Ante Pavelić, hrvaški poglavnik, voditelj NDH, * 14. julij 1889, Bradina (Bosna in Hercegovina), † 28. december 1959, Madrid (Španija).
Zgodnje življenje Ante Pavelić se je rodil 14. julija 1889 v Bradini pri Konjicu v Hercegovini, kjer je sprva obiskoval islamsko versko osnovno šolo, v kateri so se otroci na pamet učili citate iz Korana. To šolo je obiskoval eno leto, nato pa se je vpisal v pravo osnovno šolo, kjer pa je moral zaradi pomankljivega znanja ponavljati prvi razred. Po končani osnovni šoli se je leta 1902 vpisal na gimnazijo v Travniku, ki so jo vodili jezuiti. Spomladi 1905 je moral zaradi zdravstvenih težav opustiti nadaljnje šolanje. Za leto in pol se je zaposlil v podjetju, ki je gradilo železniško progo med Sarajevom in Višegradom na Drini in se po koncu del odločil, da bo nadaljeval šolanje, tokrat v Zagrebu, kjer je živel njegov starejši brat.
V Zagrebu je hotel čim prej opraviti izpit za četrti razred gimnazije, ki ga ni izdelal do konca, in se vpisati v petega. Paveliću so zavrnili prošnjo za vpis v peti razred, tako da je moral znova začeti v četrtem. V tem času se je začel družiti s privrženci Starčevićeve mladine in ni veliko manjkalo, pa bi postal član te organizacije, ki je bila nekakšen podmladek Hrvaške stranke prava.
Naslednje leto je opustil šolanje v Zagrebu in se vpisal državno klasično gimnazijo v Senju. Tam je končal peti razred in prvo polletje šestega, potem pa je moral zaradi slabega zdravja spet opustiti šolanje in oditi na delo, tokrat v Istro, kjer so gradili cesto pri Buzetu.
Spomladi leta 1909 je spet nadaljeval šolanje, tokrat na gimnaziji v Karlovcu. Končal je šesti razred, sedmega pa je nadaljeval v Senju. Še pred koncem šolskega leta pa se je spet vrnil v Zagreb, kjer je končal sedmi in osmi razred ter tudi maturiral.
Vstop v politiko Leta 1910 se je Pavelić vpisal na pravno fakulteto zagrebške univerze Franca Jožefa I., kjer je do leta 1915 študij dokončal in opravil izpite in pridobil naslov doktorja pravnih znanosti. Tako kot na gimnaziji je bil tudi na fakulteti aktiven privrženec Anteja Starčevića in Hrvaške stranke prava. Sodeloval je v politični dejavnosti na univerzi, kjer je pokazal veliko mržnjo proti Srbom.
Med študijem je pogosto pomagal pri različnih delih, še posebej v Istri, med 1. svetovno vojno pa tudi v Dalmaciji, že kmalu pa se je v Hrvaško stranko prava tudi včlanil. Malo pred koncem študija se je zaposlil v odvetniški pisarni Aleksandra Horvata, ki je bil takrat predsednik te stranke. Tam je večkrat prisostvoval sejam vodstva stranke. Sčasoma je začel Pavelić v stranki opravljati vse pomembnejše delo, še posebej takrat, ko je bil Horvat odsoten. Že leta 1921 je bil na listi stranke izvoljen za mestnega zastopnika v Zagrebu, kmalu pa je postal ena vodilnih osebnosti v stranki, kjer je imel zelo velik vpliv na mlade člane. Kmalu je v stranki prevzel vodilno vlogo in začel ob vsaki priložnosti odkrito zagovarjati ustanovitev samostojne Hrvaške.
Na parlamentarnih volitvah leta 1927 je bil izvoljen za poslanca na listi Hrvaškega bloka, ki je bil sestavljen iz Trumbićeve HFSS in HSP.. V svojih govorih v skupščini se je odkrito zavzemal za hrvaško neodvisnost. Po atentatu na poslance Hrvaške kmečke stranke (HSS) v narodni skupščini 20. junija 1928 je podprl resolucijo Kmečko–demokratične koalicije (SDK) in pristopil k poslanskemu klubu HSS oziroma SDK.
Odhod v tujino Po atentatu v skupščini je kralj Aleksander 6. januarja 1929 uvedel diktaturo in s proklamacijo ukinil parlamentarni sistem in vidovdansko ustavo ter razpustil skupščino. Kmalu je prepovedal tudi vse politične stranke, na čelo vlade je postavil generala Petra Živkovića, oktobra pa se je država preimenovala iz Kraljevine SHS v Kraljevino Jugoslavijo.
Zaradi svojih separatističnih načel je Ante Pavelić v strahu pred aretacijo januarja 1929 pobegnil v Avstrijo. Takoj po prihodu na Dunaj je stopil v stik s skupino hrvaških emigrantov, nekdanjih avstro-ogrskih častnikov, ki se leta 1918 niso vrnili na Hrvaško, ker niso sprejeli ustanovitve jugoslovanske države. Aprila 1929 je Pavelić odpotoval v Sofijo in se tam sestal z vodjo makedonske emigracije Vančom Mihajlovim. Dogovorila sta se za sodelovanje, njun cilj pa je bil izstop Hrvaške in Makedonije iz Kraljevine Jugoslavije. V Sofiji je imel Pavelić tudi protijugoslovanski govor. Zaradi njegove dejavnosti ga je jugoslovanski diktatorski vrh na procesu v njegovi odsotnosti preko sodišča za zaščito države, obsodilo na smrt.
Italija Zaradi možnosti diplomatskega spora s Kraljevino Jugoslavijo je Avstrija Paveliću po tem, ko se je vrnil iz Sofije, zavrnila nadaljnje gostoljubje. Tako je nadaljeval pot v Italijo, ki je takrat postajala središče zbiranja hrvaških emigrantov. Z italijansko fašistično vlado je Pavelić prvič stopil v stik že leta 1927. Junija tega leta je kot zagrebški mestni zastopnik z delegacijo odpotoval v Pariz na kongres mest. Na poti domov se je ločil od delegacije in odpotoval v Rim, kjer ga je sprejel visoki funkcionar fašistične stranke Roberto Forges Davanzati. S Pavelićem sta se pogovarjala o položaju Hrvaške in grobemu pritisku beograjskega režima ter o želji Hrvatov, da bi ustanovili samostojno državo. Poudaril je, da Hrvaška pri tem računa na pomoč Italije. Takrat je Davanzattiju izročil tudi dokument, v katerim je zapisal, da se je Hrvaška pripravljena v zameno za lastno neodvisnost prilagoditi italijanskim političnim, ekonomskim in vojaškim interesom. Listina je vsebovala tudi del, v katerem je pisalo, da so Hrvati pripravljeni prenesti vse posledice, tudi če bodo večje od tistih, ki so nastale z razmejitvijo iz rapalskega sporazuma iz leta 1920 (takrat je Italija dobila slovensko Primorje, Istro, Zadar ter otoke Cres, Lošinj, Lastovo in Palagružo).
Tako je Pavelić takoj dobil dovoljenje za bivanje v Italiji, Benito Mussolini pa je v Paveliću videl človeka, ki bo razdrl Jugoslavijo, s čimer bi Italija dobila dodatno ozemlje, ki ga ni uspela dobiti po prvi svetovni vojni.
Takoj po prihodu v Italijo je začel Pavelić okoli sebe zbirati in organizirati emigrante iz posameznih evropskih držav (posebej iz Belgije) in iz Južne Amerike. Pridružili so se mu tudi emigranti, ki so iz Jugoslavije zbežali zaradi političnega preganjanja. Okoli sebe je zbral tudi nekaj najvplivnejših ljudi v emigraciji. To so bili Gustav Perčec, Branimir Jelić, Ivan Perčević ter Mladen Lorković in Mile Budak, ki sta v Italijo prispela pozneje. Pavelić je iz teh emigrantov leta 1930 ustanovil organizacijo z imenom Ustaši – hrvaško osvobodilno gibanje. S pomočjo teh sodelavcev so bili sprejeti tudi prvi organizacijsko-programski dokumenti ustaške organizacije. Leta 1932 so izdali ustavo z opisom organizacijske strukture. V drugem dokumentu z naslovom Načela hrvatskog ustaškog pokreta iz leta 1933 pa so opredelili tudi program in ideologijo gibanja in organizacije.
Prve akcije Pripadniki ustaške organizacije so začeli s podtalnim delovanjem na ozemlju Jugoslavije, delovali pa so skupinsko ali posamično. V Jugoslavijo so vstopali najpogosteje iz Madžarske in izvajali diverzije na železnicah, cestah in drugih javnih objektih.
Priprave na prvo večjo akcijo so ustaši začeli izvajati spomladi leta 1932 in sicer na območju Like. V Gospiću je namreč že nekaj časa delovala ilegalna ustaška organizacija pod vodstvom odvetnika dr. Andrije Artukovića, ki naj bi to akcijo izvedla. Ustaši so začeli širiti govorice, da Italija podpira boj za neodvisnost Hrvaške in da je ustaško vodstvo z italijansko vlado doseglo sporazum, po katerem naj bi Italija dobila Triglav in dolino proti Ljubljani, Hrvaški pa bi odstopila Reko in Trst. Akcija, ki so jo nameravali izpeljati ustaši je bila napasti in zavzeti vojašnico ter vojaško skladišče garnizije v Gospiću. Za akcijo so pripadniki ustaških enot potrebovali orožje, ki naj bi preko Zadra prispelo v Jugoslavijo, od tam pa preko Velebita v Liko. Prvo orožje je bilo dostavljeno na Velebit spomladi 1932, največja količina pa avgusta 1932. Tam je bilo orožje razdeljeno članom organizacije, zatem pa je na območje prišla še skupina desetih uniformiranih in oboroženih ustaških emigrantov, ki naj bi usmerjali napad.
Akcija se je začela v noči s 6. na 7. september 1932, ko so ustaši napadli žandarmerijsko postajo v vasi Brušane pri Gospiću. Pred tem so prekinili vse telefonske povezave z Gospićem. Spopad je trajal okoli pol ure, potem so se napadalci poraženi umaknili. V spopadu z žandarji je bil ubit ustaš Stjepan Devčić.
Dogodki v Liki so precej odmevali v tujem tisku, še posebej v madžarskem in italijanskem. Akcijo ustašev v Brušanih so prikazali kot začetek državljanske vojne v Jugoslaviji in odločen napad Hrvatov na vladne kroge v Beogradu. V ustaških krogih pa so akcijo poimenovali liška oz. velebitska vstaja. V pripravah na akcijo v Liki je sodeloval tudi Pavelić, kar pomeni, da jo je odobrila italijanska vlada, ki je pred akcijo tudi povečala protijugoslovansko propagando, še posebej pa je poudarjala svojo pravico do Dalmacije. Ustaška akcija v Liki je še bolj ohladila že tako hladne italijansko-jugoslovanske odnose. Vrstila so se tudi zborovanja, ki so jih organizirale italijanske iredentistične organizacije.
Poleti leta 1933 so na sodišču za zaščito države v Beogradu sodili tistim, ki so sodelovali v akciji. Na procesu je bilo prisotnih 12 ustašev, glavni obtoženec pa je bil Juraj »Juco« Rukavina, ki je bil obsojen na smrt z obešanjem. Kazen so mu kasneje sicer spremenili v dosmrtno ječo, ostali obtoženci pa so dobili krajše zaporne kazni.
Atentat na kralja Aleksandra Kljub diktaturi se je jugoslovanski kralj v zunanji politiki še naprej naslanjal na zahodne demokracije, predvsem na Francijo, čeprav le-te niso podpirale njegove diktature. Dobre odnose je skušal vzpostaviti tudi z Italijo in po prihodu Hitlerja na oblast še z Nemčijo, kar je resno vznemirilo francosko diplomacijo. Prav to je bil glavni razlog, da je junija 1934 v Beograd pripotoval francoski zunanji minister Louis Barthou in kralja Aleksandra povabil na uradni obisk Francije, ki naj bi se zgodil oktobra istega leta.
Potovanje kralja v Francijo je bila idealna priložnost za Pavelića, ki se je odločil, da bodo pripadniki njegove organizacije nanj izvedli atentat. Pavelić je bil namreč prepričan, da bo kraljeva smrt v državi sprožila nemire in vodila v razpad države, kar bi izkoristil za razglasitev neodvisnosti Hrvaške. Pri tem načrtu je imel vso podporo Italije in Madžarske, ki sta v razpadu Jugoslavije videli priložnost, da dobita novo ozemlje. Prvi poskus atentata na kralja so ustaši sicer izvedli že decembra leta 1933, ko je kralj Aleksander obiskal Zagreb. Toda v odločilnem trenutku je atentator Petar Oreb odpovedal, policija pa je odkrila atentatorje in dva med njimi pred sodiščem za zaščito države obsodila na smrt z obešanjem.
Emigracija je izvedela, da bo kralj z vojno ladjo priplul v Marseille in od tam nadaljeval pot v Pariz. Za vodjo atentatorjev je Pavelić določil Evgena Dida Kvaternika. Atentatorji so se na akcijo pripravljali na Madžarskem in od tam s ponarejenimi potnimi listi preko Avstrije in Švice prišli v Francijo. V Švici so se jim pridružili Dido Kvaternik in Makedonec, pripadnik VMRO, Veliček Kerin, znan tudi kot Vlada šofer, Vladimir Georgijević in Petar Kelemen. V Lozani so atentatorji madžarske potne liste zamenjali s ponarejenimi češkoslovaškimi in nadaljevali pot.
V Parizu so se atentatorji razdelili v dve skupini: marsejsko in pariško. Prvi načrt je namreč predvideval, da bodo kralja ubili v Marseillu, če pa jim to zaradi kakšnega razloga ne bi uspelo, bi akcijo izpeljali v Parizu. V Parizu so se atentatorji sestali z Antem Godino, ki jih je oskrbel z orožjem.