po njeni izgradnji leta 1897. [22. novembra 1944 je mesto osvobodila francoska vojska pod poveljstvom generala Leclerca.
Leta 1920 je Strasbourg postal sedež Centralne komisije za plovbo po Renu, ene prvih evropskih ustanov. Leta 1949 je bilo mesto izbrano za sedež Sveta Evrope skupaj z Evropskim sodiščem za človekove pravice in Evropsko farmakopejo, od leta 1952 pa je uradni sedež Evropskega parlamenta, čeprav so tu le plenarna srečanja, medtem ko se vse drugo odvija v Bruslju in Luksemburgu.
Leta 1992 je Strasbourg postal sedež francosko-nemškega televizijskega kanala in filmske družbe Arte.
Leta 2000 so nemške oblasti preprečile islamski napad na mestno stolnico.
6. julija 2001 je med koncertom na prostem v Parc de Pourtalès v nevihti padla platana in povzročila eno najhujših nesreč te vrste, pri čemer je bilo mrtvih 13 ljudi, ranjenih pa 97. 27. marca 2007 je bilo mesto spoznano za krivo zaradi neupoštevanja varnosti na prireditvi in oglobljeno s 150.000 evri.Mesto Strasbourg oglobljeno za smrt v nevihti
Znamenitosti
Arhitektura
Zgodovinsko središče Grande Île (elipsast otok) je bil uvrščen na seznam Unescove svetovne dediščine leta 1988. Ministrstvo za kulturo (z oznako 2014309) je Strasbourg« Ville d’art et d’histoire, quèsaco ? », article des DNA du 24 février 2016.) razglasil tudi za mesto umetnosti in zgodovine. Čeprav so ostanki rimskega mesta skoraj izginili, ohranja izjemno arhitekturno dediščino od srednjega veka do danes.
Mesto je predvsem znano po svoji gotski stolnici iz peščenjaka z znamenito astronomsko uro in po srednjeveški podobi Porenja s stavbami predalčne lesene gradnje, še posebej v četrti Petite France (Mala Francija) ali Gerberviertel ("okrožje usnjarjev") vzdolž reke Ill, po ulicah in trgih okoli stolnice, na katerih izstopa hiša Kammerzell.
Pomembnejše srednjeveške ulice so Rue Mercière, Rue des Dentelles, Rue du Bain aux Plantes, Rue de Juifs, Rue des Frères, Rue des Tonneliers, Rue du Maroquin, Rue des Charpentiers, Rue des Serruriers, Grand' Rue, Quai des Bateliers, Quai Saint-Nicolas in Quai Saint-Thomas. Pomembni srednjeveški trgi pa so: Place de la Cathédrale, Place du Marché Gayot, Place Saint-Étienne, Place du Marché aux Cochons de Lait in Place Benjamin Zix.