thumb|Mučenje med špansko inkvizicijo Mučenje je vsakršna oblika namernega zadajanja bolečin, bodisi fizičnih ali duševnih, ki so lahko uporabljene kot sredstvo zastraševanja, maščevanja, kaznovanja ali kot sredstvo zasliševanja. Mučenje se uporablja tudi kot manipulativno sredstvo prisile in kontrole posameznikov ali skupin ljudi. Obravnavano je kot skrajna kršitev človeških pravic. Tretja in četrta Ženevska konvencija odreja, da v oboroženih konfliktih ne smejo biti mučeni vojni ujetniki (tako civilno prebivalstvo kot vojaki). Navkljub tem konvencijam organizacije, kot so Amnesty International ocenjujejo, da dve tretjini držav podpisnic sporazuma ne spoštuje dosledno.

V pogovornem smislu imenujemo mučitelje drugih tudi sadisti, ljudi, ki mučijo sami sebe pa mazohisti. Sadomazohisti so ljudje, ki v mučenju uživajo.

Mednarodna raven

Konvencija ZN proti mučenju Konvencija Združenih narodov proti mučenju in drugim okrutnim, nečloveškim ali ponižujočim ravnanjem ali kaznovanju, ki trenutno velja od 26. junija 1987, daje široko opredelitev mučenja. Člen 1.1 Konvencije ZN proti mučenju določa:

Za namene te konvencije izraz "mučenje" pomeni vsako dejanje, s katerim se osebi namerno povzročijo hude bolečine ali trpljenje, bodisi fizično ali duševno, za namene, kot so pridobitev informacij ali priznanja od njega ali tretje osebe. , kaznovanje zanj za dejanje, ki ga je storila tretja oseba ali za katero obstaja sum, da jo je storila, zastraševanje ali izsiljevanje ali iz kakršnega koli razloga, ki temelji na kakršni koli diskriminaciji, kadar takšno bolečino ali trpljenje povzroči spodbujanje javnega uslužbenca ali druge osebe, ki deluje v uradni vlogi, ali s privolitvijo. Ne vključuje bolečin ali trpljenja, ki izhajajo samo iz zakonitih sankcij, ki so neločljive ali so nenamerne.

Ta opredelitev je bila omejena na uporabo samo za države in za mučenje, ki ga sponzorira vlada, in jasno omejuje mučenje na tisto, ki jo neposredno ali posredno izvajajo tisti, ki delujejo v uradni vlogi, kot so vladno osebje, osebje organov pregona, zdravstveno osebje, vojaško osebje , ali politiki.

Zdi se, da izključuje:

mučenje, ki ga izvajajo tolpe, sovražne skupine, uporniki ali teroristi, ki ne upoštevajo nacionalnih ali mednarodnih mandatov; Naključno nasilje med vojno; In kazen, dovoljena z nacionalno zakonodajo, tudi če kazen uporablja tehnike, podobne tistim, ki jih uporabljajo mučitelji, kot so pohabljanje, bičevanje ali telesno kaznovanje, kadar se izvaja kot zakonita kazen. Nekateri strokovnjaki s področja rehabilitacije mučenja menijo, da je ta opredelitev preveč omejujoča in da je treba opredelitev politično motiviranega mučenja razširiti tako, da vključuje vsa dejanja organiziranega nasilja.

Izjava iz Tokia Še širša opredelitev je bila uporabljena v Tokijski deklaraciji iz leta 1975 glede sodelovanja zdravstvenih delavcev pri mučenju:

Za namene te izjave je mučenje opredeljeno kot namerno, sistematično ali neutemeljeno trpljenje fizičnega ali duševnega trpljenja s strani ene ali več oseb, ki delujejo same ali po nalogu katerega koli organa, da bi drugo osebo prisilile, da poda informacije in prizna. ali iz kakršnega koli drugega razloga.

Ta opredelitev vključuje mučenje kot del nasilja v družini ali ritualne zlorabe ter kaznivih dejanj.

Rimski statut mednarodnega kazenskega sodišča Rimski statut je pogodba, ki je ustanovila Mednarodno kazensko sodišče. Pogodba je bila sprejeta na diplomatski konferenci v Rimu 17. julija 1998 in je začela veljati 1. julija 2002. Rimski statut vsebuje najpreprostejšo opredelitev mučenja v zvezi s pregonom vojnih zločincev s strani mednarodnega kazenskega sodišča. Odstavek 1 člena 7 (e) Rimskega statuta določa:

"Mučenje" pomeni namerno povzročanje hude bolečine ali telesnega ali duševnega trpljenja osebi v priporu ali pod nadzorom obtoženega; razen tega, da mučenje ne vključuje bolečine ali trpljenja, ki izvira samo iz zakonitih sankcij, ki so neločljive ali naključne.

Medameriška konvencija o preprečevanju in kaznovanju mučenja Medameriška konvencija o preprečevanju in kaznovanju mučenja, ki velja od 28. februarja 1987, mučenje opredeljuje širše kot Konvencija Združenih narodov proti mučenju. Člen 2 Medameriške konvencije določa:

Za namene te konvencije se kot mučenje šteje vsako dejanje, ki je namerno storjeno, pri čemer se osebi za namene kazenske preiskave povzroči fizična ali duševna bolečina ali trpljenje kot sredstvo za ustrahovanje kot osebna kazen kot preventivni ukrep , kot kazen ali za kakršen koli drug namen. Pod mučenjem se razume tudi uporaba metod na osebi, katere namen je izbrisati osebnost žrtve ali zmanjšati njene fizične ali duševne sposobnosti, četudi te ne povzročajo fizične bolečine ali duševne tesnobe. Pojem mučenja ne vključuje fizične ali duševne bolečine ali trpljenja, ki je neločljivo povezana z zakonitimi ukrepi ali je le njihova posledica, pod pogojem, da ne vključujejo izvajanja dejanj ali uporabe metod iz tega člena.

Evropsko sodišče za človekove pravice

Konvencija ZN proti mučenju in Rimski statut ter opredelitve mučenja vključujejo izraze, kot so "huda bolečina ali trpljenje". Mednarodno evropsko sodišče za človekove pravice je razsodilo o razliki med nečloveškim in ponižujočim ravnanjem in bolečino in trpljenjem, ki je dovolj hudo, da je mučenje.

V zadevi 'Irska proti Združenemu kraljestvu' (1979–1980) je ESČP razsodilo, da je pet tehnik, ki jih je razvilo Združeno kraljestvo (stoječe, kapuco, izpostavljenost hrupu, pomanjkanje spanja in pomanjkanje hrane in pijače), uporabljenih na štirinajstih pridržanih Irskih pripadnikih Združenega kraljestva na Severnem Irskem bilo "nečloveških in ponižujočih" in je pri tem kršilo Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, vendar to ni pomenilo, da so bili žrtve "mučenja". Leta 2014 so britanski ministri, potem ko so bile odkrite nove informacije, ki so pokazale, da so britanski ministri sprejeli odločitev o uporabi petih tehnik na Severnem Irskem v letih 1971–1972, Irska vlada zaprosila EKČP, naj pregleda svojo sodbo. Leta 2018 je Sodišče s šestimi glasovi proti enemu zavrnilo.

V sodbi Aksoy proti Turčiji (1997) je Sodišče Turčijo leta 1996 razsodilo za mučenje v primeru pripornika, ki je bil suspendiran z rokami, medtem ko so mu bile roke vezane za hrbet.

Sodbo sodišča, da pet tehnik ne pomeni mučenja, so ZDA in Izrael pozneje navedle kot utemeljitev lastnih metod zasliševanja, ki so vključevale pet tehnik.

Sodišče je presodilo, da je vsakršno mučenje v vseh okoliščinah strogo prepovedano:

Člen 3 Konvencije vsebuje eno najbolj temeljnih vrednot demokratičnih družb. Tudi v najtežjih okoliščinah, kot je boj proti terorizmu ali kriminalu, Konvencija absolutno prepoveduje mučenje ali nečloveško ali ponižujoče ravnanje ali kaznovanje.

Člen 3 ne predvideva izjem in odstopanje od njih ni dovoljeno v skladu s členom 15 § 2, tudi v primeru izredne javne nevarnosti, ki ogroža življenje naroda.

Združene države Amerike

Naslov 18 ameriškega zakonika vsebuje opredelitev mučenja v 18 ZDA. § 2340, ki se uporablja samo za osebe, ki mučijo ali poskušajo mučiti zunaj ZDA.

Bere se:

Kot je uporabljeno v tem poglavju -

(1) "mučenje" pomeni dejanje osebe, ki deluje v skladu z zakonsko barvo in je posebej namenjeno povzročanju hude telesne ali duševne bolečine ali trpljenja (razen bolečine ali trpljenja zaradi zakonitih sankcij) drugi osebi, ki je v njenem skrbništvu ali fizičnem nadzoru ;

(2) "huda duševna bolečina ali trpljenje" pomeni dolgotrajno duševno škodo, ki jo povzroči ali je posledica -

(A) namerno povzročanje ali groženje hude telesne bolečine ali trpljenja;

(B) dajanje ali nanašanje ali ogroženo dajanje ali spreminjanje snovi, ki spreminjajo misel, ali drugi postopki, izračunani tako, da močno motijo ​​čute ali osebnost;

(C) grožnja neposredne smrti; ali

(D) nevarnost, da bo druga oseba v kratkem izpostavljena smrti, hudi fizični bolečini ali trpljenju ali dajanju ali uporabi snovi, ki spreminjajo um, ali drugim postopkom, izračunanim tako, da močno motijo ​​čute ali osebnost;

(3) "Združene države" pomeni več zveznih držav ZDA, okrožje Columbia ter skupne države, ozemlja in posesti Združenih držav.

Da bi Združene države lahko prevzele nadzor nad to jurisdikcijo, mora biti domnevni storilec kaznivega dejanja državljan ZDA ali pa mora biti domnevni storilec prisoten v ZDA, ne glede na državljanstvo žrtve ali domnevnega storilca. Vsaka oseba, ki se zaroti za kaznivo dejanje, bo kaznovana z enakimi kaznimi (razen smrtne kazni) kot za dejansko dejanje ali poskus dejanja, katerega izvršitev je bila predmet zarote.

Zakon o zaščiti žrtev mučenja iz leta 1991 Zakon o zaščiti žrtev mučenja iz leta 1991 določa pravna sredstva za posameznike, ki so žrtve mučenja s strani oseb, ki delujejo uradno kot kateri koli tuji narod. Opredelitev je podobna ameriškem zakoniku § 2340, ki se glasi:

(b) MUČENJE. - Za namene tega zakona -

(1) izraz "mučenje" pomeni vsako dejanje, usmerjeno proti posamezniku, ki je v priporu ali fizičnem nadzoru storilca kaznivega dejanja, s katerim se pojavijo hude bolečine ali trpljenje (razen bolečin ali trpljenja, ki izvirajo samo iz zakonitih sankcij ali so iz njih povezane ali so naključne) , fizično ali duševno, namenjeno temu posamezniku za namene, kot je pridobitev informacij od posameznika ali tretje osebe ali priznanje, kaznovanje tega posameznika za dejanje, ki ga je posameznik ali tretja oseba storila ali za katerega obstaja sum, da prisiliti posameznika ali tretjo osebo ali iz kakršnega koli razloga, ki temelji na kakršni koli diskriminaciji; in

2) duševna bolečina ali trpljenje se nanaša na dolgotrajno duševno škodo, ki jo povzroči ali je posledica -

(A) namerno povzročanje ali groženje hude telesne bolečine ali trpljenja;

(B) dajanje ali nanašanje ali ogroženo dajanje ali spreminjanje snovi, ki spreminjajo misel, ali drugi postopki, izračunani tako, da močno motijo ​​čute ali osebnost;

(C) grožnja neposredne smrti; ali

(D) grožnja, da bo drug posameznik kmalu podvržen smrti, hudi fizični bolečini ali trpljenju ali dajanju ali uporabi snovi, ki spreminjajo um, ali drugim postopkom, izračunanim tako, da močno motijo ​​čute ali osebnost.

Zgodovina

Dodatne informacije: Zgodovina človekovih pravic

Pri preučevanju zgodovine mučenja nekatere oblasti zgodovino mučenja same po sebi togo ločujejo od zgodovine smrtne kazni, pri tem pa opozarjajo, da je večina oblik smrtne kazni izredno boleča. Mučenje je preraslo v bogato disciplino, kjer je kalibrirano nasilje opravljalo dve funkciji: preiskovanje in izpovedovanje ter napad na telo kot obliko kaznovanja. Celotno prebivalstvo mest bi se pojavilo, da bi bilo na javnem trgu priča mučenju. Tiste, ki jim je bilo "prizanešeno" mučenje, so navadno zaprli bose v zaloge, kjer so se otroci veselili drgnjenja iztrebkov v lase in usta.

Namerno boleče metode mučenja in usmrtitve hudih zločinov so bile samoumevne kot del pravičnosti do razvoja humanizma v filozofiji 17. stoletja, "kruta in nenavadna kazen" pa je bila razglašena v angleškem Billu o pravicah iz leta 1689. Razsvetljenska doba v zahodnem svetu je nadalje razvila idejo o univerzalnih človekovih pravicah. S sprejetjem Splošne deklaracije o človekovih pravicah leta 1948 so vse države članice OZN vsaj nominalno priznale splošno prepoved mučenja.

Njen učinek pa je v praksi omejen, saj deklaracija ni uradno ratificirana in v mednarodnem pravu nima pravno zavezujočega značaja, temveč se šteje za del običajnega mednarodnega prava. Več držav še danes izvaja mučenje. Nekatere države so jo pravno kodificirale, druge pa trdijo, da se to ne izvaja, medtem ko se mučenje skriva.