Focke-Wulf Fw 190 Würger

Focke-Wulf Fw 190 Würger (srakoper; tudi mesarska ptica) je bilo lovsko letalo nemške Luftwaffe in eno najboljših letal svoje vrste tistega obdobja. Skupaj jih je bilo izdelanih okoli 19.500. Izdelava se je začela leta 1941 in se nadaljevala vse do konca vojne. Letalo so izdelovali v več kot 150 različicah. Zadnje različice D-9 so bile povsem enakovredne zavezniškim lovcem, a jih je bilo premalo, da bi še lahko spremenile potek bojevanja v zraku med drugo svetovno vojno.

Fw 190 je bil med piloti zelo priljubljen in veljal za boljšega kot Spitfire Mk V, ko sta se prvič srečala leta 1942 nad Dieppom.Andrews in Morgan 1987, str. 225. V primerjavi z Bf 109 je bil Fw 190 delovno orožje, ki je bilo uporabljano za različne naloge. Bil je jurišnik, nočni lovec, daljinski spremljevalni lovec in, po zamenjavi motorja v seriji D, tudi višinski lovec prestreznik.

Zgodnji razvoj thumb|right|250px|Fw 190 A

Reichsluftfahrtministerium (RLM) oz. Rajhovsko letalsko ministrstvo je jeseni 1937 naprosilo nemške konstruktorje, naj izdelajo novega lovca, deloval naj bi skupaj z osnovnim lovcem Messerschmitt Bf 109. Kljub temu da je bil Bf 109 še vedno učinkovito letalo, je odgovorne v RLM skrbel hiter razvoj tujih lovcev. Potrebovali so novo, modernejše letalo, ki bi bilo v prihodnje kos novejšim in vse boljšim zavezniškim lovcem.Shacklady 2005, str. 25.

Kurt Tank se je odzval s številnimi načrti, večinoma s tekočinsko hlajenimi vrstnimi motorji. Šele z modelom, ki je predvideval zračno hlajen zvezdasti motor, je vzbudil pozornost RLM-ja. V tistem času zvezdasti motorji v evropskih lovskih letalih niso bili pogosti, saj so imeli velik, odprt vstopnik za propelerjem, zaradi česar je veljalo, da ustvarjajo preveč zračnega upora. Tank je opazil velik uspeh ameriških zvezdastih motorjev Pratt & Whitney Twin Wasp in Double Wasp. V svojih lovskih letalih sta jih uporabljala Vojna mornarica ZDA in marinci. Zasnoval je okrov za motor tako, da je bil zračni upor manjši.Green in Swanborough 2001, str. 13. Namesto, da bi bil sprednji del motorja odprt, je Tank pustil le manjši in ozek vstopnik zraka med okrovom motorja in pestom propelerja. S tem naj bi omogočil še zadosten dotok zraka, ta pa bi se nato razporedil po motorju s pomočjo dodatnega (sprva 10-, nato 12-, nazadnje pa 14-krakega) hladilnega ventilatorja, t. i. "impelerja",Price 2000, str. 6. ta se je vrtel do trikrat hitreje kot sam propeler. Vendar hlajenje druge vrste valjev s tem ni bilo zadovoljivo rešeno, še posebej kritično je bilo pregrevanje spodnjih valjev v drugi vrsti.

Uporaba zvezdastega motorja v Fw 190 zato tudi ne bi vplivala na vzporedno proizvodnjo Bf 109, zanj so bili v prvi vrsti rezervirani motorji DB 601 (pozneje DB 605) s tekočinskim hlajenjem. S tem je RLM samo še bolj povečal svoje zanimanje zanj.

Prototipi

Prvi prototip Fw 190 V1 je bil opremljen s 14-valjnim zvezdastim motorjem BMW 139, ki je razvil 1.550 KM/1.140 KW in je imel civilno registracijo D-OPZE. Prvič je vzletel 1. junija 1939 in je pokazal izredne sposobnosti za to dokaj majhno letalo. Letalo se je dobro odzivalo, zagotavljalo je dobro vidljivost in je imelo primerno hitrost. Testni piloti so pohvalili široko podvozje letala, ki je omogočalo, v primerjavi z Bf 109, povsem varno pristajanje in vzletanje.

Prva večja težava, ki se je pokazala na testnih poletih, je bil položaj pilotske kabine. Bila je pomaknjena preveč naprej, bližina motorja pa je povzročala, da se je kabina preveč segrevala. Med krstnim poletom je temperatura v kabini dosegla 55°C, testni pilot Hans Sander je to opisal z besedami: »Bilo je vroče, kot da bi imel obe nogi v peči.«.Janowicz 2001, str. 14. Focke Wulf in BMW sta krivdo valila drug na drugega. BMW je končno le prepričal RLM in Tanka, da se dotedanji motor 139 zamenja z novejšim 801. Motor 801 je imel isti premer, bil pa je daljši in težji, zaradi tega je Tank Fw 190 predelal. Kljub hladilnemu ventilatorju se je tudi motor BMW 801 pregreval in dosegal zelo visoke temperature. V enem primeru je detoniralo strelivo za mitraljeza MG 17, ki sta bila v paru nameščena na zgornjem delu trupa med motorjem in pilotsko kabino.

Težave z motorji so zaznamovale celotno »otroško« obdobje letala, projekt je bil večkrat skorajda ustavljen. S pomočjo dveh mehanikov, nadporočnika Karla Borrisa in Otta Behrensa, so projekt le obdržali. Nekako sta uspela prepričati odgovorne, da je letalo kljub težavam vredno, da se ga začne redno izdelovati.

Težave so bile le deloma odpravljene v poznejših prototipih, še preden je A-0 šel v redno izdelavo. Prva letala so prispela v operativne enote že konec leta 1940, bojne enote pa so nova letala prejela šele avgusta in septembra 1941. Pregrevanje motorja se je nadaljevalo do spomladi 1942, ko so začeli v različici A-2 uporabljati nov motor BMW 801 C-2. Izkazalo se je namreč, da je rešitev pregrevanja v spremembah izpušnega sistema, metodo je odkril Rolf Schrödter iz III./JG 26. Te popravke so lahko opravili kar mehaniki/vzdrževalci v enotah.

Operativna služba thumb|250px|Focke-Wulf Fw 190 A med letom.

Prvih nekaj mesecev bojnega delovanja so zavezniški vojaški piloti zamenjevali tega novega lovca s Curtissi P-36 Mohawki 75, do teh letal so Nemci prišli po francoski kapitulaciji. Novi lovec je bil boljši kot Spitfire Mk V, ki je bil takrat v uporabi v RAF-u, v skoraj vseh ozirih, razen v radiju zavoja. Zavezniške izgube letal so naraščale, Luftwaffe je tako prevzela nadzor nad Rokavskim prelivom. Zavezniki so celo načrtovali desant ducata komandosov, da bi zaplenili Fw 190 na nemškem letališču v Franciji, s seboj bi vzeli pilota, ki bi zajeto letalo preletel v Anglijo, ta pilot naj bi bil Jeffrey Quill, eden od preizkusnih pilotov Spitfira. Načrt za desant je bil že izdelan in 23. junija 1942 tudi predan Poveljstvu kombiniranih operacij. Desant je postal odveč, ko je istega dne (torej 23. junija 1942) nemški pilot, nadporočnik Armin Faber iz elitnega JG 2, po pomoti (bolje rečeno se je povsem izgubil) pristal na britanskem letališču Pembrey v južnem Walesu. Faber je pred pristankom nad letališčem celo napravil zmagovalni sodček, po pristanku so ga britanski vojaki razorožili kar s signalno pištolo, ker drugega orožja niso imeli pri roki. Faber je še dve uri po prijetju govoril kar po francosko, preden je končno le doumel položaj. Mislil je, da je pristal v Franciji! Pozneje so ga z ladjo prepeljali v Kanado v ujetniško taborišče, kjer je dvakrat poskušal pobegniti, tik pred koncem vojne so ga zaradi slabega zdravja repatriirali nazaj v Nemčijo. Armin Faber je 21. septembra 1991 letalskemu muzeju v Shorehamu v Kentu podaril svoje oficirsko bodalo in pilotsko značko. Britanci so tako dobili kot "dar z neba" skoraj povsem nov in nedotaknjen Fw 190 A-3 (tovarniška številka 00313). Letalo so potem prebarvali v kamuflažne barve RAF-a in mu dodelili oznako MP499. To je bil edini lovec Fw 190, ki so ga Britanci nedotaknjenega dobili v vsej vojni. Izkoristili so to priložnost in dodobra preučili in preizkusili to letalo. Z njim je letel tudi nesojeni udeleženec nepotrebnega desanta Jeffrey Quill, kot tudi nekateri ameriški piloti. Potrdili so, da je Fw 190 od Spitfira Mk V boljši v skoraj vseh pogledih. Povzeli so nemški hladilni sistem (?) in način vgraditve zvezdastega motorja in ga uporabili pri izdelavi Hawker Tempesta II. Obenem so Britanci močno pospešili razvoj Spitfira Mk IX. sličica|Fw 190 Armina Faberja na letališču Pembrey v južnem Walesu junija 1942 sličica|Fw 190 A-3 Armina Faberja - že z britanskimi kokardami in oznako MP499|alt= Prva pomembnejša množična uporaba Fw 190 v boju je bila 19. avgusta 1942 med operacijo Jubilee, zavezniškim napadom na Dieppe. Lovska polka JG 2 in JG 26 sta bila malo pred tem opremljena z novimi Fw 190, na dan spopada sta lahko poletela s 115 lovci, vključenih je bilo še nekaj Bf 109 G. RAF je poslal nad Dieppe preko 300 lovcev, večina je bila Spitfirov Mk V, bilo je nekaj Spitfirov Mk IX in Hawker Typhoonov. Poleg tega so takrat uporabili tudi več eskadrilj Hawker Hurricanov za lovsko-bombniške in North American P-51 Mustangov I. za izvidniške naloge. V celotni operaciji so Nemci izgubili 25 Fw 190, vključno z letali, ki so se razbila pri pristankih, dosegli pa so 106 zmag. Britanci so izgubili 81 članov posadke (mrtvi ali zajeti), medtem ko so Nemci imeli le 14 mrtvih. Med operacijo so Fw 190 uspešno uporabili tudi kot jurišnika v napadih proti zavezniškim vojnim ladjam.

Na vzhodni fronti je Fw 190 dosegel največjo slavo v JG 54 Grünherz ("Zeleno srce"). To je bila prva enota, ki je marca 1943 v celoti zamenjala Bf 109 s Fw 190. V tem lovskem polku so leteli nekateri največji letalski asi celotne vojne: Otto Kittel (267 zmag), Walter Nowotny (258 zmag)...

Leta 1942 in 1943 sta JG 2 in JG 26, opremljena s Fw 190, izvajala številne lovsko-bombniške napade vzdolž južne obale Anglije. Prvi uspehi so bili hitro pozabljeni, saj so imeli številne izgube, Hawker Typhooni so se izkazali za boljše na majhnih višinah. Tega leta so na vzhodnih bojiščih Nemci začeli uvajati nove lovsko-bombniške in jurišne različice Fw-190 izpeljank F in G. Z njimi so začeli nadomeščati še ne dolgo tega tako uspešne, a potem zelo hitro popolnoma zastarele štuke. Te so leta 1940 v "bitki za Britanijo" doživljale tako strahovite izgube, da jih je bilo nujno potrebno takoj zamenjati z novim, boljšim letalom. Tako je Fw 190 iz čistega lovca postal tudi jurišno letalo za napade na cilje na tleh in na morju.

Ko je Vojno letalstvo Kopenske vojske ZDA (USAAF) leta 1943 začelo vse pogosteje bombardirati Nemčijo podnevi, je Fw 190 postal tudi »uničevalec bombnikov«. Opremili so ga z močnejšim oklepom, kar je povzročilo slabše manevrske sposobnosti v višjih zračnih plasteh. Stodevetdesetke so zaradi tega vse pogosteje postajale žrtve zavezniških spremljevalnih lovcev P-51 Mustangov.

Fw 190 A Fw 190 A-1 Fw 190 A-1 je bil prvič predstavljen junija 1941. Prva letala so bila poslana Erprobungsstaffel -preizkuševalna eskadrilja- (bivšemu II./JG 26 »Schlageter«) za nadaljnja testiranja. Po testih so bili ti A-1 dodeljeni novemu II./JG 26, ki je deloval na letališču Le Bourget v bližini Pariza. Ta različica je bila opremljena z motorjem BMW 801 C-1 (1.560 KM/1.160 KW), dvema 7,92 mm mitraljezoma MG 17 nad motorjem, dvema v krilih in dvema 20 mm topoma MG FF/M krilih. Piloti so se pritoževali, da so mitraljezi MG 17 skoraj neuporabni v sodobnem bojevanju in jim dali vzdevek »ropotuljice«. Zaradi pregrevanja motorja je bila življenjska doba večine letal te serije le 30-40 ur, nato pa jim je bilo potrebno zamenjati motor.Janowicz 2001, str. 25. Med junijem in avgustom 1941 sta bili izdelani le 102 letali te serije.

Junija 1941 je II./JG 26 kot prva enota prejela letala A-1. Poveljnik skupine, stotnik in letalski as Walter Adolph, je 18. septembra 1941 še z osmimi lovci vzletel z nalogo spremljati nemški tanker. Naleteli so na mešano britansko skupino Blenheimov, Spitfirov in Hurricanov, v spopadu je Adolpha s Spitfirom sestrelil angleški letalski as Cyril Babbage. To je bil prvi Fw 190, izgubljen v boju.

Fw 190 A-2 Prvi Fw 190 A-2 so bili sestavljeni avgusta 1941. Različica je bila opremljena z novimi motorji BMW 801 C-2 (1.600 KM/1.190 KW), ki so rešili večino težav s pregrevanjem motorja. Dodane so bile nove hladilne odprtine, ki so prispevale k boljšemu hlajenju. Posodobili so tudi oborožitev: oba krilna mitraljeza MG 17 so zamenjali z 20 mm topoma MG 151/20 in posodobili namerilni sistem Revi C12/C z novejšim C12/D. Nekatere A-dvojke so bile opremljene tudi z nosilci bomb ETC 501. Izboljšali so tudi hidravlično pristajalno podvozje z električnim upravljanjem. S to različico so Nemci prevzeli pobudo in dosegli premoč nad Britanci v zraku.

Zaradi podobnosti z A-3, večina zajema obe različici hkrati pri navajanju števila izdelanih letal. Med oktobrom 1941 in avgustom 1942 je bilo izdelanih okoli 910 letal obeh različic.Janowicz 2001, str. 25-27.

Fw 190 A-3